Papeževa kateheza o zapovedih: Bog nikoli ne prosi, ne da bi prej dal

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek je med splošno avdienco nadaljeval z razlaganjem Božjih zapovedi, ki so »besede Boga, namenjene njegovemu ljudstvu, da bi dobro hodilo – so ljubeče besede Očeta.« Deset besed se v 20. poglavju 2. Mojzesove knjige takole začne: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti,« (2 Mz 20,2). Kot je pripomnil papež, se začetek morda zdi tuj pravim zakonom, ki sledijo, a v resnici ni tako.

Zakaj Bog pove to o sebi in o osvoboditvi? Ker se na goro Sinaj pride po tem, ko se je prečkalo Rdeče morje. Bog Izraela najprej reši, zatem zahteva zaupanje. Oziroma, dekalog (deset zapovedi) se začne z Božjo velikodušnostjo. »Bog nikoli ne prosi, ne da bi prej dal. Nikoli. Najprej reši, najprej dá, potem prosi. Takšen je naš Oče, je dobri Bog,« je dejal papež.

Če začnemo pri sebi, se vrnemo k sebi

Tako razumemo pomembnost prve trditve: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog.« Tu imamo svojilnost, imamo odnos, imamo pripadnost. Bog ni nek tujec, ampak je tvoj Bog. »To osvetljuje celoten dekalog in prav tako razkriva skrivnost krščanskega delovanja, kajti gre za isto držo kot pri Jezusu, ki pravi: 'Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.' Kristus je od Boga ljubljeni in nas ljubi s to isto ljubeznijo. Ne začne pri sebi, ampak pri Očetu. Naša dela so pogosto neuspešna, ker mi začnemo pri sebi in ne pri hvaležnosti.« In kdor začne pri sebi, pride do samega sebe. Nezmožen je utreti si poti, obrne se nazaj k sebi.

Najprej odnos, zatem dolžnost

»Krščansko življenje je predvsem hvaležen odgovor velikodušnemu Očetu.« Kristjani, ki sledijo samo »dolžnosti«, razkrivajo, da nimajo osebne izkušnje Boga, ki ga imenujemo »naš«. Temelj dolžnosti je namreč ljubezen Boga Očeta, ki najprej daje, zatem zapoveduje. »Pred odnos postaviti zakon nam ne pomaga pri hoji vere. Kako si lahko nek mlad človek želi biti kristjan, če začnemo pri obveznostih, nalogah, doslednosti in ne pri osvoboditvi?« Biti kristjan je po papeževih besedah namreč ravno pot osvoboditve. Zapovedi te osvobajajo od tvojega lastnega egoizma, osvobajajo pa te zato, ker te Božja ljubezen vodi naprej. »Krščanska formacija ni osnovana na moči volje, ampak na sprejetju rešitve, na tem, da se pustimo ljubiti: najprej Rdeče morje, zatem gora Sinaj.« Najprej je rešitev. Bog reši svoje ljudstvo iz Rdečega morja, potem pa mu na gori Sinaj pove, kaj mora delati. In ljudstvo ve, da vse tisto počne zato, ker ga je prej rešil Bog, ki ga ljubi.

Hvaležnost je značilna poteza srca, ki ga je obiskal Sveti Duh. Da bi bili poslušni Bogu, se je treba predvsem spominjati  njegove dobrote. Sv. Bazilij pravi: »Kdor ne pusti, da bi te dobrote padle v prazno, se usmeri proti dobri kreposti in proti delom pravičnosti.« Po papeževih besedah je zato pomembno, da se urimo v spominjanju, koliko lepih stvari je Bog storil za vsakega med nami! Kako zelo je velikodušen naš nebeški Oče! Papež Frančišek je zbranim na Trgu sv. Petra predlagal, naj si vsak v tišini svojega srca odgovori, koliko lepih stvari je Bog storil zanj. To je Božja osvoboditev, Bog naredi veliko lepih stvari in nas osvobaja.

Krik po rešitvi

Morda kdo čuti, da ni še zares doživel resnične Božje osvoboditve. Lahko se zgodi, da se ozremo nazaj in najdemo samo občutek dolžnosti, duhovnost hlapcev in ne otrok. V tem primeru je po papeževih besedah prav storiti to, kar je storilo izvoljeno ljudstvo. V 2. Mojzesovi knjigi beremo: »Potem ko je minilo veliko dni, je umrl egiptovski kralj. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake. Vpili so in njihov klic na pomoč se je od njihove tlake vzdigoval do Boga. Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje« (2 Mz 2,23-25). Kot je pripomnil papež: »Bog misli name.«

Poklicani smo v svobodo

Osvobodilno delovanje Boga, ki je postavljeno na začetek dekaloga, torej na začetek zapovedi, je odgovor na to vzdihovanje. Mi se ne rešimo sami, lahko pa vpijemo na pomoč: »Gospod, reši me, Gospod, nauči me poti, Gospod, pobožaj me, Gospod, daj mi nekoliko veselja.« To je krik, ki prosi pomoči. In to je tisto, kar nam pripada: prositi, da bi bili osvobojeni egoizma, greha, verig suženjstva. »Ta krik je pomemben, je molitev, je zavedanje tistega, kar je v nas potlačeno in še ni osvobojeno,« je pojasnil Frančišek in pripomnil, da je v naši duši še veliko neosvobojenih stvari.

Lepa molitev h Gospodu je: »Reši me. Pomagaj mi. Osvobodi me.« Bog čaka na ta krik, saj lahko in želi zlomiti naše verige. Bog nas ni poklical v življenje, da bi bili zatirani, ampak da bi bili svobodni in bi živeli v hvaležnosti, z veseljem bili poslušni njemu, ki nam je dal mnogo, neskončno več, kot bomo mi lahko kadar koli dali njemu. »Naj bo Bog vedno hvaljen za vse to, kar je naredil, kar dela in kar bo naredil.«