Papež Frančišek: Pravica do upanja je temeljna človekova pravica

Andreja Červek – Vatikan

Družbeni nauk Cerkve je delo postavil v središče družbenih vprašanj. Delo je namreč »srce same poklicanosti, ki jo je Bog dal človeku, da bi podaljšal njegovo stvariteljsko delo«, je med srečanjem zatrdil papež. Izpostavil je, da smo poklicani motriti lepoto tega božanskega načrta, ki je osnovan na slogi med človeškimi bitji ter z drugimi živimi bitji in naravo. Obenem pa z zaskrbljenostjo gledamo na sedanje stanje človeštva in stvarstva, ki nosita v sebi znamenja greha, sovraštva, egoizma. »Koliko oseb še vedno ostaja izključenih iz ekonomskega napredka,« je dejal. »Koliko naših bratov trpi zaradi nasilja in vojn ali pa zaradi propadanja naravnega okolja. Koliko jih je še vedno zatiranih zaradi obrobnosti, kamor so izgnani, in trpijo zaradi pomanjkanja pozitivnih perspektiv za prihodnost in torej zaradi pomanjkanja upanja.«

Pravica do upanja

Sveti oče je spodbudil, naj nas slabotnost in trpljenje tolikih oseb nikoli ne pustita pasivnih ali brezbrižnih. »Da bi bili vedno bolj skrbni pri vračanju upanja tistemu, ki ga je izgubil in ga potrebuje za življenje,« je dejal. Poudaril je, da je pravica do upanja osnovna človekova pravica: na nek način predstavlja prvo in najbolj temeljno človekovo pravico, predvsem pri mladih. »Upanje v boljšo prihodnost gre vedno preko lastne dejavnost in podjetnosti, torej preko lastnega dela, in nikoli zgolj preko materialnih sredstev, s katerimi se razpolaga. Ne obstaja nobena ekonomska varnost, nobena oblika socialnega skrbstva, ki bi lahko zagotovila polnost življenja in osebno realizacijo. Ni mogoče biti srečen brez možnosti, da se ponudi lasten prispevek, naj je mali ali velik, k izgrajevanju skupnega dobrega,« je izpostavil Frančišek.

Zato bi se družba, ki ne bi temeljila na delu, ki ga konkretno ne bi pospeševala in ki bi se bolj malo zanima za tistega, ki ga nima, obsodila na atrofijo in na naraščanje neenakosti. Nasprotno pa bo družba, ki si v duhu subsidiarnosti prizadeva uporabiti potenciale vsake ženske in vsakega moškega, neodvisno od izvora in starosti, dihala s celotnimi pljuči in bo lahko premagala največje ovire, pri tem pa zajemala iz človeškega kapitala in vsakemu pomagala, da postane tvorec svoje lastne usode, v skladu z Božjim načrtom.

Etična razsežnost dela

Sveti oče je zbranim mojstrom dejal, da imajo pred sabo moralno in državljansko nalogo, da širijo, podpirajo in večajo skrb za državo, ki ima bogato naravno, umetniško in kulturno dediščino. Pri uresničevanju tega cilja se na prvem mestu pojavi moralno vprašanje. »Prenoviti delo v etičnem smislu pomeni prenoviti vso družbo, pri tem pa opustiti goljufijo in laž, ki zastrupljata trg, državljansko sobivanje in življenje samih oseb, predvsem najšibkejših,« je zatrdil.

Da bi pričevali o človeških in evangeljskih vrednotah v vsakem kontekstu in v vsaki okoliščini je po Frančiškovem prepričanju potrebna povezanost z doslednostjo v lastnem življenju. Lastno življenje je treba razumeti kot poslanstvo. Samo v duhu bratske ljubezni bo pričevanje zares učinkovito in zmožno preko dejavne ljubezni vžgati ves svet. Kot pravi Jezus: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). In ta plamen je danes zaupan nam, je dodal papež in sklenil, da nas na tej poti vodijo blagri.