Papeževa kateheza o zapovedih: Živeti zdrav nemir. Preiti od mladosti k zrelosti

Andreja Červek - Vatikan

Za izhodišče današnje kateheze je papež vzel odlomek iz Markovega evangelija (glej Mr 10,17-21), ki se je bral med splošno avdienco. Govori o srečanju med Jezusom in mladeničem, ki pade pred njim na kolena in ga sprašuje, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Po papeževih besedah je v tem vprašanju izziv za vsako bivanje: »želja po polnem in neskončnem življenju«. A kako naj to dosežemo? Po kateri poti se naj podamo, da bi zares živeli plemenito življenje? Mnogi mladi namreč hočejo »živeti«, potem pa se uničijo, ko sledijo minljivim stvarem.

Največja nevarnost je bojazljivost pred življenjem

Nekateri mislijo, da bi bilo bolje »ugasniti to težnjo po življenju, ker je nevarna«. Papež se je obrnil na mlade in dejal: »Naš največji sovražnik niso konkretni problemi, četudi resni in dramatični. Največja nevarnost za življenje je slab duh prilagoditve, ki ni krotkost ali ponižnost, ampak povprečnost, bojazljivost.« Mlad povprečen človek nima prihodnosti, ostaja na mestu, ne raste, ne more uspeti. Mladi, ki so strahopetni, ki se bojijo vsega, ne morejo iti naprej. A pomembni sta krotkost in moč; nič strahopetnosti in nič povprečnosti, je poudaril papež in spomnil na bl. Piera Giorgia Frassatija, ki je govoril, da je treba živeti, ne životariti.

Papež je pripomnil, da povprečneži životarijo, a živeti je treba z močjo življenja. Nebeškega Očeta je treba prositi za dar zdravega nemira za današnje mlade. Življenje mladega človeka mora biti nemirno, polno zdravega nemira, ne sme se zadovoljiti z življenjem brez lepote in brez barv. »Če mladi ne bodo lačni pristnega življenja, kam bo prišlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi brez nemira?«

Od mladosti k zrelosti

Mladeničevo vprašanje iz evangelija je v vsakem od nas: Kako najti življenje, življenje v obilju, srečo? Jezus mu odgovori: »Zapovedi poznaš.« In jih nekaj navede. Gre za pedagoški proces, s katerim ga Jezus želi voditi na konkreten kaj. Že iz vprašanje je jasno, da tisti mladenič nima izpolnjenega življenja, išče nekaj več, nemiren je. Kaj torej mora razumeti? Pravi: »Učitelj, vse to, te zapovedi, sem izpolnjeval že od svoje mladosti.«

Da bi prešli od mladosti k zrelosti, je treba sprejeti svoje lastne meje, je nadaljeval sveti oče: »Sprejeti svoje omejitve je prehod od mladosti k zrelosti. Odrasli postanemo, ko se postavimo pod vprašaj in se zavemo tistega, kar manjka.« Mladenič iz evangelija je prisiljen spoznati, da vse, kar lahko stori, »ne presega strehe«, »ne gre čez rob«.

»Kako lepo je biti moški in ženske! Kako dragoceno je naše življenje! Pa vendar je človek v zadnjih stoletjih zgodovine pogosto zavračal to resnico, s tragičnimi posledicami, resnico o svojih mejah,« je izpostavil.

Original ali kopija?

V evangeliju Jezus pove nekaj, kar nam lahko pomaga: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel« (Mt 5,17). Gospod Jezus nam podarja dopolnitev, ravno za to je prišel. Mladenič je moral priti do praga pred skokom, kjer se mu odpira priložnost, da neha živeti za samega sebe, za svoje dejavnosti, za svoje premoženje, ter ravno zato, ker mu manjka polno življenje, pusti vse in gre za Gospodom. Iz Jezusovega povabila se dobro vidi, da mu ne predlaga revščine, ampak bogastvo, tisto resnično: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«

Le kdo bi med originalom in kopijo izbral kopijo? »To je izziv,« je poudaril papež Frančišek, »najti original življenja, ne kopije. Jezus ne ponuja nadomestkov, ampak resnično življenje, resnično ljubezen, resnično bogastvo!« Kako nam lahko mladi sledijo v veri, če ne vidijo odločanja za original, če nas vidijo navajene na polovičnost? Ni lepo videti polovične kristjane, pritlikave, ki zrastejo do določene višine, z pomanjšanim in zaprtim srcem. Potrebujem namreč zgled nekoga, ki vabi »onkraj«, k »več«. Sv. Ignacij je to imenoval »magis«, »ogenj, gorečnost dejanja, ki strese zaspane«.

Skok v to, kar manjka

Pot za tisto, kar manjka, gre po tistem, kar je. Jezus ni prišel, da bi razvezal postavo ali preroke, ampak da bi jih dopolnil. »Izhajati moramo iz realnosti, da bi naredili tisti skok v 'to, kar manjka'. Preiskati moramo običajno, da bi se odprli izrednemu.«

Papež Frančišek je ob koncu še povedal, da bomo pri naslednjih katehezah »kot kristjani vzeli v roke Mojzesovi plošči z zapovedmi in za roko prijeli Jezusa, da bi tako naredili prehod od mladostniških iluzij k zakladu, ki je v nebesih, pri tem pa hodili za njim. V vsaki od zapovedi bomo odkrili vrata, odprta k Očetu, ki je v nebesih, kajti Gospod Jezus, ki je prehod, nas vodi v resnično življenje. V svoje življenje. V življenje Božjih otrok.«