Beta različica

Cerca

Vatican News
Ekumensko srečanje v Ženevi Ekumensko srečanje v Ženevi 

Ekumensko srečanje. Papež: Skupaj hoditi, moliti, služiti

Papež Frančišek je med ekumenskim srečanjem v Ženevi spregovoril o povezanosti med ekumenizmom in misijonstvom ter pozval k skupni hoji, molitvi in delu.

Andreja Červek -Vatikan

Ekumensko srečanje se je odvijalo popoldne v ekumenskem centru Svetovnega sveta Cerkva (WCC). Zbrane sta najprej nagovorila generalni tajnik Sveta Olav Fykse Tveit in moderatorka Agnes Abuom, zatem pa še papež Frančišek, ki je za iztočnico govora vzel 70. obletnico ustanovitve Ekumenskega sveta Cerkva in spomnil na dva znana evangeljska odlomka.

Video posnetek

Dejavna ljubezen, ki nam zagotavlja biti bratje in sestre

V prvem nam je Gospod zapovedal, da naj ne odpuščamo do sedem krat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat (glej Mt 18,22). Število nam ne govori o kvantiteti, temveč nam odpira kvalitativno obzorje: ne meri pravičnosti, ampak na stežaj odpira merilo čezmerne ljubezni, ki je zmožna odpuščati brez meja. »To je dejavna ljubezen, ki nam po stoletjih nasprotovanj omogoča biti skupaj kakor spravljeni bratje in sestre, hvaležni Bogu, našemu Očetu,« je dejal.

Spomnil je na vse, ki so »hodili pred nami in izbrali pot odpuščanja ter se trudili odgovoriti na Gospodovo voljo, da bi vsi bili eno« (glej Jn 17,21). Niso se pustili zaplesti v vozle sporov, ampak so našli drznost za zrenje onkraj in za vero v enost, s tem ko so premagali pregrade sumničenj in strahu. »Smo koristniki vere, ljubezni in upanja mnogih, ki so z nezaščiteno močjo evangelija imeli pogum, da so spremenili smer zgodovine, ki nas je vodila do medsebojnega nezaupanja in odtujenosti ter s tem stregla diabolični spirali neprestanega razkosavanja.«

Število sedemdeset pa spominja na še en evangeljski odlomek, ko Jezus pošlje v oznanjat dvainsedemdeset učencev (glej Lk 10,1). Po papeževih besedah je misijonstvo namenjeno vsem narodom, vsak učenec, da bi to sploh bil, pa mora postati apostol, misijonar. Ekumenski svet Cerkva je nastal kot sredstvo ekumenskega gibanja, ki ga je spodbudil močan poziv k misijonstvu: Kako lahko kristjani evangelizirajo, če so med seboj ločeni? Po papeževih besedah to vprašanje še vedno usmerja našo pot in uresničuje Gospodovo molitev, da bi bili eno, da bi svet veroval (glej Jn 17,21).

Ekumenizem in misijonstvo

V nadaljevanju govora je papež izrazil svojo zaskrbljenost, ki izvira iz »vtisa, da ekumenizem in misijonstvo nista več tako tesno povezana kot na začetku«. Misijonarskega naročila, ki ni samo diakonija in promocija človeškega razvoja, se ne more zanemariti, saj je del naše identitete. »Oznanjevanje evangelija do vseh koncev sveta je prirojeno našemu biti kristjani,« pri čemer je poudaril, da Kristusova Cerkev raste zaradi privlačnosti.

In v čem je ta moč privlačnosti? Zagotovo ne v naših idejah, strategijah ali programih: v Jezusa Kristusa se ne veruje preko nekega zbiranja soglasij in Božje ljudstvo ni mogoče zvesti na raven nevladne organizacije. Ne, moč privlačnosti je v celoti v tistem vzvišenem daru, ki je osvojil apostola Pavla: »… da bi spoznal njega [Kristusa] in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju« (Flp 3,10). To je edino naše ponašanje: »… spoznanje Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa« (2 Kor 4,6), ki nam je dano po Svetem Duhu. »To je zaklad, ki ga mi, krhke lončene posode, moramo ponuditi našemu ljubljenemu in mučenemu svetu. Ne bomo zvesti poslanstvu, ki nam je zaupano, če bomo zmanjšali vrednost tega zaklada na humanizem, ki je zgolj imanenten in prilagodljiv modam trenutka. Bili bi slabi varuhi, če bi ga hoteli samo obvarovati in bi ga pokopali zaradi strahu pred provokacijo izzivov sveta« (glej Mt 25,25).

Nov evangelizatorski zagon

Kar zares potrebujemo, je »nov evangelizatorski zagon«, je izpostavil papež Frančišek. »Poklicani smo biti ljudstvo, ki živi in deli veselje evangelija, ki slavi Gospoda in služi bratom, z duhom, ki gori od želje, da bi odprl obzorja neverjetne dobrote in lepote vsakemu, ki še ni imel milosti zares spoznati Jezusa. Prepričan sem,« je dejal, »da če se bo povečal naš misijonarski zagon, se bo povečala tudi enost med nami.« Kakor je na začetku oznanilo naznanilo pomlad Cerkve, tako bo evangelizacija naznanila razcvet nove ekumenske pomladi. Kakor na začetku se stisnimo v občestvu okoli Učitelja in mu kakor Peter recimo: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,68).

Hoditi – moliti – skupaj delati

Papež je pojasnil, da se je želel osebno udeležiti praznovanja te obletnice Sveta tudi zato, da bi poudaril prizadevanje katoliške Cerkve na ekumenskem področju ter da bi spodbudil sodelovanje s Cerkvami članicami in ekumenskimi partnerji. Zato se je v nadaljevanju govora želel zaustaviti še pri geslu današnjega srečanja: Hoditi – moliti – skupaj delati.

Vstopati in izstopati

Hoditi – a proti čemu? Frančišek je predlagal dvojno gibanje: vstopati in izstopati. Vstopati, da bi se stalno usmerjali proti središču, da bi se prepoznavali kot mladike ene same trte, ki je Jezus (glej Jn 15,1-8). »Ne bomo dali sadu, če si ne bomo od blizu pomagali ostani združeni z Njim.« Izstopati proti številnim bivanjskim periferijam današnjega časa, da bi trpečemu človeštvu skupaj ponesli ozdravljajočo milost evangelija. »Lahko bi se vprašali, ali zares hodimo ali pa samo tako pravimo, ali brate prinašamo Gospodu in jih zares imamo v srcu ali pa so daleč od naših pravih interesov. Lahko bi se vprašali, ali je naša pot vračanje po naših lastnih sledeh ali pa je odločna hoja v svet, da bi mu prinesli Gospoda.«

Molitev je kisik ekumenizma

Kakor pri hoji, tako tudi pri molitvi ne moremo napredovati sami, kajti Božja milost se enakomeno širi med verniki, ki se ljubijo, ter ni odrezana po meri posameznika. Ko molimo Očenaš v nas odmeva, da smo otroci, in tudi, da smo bratje. »Molitev je kisik ekumenizma,« je zatrdil sveti oče. »Brez molitve občestvo postane zasoplo in ne napreduje, saj vetru Duha preprečujemo, da bi ga potiskal naprej. Prašajmo se: Koliko molimo drug za drugega? Gospod je molil, da bi bili eno – ga v tem posnemamo?«

Trdno in kvalitetno sodelovanje

Ko je spregovoril je o skupnem delu, je papež Frančišek izpostavil, da katoliška Cerkev prepoznava posebno pomembnost dela, ki ga opravlja komisija Vera in snovanje ter želi še naprej dati svoj prispevek preko sodelovanja visoko usposobljenih teologov. Raziskovanje komisije na področju skupnega pogleda Cerkve in njeno delo v zvezi z razločevanjem moralnih in etičnih vprašanj se dotikata najobčutljivejših točk ekumenskega izziva. Enako so aktivna navzočnost Komisije za misijonstvo in evangelizacijo, sodelovanje z Uradom za medverski dialog, zadnje čase v zvezi s temo vzgoje za mir, skupna priprava besedil za Teden molitve za edinost kristjanov ter različne druge oblike sinergije sestavni elementi trdnega in kvalitetnega sodelovanja. Papež prav tako ceni nenadomestljivo vlogo Ekumenskega inštituta Bossey pri ekumenski formaciji mladih generacij, odgovornih na pastoralnem in akademskem področju pri mnogih Cerkvah in krščanskih skupnostih po vsem svetu. Katoliška Cerkev že veliko let sodeluje pri tem vzgojnem delu preko katoliškega profesorja na fakulteti. Vsako leto pa na srečanje s Frančiškom pridejo tudi študenti, ki se udeležijo študijskega obiska Rima. Papež je želel še omeniti vedno večje sodelovanje pri Dnevu molitve za skrb stvarstva, ki ga je imenoval dobro znamenje ekumenskega ujemanja.

Da bi skupaj služili

Papež Frančišek je ob koncu spregovoril še o diakoniji, kar je sinonim za »tipično cerkveno delo«. Diakonija je pot, po kateri se sledi Učitelju, ki ni prišel, da bi se mu služilo, ampak da bi služil (glej Mr 10,45). Raznovrstno in resno služenje Cerkva članic Sveta se lepo izraža v pobudi Romanje pravičnosti in miru. »Verodostojnost evangelija je na preizkušnji zaradi načina, s katerim kristjani odgovarjajo na krik tistih, ki so na vseh koncih sveta po krivici žrtve tragičnega naraščanja izključevanja, ki povzroča revščino in s tem spodžiga konflikte,« je poudaril papež. »Slabotni so vedno bolj izrinjeni na obrobje, brez kruha, dela in prihodnosti, medtem ko je bogatih vedno manj in so vedno bolj bogati. Čutimo se izzvane z jokom tistih, ki trpijo, in začutimo sočutje, kajti kristjanov program je srce, ki vidi. Poglejmo to, kar je konkretno mogoče storiti, in ne izgubimo poguma zaradi tistega, kar ni mogoče. Poglejmo tudi na mnoge naše brate in sestre po različnih koncih sveta, predvsem pa na Bližnjem vzhodu, ki trpijo, ker so kristjani. Bodimo jim blizu. In ne pozabimo, da je pred našo ekumensko potjo in jo spremlja že realizirani ekumenizem, ekumenizem krvi, ki nas spodbuja, da hodimo naprej.«

Opogumljajmo se pri preseganju skušnjave, da bi absolutizirali kulturne paradigme in se pustili zavesti enostranskim interesom. Pomagajmo ljudem dobre volje, da bodo dali večji prostor situacijam in dogodkom, ki se nanašajo na velik del človeštva, a zasedajo preveč obrobno mesto v pomembni informaciji. Ne smemo biti ravnodušni. Zaskrbljujoče je, ko so nekateri kristjani brezbrižni do revnih. In še bolj žalostno je prepričanje tistih, ki svoje dobrine razumejo kot čisto znamenja božanske ljubljenosti, namesto kot klic, da odgovorno služijo človeški družini in varujejo stvarstvo. V zvezi ljubeznijo do bližnjega, do vsakega bližnjega, nam Gospod, dobri samarijan človeštva, zastavlja vprašanja. Vprašajmo se torej: Kaj lahko naredimo skupaj? Če je neko delo mogoče, zakaj ga ne bi zastavili in izpolnili skupaj, pri tem pa začeli doživljati še večje bratstvo pri opravljanju konkretne ljubezni?

Papež je ob koncu govora še enkrat izrazil zahvalo ter sklenil s povabilom: »Pomagajmo si hoditi, moliti in skupaj delati, da bo z Božjo pomočjo enost napredovala in bo svet veroval.«

Zvočni posnetek

Photogallery

Fotografije
21 junij 2018, 16:28