Maša na Trgu sv. Petra na praznik sv. Petra in Pavla Maša na Trgu sv. Petra na praznik sv. Petra in Pavla 

Papež na praznik sv. Petra in Pavla: Slava in križ sta neločljiva

Na današnji praznik svetih Petra in Pavla je papež Frančišek dopoldne daroval mašo na Trgu sv. Petra. Med homilijo je izpostavil, da sta slava in križ pri Jezusu neločljiva, med drugim pa tudi posvaril pred prišepetavanji hudega duha.

Andreja Červek - Vatikan

Ob papežu so somaševali novi nadškofi metropoliti, imenovani v zadnjem letu, in štirinajst kardinalov, ki jih je sveti oče umestil včeraj. Metropoliti so Petrovemu nasledniku obljubili zvestobo in pokorščino, papež pa je blagoslovil palije. Bogoslužja se je udeležila tudi delegacija carigrajskega ekumenskega patriarhata.

Vstopiti v stik z apostolskim izročilom

Sveti oče se je pri homiliji osredotočil na evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero. Kot je dejal, nam bogoslužna branja na današnji praznik sv. Petra in Pavla pomagajo vstopiti v stik z apostolskim izročilom, ki »ni posredovanje stvari ali besed, ni zbirka mrtvih stvari. Izročilo je živa reka, ki nas povezuje z izvorom, živa reka, v kateri je izvor vedno navzoč« (Benedikt XVI., Kateheza, 26. april 2006), in nam daje ključ nebeškega kraljestva (prim. Mt 16,19). Večno in vedno novo izročilo, ki poživlja in osvežuje veselje evangelija in nam tako omogoča, da s svojimi ustnicami in svojim srcem izpovedujemo: »Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta« (Fil 2,11).

Ali si ti tisti?

Celoten evangelij hoče odgovoriti na vprašanje, ki je ostajalo v srcu izraelskega ljudstva in ki tudi danes ne neha bivati na mnogih obrazih, ki so žejni življenja: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3). Vprašanje, ki ga Jezus ponovi in zastavi svojim učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15).

Maziljeni

Peter pripiše Jezusu najvišji naziv, s katerim ga je lahko poimenoval: »Ti si Mesija« (Mt 16,16), to pomeni Maziljenec, Posvečeni od Boga. »Všeč mi je vedeti, da je bil Oče tisti, ki je navdihnil odgovor Petru, ki je videl, kako je Jezus 'mazilil' svoje ljudstvo,« je dejal papež. »Jezus, Maziljenec, ki je hodil od vasi do vasi z edino željo, da bi rešil in dvignil tistega, ki je veljal za izgubljenega: 'mazili' mrtvega (prim. Mr 5,41-42; Lk 7,14-15), mazili bolnega (glej Mr 6,13; Jak 5,14), mazili rane (glej Lk 10,34), mazili spokornika (glej Mt 6,17). Mazili upanje (glej Lk 7,38.46; Jn 11,2; 12,3). S tem maziljenjem se je vsak grešnik, vsak poraženec, bolni, pogan – tam, kjer se je nahajal – lahko čutil ljubljeni član Božje družine. S svojimi gestami jim je Jezus na oseben način govoril: ti mi pripadaš.«

»Kakor Peter,« je dodal papež, »tako tudi mi lahko s svojimi ustnicami in svojim srcem izpovemo ne samo tisto, kar smo slišali, ampak tudi konkretno izkušnjo našega življenja: bili smo oživljeni, ozdravljeni, obnovljeni, napolnjeni z upanjem zaradi maziljenja Svetega. Vsak jarem suženjstva je uničen zahvaljujoč njegovemu maziljenju (glej Iz 10,27). Ni nam dovoljeno izgubiti veselja in spomina na odkupitev, tistega veselja, zaradi katerega izpovedujemo: ''Ti si Sin živega Boga'' (Mt 16,16).«

Napoved trpljenja

Papež je opozoril, da je zanimivo videti nadaljevanje tega evangeljskega odlomka, v katerem Peter izpove vero: »Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen« (Mt 16,21). Božji Maziljenec prinaša Očetovo ljubezen in usmiljenje vse do skrajnosti. »Ta usmiljena ljubezen zahteva, da se podamo na vse konce življenja in dosežemo vse, pa čeprav bi nas to stalo 'dobrega imena', udobnosti, položaja … mučeništva,« je zatrdil sveti oče.

Naučiti se prepoznavati skušnjave

Pred tem, tako zelo nepričakovanim oznanilom, Peter reagira: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22). In se takoj spremeni v skalo spotike na Mesijevi poti. Verjel je, da brani pravice Boga, ne da bi se zavedal, da se je spremenil v njegovega sovražnika (Jezus ga imenuje satan). »Premišljevanje Petrovega življenja in njegove izpovedi prav tako pomeni učiti se prepoznavati skušnjave, ki bodo spremljale učenčevo življenje. Na Petrov način bomo kot Cerkev vedno skušani s temi 'prišepetavanji' hudega duha, ki bodo kamni spotike za poslanstvo,« je izpostavil Frančišek ter pripomnil: »In pravim 'prišepetavanja', kajti demon vedno zapeljuje na skritem in naredi vse, da se njegovega namena ne bi prepoznalo, obnaša se kot neresničen, da bi ostal skrit in se ga ne bi odkrilo.«

Slava in križ

Biti deležen Kristusovega maziljenja je biti deležen njegove slave, kar je njegov križ: Oče, poveličaj svojega Sina … »Oče, poveličaj svoje ime« (Jn 12,28). »Slava in križ pri Jezusu Kristusu gresta skupaj in ju ne moremo ločiti,« je poudaril papež Frančišek, »kajti ko se zapusti križ, četudi bomo vstopili v zaslepljujoči sijaj slave, se bomo prevarali, saj to ne bo Božja slava, ampak nasprotnikova šala.«

Neredko čutimo skušnjavo, da bi bili kristjani in bi obenem ohranjali previdno razdaljo do Gospodovih ran. Jezus se dotika človeške bede, nas pa vabi, naj smo z Njim in se dotikamo trpečega mesa drugih. Izpovedati vero s svojimi ustnicami in svojim srcem zahteva – kakor je to bilo pri Petru –, da prepoznamo 'prišepetavanja' hudega duha. »Naučiti se razločevati in odkrivati tista osebna in skupnostna 'prikrivanja', ki nas ohranjajo na razdalji od živete človeške drame; ki nam preprečujejo vstopiti v stik s konkretnim življenjem drugih in spoznati revolucionarno moč Božje nežnosti« (glej Evangelii gaudium, 270).

Ne da bi ločil slavo od križa, Jezus hoče osvoboditi svoje učence, svojo Cerkev, praznih triumfalizmov: prazne ljubezni, praznega služenja, praznega sočutja, praznega ljudstva. Osvoboditi jo hoče od brezmejne imaginacije, ki ne zna pogrezniti svojih korenin v življenje zvestega Božjega ljudstva ali, kar je še slabše, misli, da služenje Gospodu od nje zahteva odstranitev s prašnatih cest zgodovine. Kontemplirati Kristusa in hoditi za njim terja, da se dopusti srcu odpreti se za Očeta in vse tiste, s katerimi se je on sam želel poistovetiti, in to v gotovosti, da nikoli ne zapušča svojega ljudstva.

Jezus Kristus je Gospod

Papež Frančišek je ob koncu homilije poudaril, da na obrazih milijonov še vedno žiti vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3). »S svojimi ustnicami in svojim srcem izpovejmo: Jezus Kristus je Gospod (glej Fil 2,11). To je naš 'cantus firmus', po katerem smo se vsak dan povabljeni uglaševati. S preprostostjo, z gotovostjo in z veseljem, da vemo, da Cerkev ne sije zaradi svoje luči, ampak zaradi Kristusove. Svoj sijaj črpa iz Sonca pravičnosti, tako da lahko reče: 'Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni' (Gal 2,20).«[ Audio Embed Zvočni posnetek]

 

Photogallery

Fotografije
Petek, 29. junij 2018, 14:02