Papež pri katehezi: Krst je za vedno. Bog nikoli ne zataji svojih otrok

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek je katehezo začel s Pavlovimi besedami iz Pisma Rimljanom, ki so se tudi brale med današnjo splošno avdienco: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,3-4). Kot je dodal sveti oče, nam krst odpre življenje vstajenja, ne posvetnega življenja, ampak življenje v skladu z Jezusom.

Staro je minilo in nastalo je novo

Krstilnik je kraj, kjer se uresniči velika noč s Kristusom. 

Pokopan je stari človek s svojimi varljivimi poželenji (glej Ef 4,22), da bi se rodila nova stvaritev. Staro je zares minilo in nastalo je novo (glej 2 Kor 5,17). V katehezah sv. Cirila Jeruzalemskega je novo krščencem takole razloženo, kar se jim je zgodilo v krstni vodi: »V istem trenutku ste umrli in se rodili. In isti zdravilni val postane za vas grob in mati.« Za rojstvo novega človeka je potrebno, da se človek, pokvarjen zaradi greha, spremeni v prah. Podobi groba in materine maternice sta dovolj jasni, da izrazita veličino tega, kar se zgodi s preprostimi gestami krsta. Papež je spomnil na napis, ki se nahaja v stari rimski krstilnici v Lateranu. V latinščini so zapisane besede papeža Siksta III.: »Mati Cerkev po vodi deviško rodi otroke, ki jih spočne po Božjem dihu. Vi, ki ste rojeni iz tega izvira, upajte v nebeško kraljestvo.« Po papeževih besedah je lepa ta podoba Cerkve, ki nas rodi, Cerkve, ki je maternica, ki je naša mati po krstu.

Krstni pečat je za vedno

Če so nas naši starši rodili v zemeljsko življenje, nas je Cerkev po krstu ponovno rodila v večno življenje. Postali smo otroci v njenem Sinu Jezusu (glej Rim 8,15; Gal 4,5-7). Tudi nad vsakim med nami, ki smo se ponovno rodili iz vode in iz Svetega Duha, z neskončno ljubeznijo odmeva glas nebeškega Očeta: »Ti si moj ljubljeni sin« (glej Mt 3,17). »Ta očetovski glas, nezaznaven za ušesa, a slišen srcu tistega, ki veruje, nas spremlja vse življenje, brez da bi nas kadar koli zapustil,« je poudaril Frančišek in ponovil: »Skozi vse življenje nam Oče govori: Ti si moj ljubljeni sin. Ti si moja ljubljena hči. Bog nas zelo ljubi, kakor Oče, nikoli nas ne pusti samih.« Ponovno rojeni Božji otroci – to smo za vedno. Krst se namreč več ne ponovi, kajti odtisne neizbrisen duhovni pečat: »Tega pečata ne izbriše noben greh, čeprav greh preprečuje, da bi krst obrodil sadove zveličanja« (KKC, 1272). Krstni pečat se nikoli ne izgubi, je pojasnil papež. Četudi oseba postane razbojnik, ki ubija ljudi, ki povzroča krivico, krstni pečat ne izgine. Še naprej ostane Božji otrok, ki je sicer proti Bogu, a Bog ga nikoli ne zataji. »Bog nikoli ne zataji svojih otrok.«

Maziljenje s krizmo

Po krstu včlenjeni v Kristusa so krščenci upodobljeni po njem, ki je »prvorojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29). 

Po delovanju Svetega Duha krst očiščuje, posvečuje, upravičuje, da bi v Kristusu iz mnogih naredil eno samo telo (glej 1 Kor 6,11; 12,13). To izraža maziljenje s krizmo, ki je znamenje kraljevskega duhovništva krščenca in njegove pridružitve skupnosti Božjega ljudstva. Zato duhovnik mazili s sveto krizmo glavo vsakega krščenca, potem ko je izgovoril naslednje besede, ki pojasnijo pomen dejanja: »Bog sam vas posvečuje s krizmo zveličanja, da vključeni v Kristusa, duhovnika, kralja in preroka, ostanete vedno udje njegovega telesa za večno življenje.«

Delež pri Kristusovem kraljevskem in preroškem duhovništvu

»Bratje in sestre,« je zbrane nagovoril sveti oče, »vsa krščanska poklicanost je v tem: živeti pridruženi Kristusu v sveti Cerkvi, deležni iste posvetitve za izpolnjevanje istega poslanstva na tem svetu, da bi dali sadove, ki trajajo vedno.« Spodbujeno z enim Duhom je namreč celotno Božje ljudstvo deležno službe Jezusa Kristusa, duhovnika, kralja in preroka, ter ima odgovornosti poslanstva in služenja, ki iz tega izhajajo (glej KKC, 783–786). Kaj pomeni imeti delež pri Kristusovem kraljevskem in preroškem duhovništvu? Pomeni iz sebe narediti Bogu všečno daritev (glej Rim 12,1), o njem pričevati z življenjem vere in dejavne ljubezni (glej Lumen gentium, 12), nameniti ga za služenje drugim po zgledu Gospoda Jezusa (glej Mt 20,25-28; Jn 13,13-17).