Govor papeža Frančiška na srečanju rimske škofije

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Delo o duhovnih boleznih je obrodilo dva sadova. Najprej je v vseh župnijah in ustanovah, ki so bile povabljene, naj se soočijo z duhovnimi boleznimi, ki jih je razkril msgr. De Donatis, zrasla zavest glede resnice o našem položaju tistih, ki so potrebni in bolni. Potem pa izkustvo, da iz 

sprejemanja naše resnice nista izšla samo malodušnost in razočaranje, ampak predvsem zavest, da Gospod ni nehal biti usmiljen z nami: na tej poti nas je razsvetljeval, nas podpiral, začel je pot občestva med nami, ki je bila na nek način še neznana, in vse to zaradi tega, da bi mi lahko začeli ponovno hoditi za Njim. Pod določenimi vidiki in dinamikami, ki so se pokazale iz naših preverjanj, se bolje zavedamo, da smo “ne-ljudstvo”. Ta beseda “ne-ljudstvo” je biblična beseda, ki jo je uporabilo veliko prerokov. Ne-ljudstvo je poklicano, da ponovno vzpostavi zavezo z Gospodom.

Ključi za razumevanje, kot je ta, nas že vodijo, čeprav samo intuitivno, k temu, kar je doživelo ljudstvo stare zaveze, ki se je najprej pustilo voditi Bogu, da je postalo njegovo ljudstvo. Tudi mi se lahko ponovno pustimo razsvetliti vzorcu izhoda, ki pripoveduje o tem, kako si je Gospod izbal in vzgojil ljudstvo, s katerim se je združil, da je iz njega naredil orodje svoje navzočnosti v svetu.

Izraelovo izkustvo kot vzorec za nas potrebuje konjugacijo, da bi postal jezik, se pravi da bi bil razumljiv in da bi tudi nam danes nekaj prenašal in nekaj oživljal. Božja beseda, Gospodovo delo, išče nekoga, s katerim bi se spregal, se združil: naše življenje. Z ljudstvom, to smo danes mi, bo deloval z enako močjo, s kakršno je deloval, ko je osvobajal svoje ljudstvo in mu dal novo zemljo. Pripoved izhoda govori o sužnosti, o izhodu, o prehodu, o zavezi, o skušnjavi/godrnjanju in o vstopu. Gre pa za pot ozdravitve.

Ko začenjamo novo etapo poti Cerkve, ki se v Rimu seveda ne začenja sedaj, ampak traja že dva tisoč let, je bilo pomembno, da smo se vprašali – kakor smo naredili v teh mesecih – kakšne so sužnosti – bolezni, sužnosti, ki nam jemljejo svobodo – ki so nas nazadnje naredile nerodovitne, tako kakor je faraon hotel imeti Izrael brez sinov, ki so se rojevali. Ob tem “brez sinov” pomislim na sposobnost rodovitnosti naših cerkvenih skupnosti. To je vprašanje, ki vam ga prepuščam. Morda moramo ugotoviti, kdo je danes faraon: ta moč, ki se dela božanska in absolutna, ki hoče ljudstvu preprečiti, da bi častilo Gospoda, da bi mu pripadalo, namesto tega pa ga dela sužnja drugih moči in drugih skrbi.

Ali bo potrebno določen čas (morda eno leto?) nameniti temu, da bomo ponižno priznali svoje slabosti in bomo, ko jih bomo podelili z drugimi, deležni tega izkustva: za nas in za vse tiste, ki živijo v Rimu, obstaja dar usmiljenja in polnosti življenja. Ta dar je Očetova dobra volja do nas: do nas posameznikov in do nas ljudstva. Gre za njegovo pobudo, ko nas je prehitel in nam potrdil, da nas je v Kristusu ljubil in nas ljubi, da mu je pri srcu naše življenje in nismo stvari, ki bi bile prepuščene svoji usodi in svojim sužnostim. Da je vse za našo spreobrnitev in v naše dobro: “Sicer pa – kakor pravi sveti Pavel – vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu” (Rim 8,28).

Analiza bolezni je opozorila na splošno in prravo utrujenost župnij, bodisi da se vrtijo v prazno ali da so izgubile pot, ki po kateri bi morale hoditi. Oboje je slabo in boli. Vrteti se v prazno je kot bi bili v labirintu; izgubiti pot pa pomeni hoditi po napačnih poteh.

Morda smo se zaprli sami vase in v svoj župnijski svet, ker smo v resnici prezrli in nismo resno upoštevali ljudi, ki so nam bili zaupane (z našega področja, iz našega vsakdanjega okolja), medtem ko se Gospod vedno razodeva tako, da se uteleša tukaj in sedaj, se pravi tudi in natanko v tem času, ki ga je tako težko razlagati, v tem tako zapletenem in na videz od njega tako oddaljenem kontekstu. Ko nas je postavil sem, v tem času in s temi izzivi, ki so pred nami, se ni zmotil.

Morda smo se zaradi tega znašli v stanju sužnosti, se pravi dušeče omejitve, odvisnosti od stvari, ki niso Gospod; morda smo mislili, da bo to zadoščalo ali celo, da je On to zahteval od nas: da smo pri loncu mesa, da izdelujemo opeke, ki potem služijo gradnji faraonovih skladišč, ki so uporabna za isto moč, ki zasužnjuje.

Zadovoljili smo se s tem, kar smo imeli: s samimi seboj in s svojimi “lonci”. Mi sami: tukaj gre za veliko temo “hipertrofije individuuma”, ki je tako močno navzoča v preverjanjih: tema jaza, ki mu ne uspe postati oseba, živeti odnose in verjame, da odnos z drugimi ni potreben; in naši “lonci”: se pravi naše skupine, naše majhne pripadnosti, ki so se na koncu pokazale kot samozadostne in neodprte za življenje v celoti. Zaprli smo se v skrbi vsakdanje uprave, preživetja. Kolikokrat slišimo tole: “Duhovniki so prezaposleni, s tem morajo računati, delati morajo to, delati morajo ono …” In ljudje to zaznajo. “Dober duhovnik je, toda zakaj se pustimo ujeti v ta nesmiselni vrtinec?” To je zanimivo. Dobro je, da nas je to stanje utrudilo, ta utrujenost je Božja milost: v nas prebudi željo, da bi izšli iz njega.

Da bi izšli, potrebujemo Božje povabilo in navzočnost/spremstvo našega bližnjega. Brez strahu je treba poslušati našo žejo po Bogu in krik, ki se dviga iz našega rimskega ljudstva ter nas sprašuje: v kakšnem smislu ta krik izraža potrebo po odrešenju, torej po Bogu? Kako Bog gleda na ta klic in ga posluša? Koliko položajev med temi, ki so se pokazali iz vaših preverjanj, v resnici izraža ravno ta krik! Poziv, ki nam kaže Boga in nas vleče iz občutka (ali bridkega izkustva, zaradi katerega godrnjamo), da je naše življenje nekoristno in kakor razlastninjeno zaradi mrzličnosti stvari, ki jih je treba narediti in časa, ki stalno uhaja iz rok; razlastninjeno zaradi zgolj koristolovskih/trgovskih odnosov, ki niso zastonjski, zaradi strahu pred prihodnostjo; razlastninjeno tudi zaradi vere, ki je pojmovana samo kot stvari, ki jih je treba narediti in ne kot osvoboditev, ki nas prenovi na vsakem koraku, da smo blagoslovljeni in srečni zaradi življenja, ki ga živimo.

Kot ste razumeli, vas vabim, da se lotite naslednje etape na poti Cerkve v Rimu: v nekem smislu novega izhoda, novega odhoda, ki naj prenovi našo istovetnost Božjega ljudstva, brez objokovanja tega, kar moramo zapustiti.

Kot sem dejal, bo potrebno poslušati krik ljudstva, kakor je k temu spodbujen Mojzes: ko bomo znali v luči Božje besede tolmačiti družbene in kulturne pojave, v katere ste potopljeni. Ko se bomo učili razločevati, kje je On že navzoč v zelo običajnih oblikah svetosti in občestva z njim: ko boste vedno bolj srečevali in se pridruževali ljudem, ki že živijo evangelij in prijateljstvo z Gospodom. Z ljudmi, ki morda ne hodijo na katehezo, pa so vendar znali dati čut za vero in upanje v prvinskih izkustvih življenja; ki je Gospoda že naredilo za smisel svojega bivanja in to ravno znotraj tistih problemov, tistih okolij in razmer, od katerih naša redna pastorala ostaja oddaljena. Mislim na Puo in Šifro, dve babici, ki sta oporekali faraonovemu morilskemu ukazu in sta tako preprečili iztrebljenje (prim. 2 Mz 1,8-21). Tudi v Rimu so gotovo možje in žene, ki svoje vsakdanje delo razlagajo kot delo, ki je namenjeno temu, da nekomu daje življenje in ne da mu ga jemlje. Tega ne delajo zaradi posebnih naročil kogarkoli, ampak zato, ker se “bojijo Boga” in mu služijo. Življenje Izraelskega ljudstva veliko dolguje tema dvema ženama, kakor naša Cerkev veliko dolguje ljudem, ki so ostali anonimni, a so pripravili Božji prihod. Nit zgodovine, nit svetosti nosijo naprej ljudje, ki jih ne poznamo: anonimni, ki so skriti in vendar nosijo vse.

Da bi se to godilo, morajo naše skupnosti postati sposobne roditi ljudstvo – to je pomembno, ne pozabite: Cerkev z ljudstvom, ne Cerkev brez ljudstva -, sposobne ponuditi in rojevati odnose, v katerih se bodo naši ljudje lahko čutili poznani, priznani, sprejeti, priljubljeni, skratka: ne anonimni del neke celote. Ljudstvo, v katerem se doživlja kakovost odnosov, ki je že začetek obljubljene dežele, dela, ki ga Gospod opravlja za nas in z nami. Pojavi kot individualizem, osama, strah pred življenjem, razdrobljenost in socialna ogroženost … ki so značilni za vse metropole in so navoči tudi v Rimu, imajo že v teh naših skupnostih učinkovito orodje spremembe. Ni nam treba odkrivati drugega, že mi smo to orodje, ki je lahko učinkovito pod pogojem, da postanemo subjekti tega, kar sem na drugem mestu imenoval revolucija nežnosti.

Če je vodenje krščanske skupnosti posebna naloga posvečenega služabnika, se pravi župnika, pa je pastoralna skrb zasnovana na krstu, vzcveti iz bratstva in ni naloga zgolj župnika ali duhovnikov, ampak vseh krščenih. Ta skrb, ki jo razširjajo in pomnožijo odnosi, lahko tudi v Rimu okrepi revolucijo nežnosti, ki jo bodo obogatili rahločutnost, pogledi in zgodbe mnogih ljudi.

Če bomo to imeli za prvo pastoralno nalogo, bomo lahko orodje, po katerem bomo ali doživljali delovanje Svetega Duha med nami (prim. Rim 5,5), ali pa bomo videli, da se bodo življenja spreminjala (prim. Apd 4,32-35). Kakor je Bog po Mojzesovi človeškosti posredoval za Izraela, tako bo lahko ozdravljena in spravljena človeškost kristjanov orodje (skoraj zakrament) delovanja Gospoda, ki hoče osvoboditi svoje ljudstvo vsega tistega, kar ga dela ne-ljudstvo, z njegovim bremenom krivice in greha, ki rojeva smrt.

Vendar pa moramo gledati na to ljudstvo in ne sami nase, se pustiti pozvati in nadlegovati. To bo gotovo rodilo nekaj novega, še neznanega, kar bo hotel Gospod.

Obstaja pa predhodni prehod sprave in zavedanja, ki ga mora opraviti Cerkev v Rimu, da bi bila zvesta temu svojemu klicu: spraviti se mora in ponovno osvojiti zares pastorali pogled – pozoren, skrben, dobrohoten, vpleten – tako sama do sebe in svoje zgodovine, kot do ljudstva, h kateremu je poslana.

Rad bi vas povabil, da bi čas posvetili temu: da bi bilo že naslednje leto nekakšna priprava nahrbtnika (ali prtljage), da bi se podali na nekajletno pot, ki nas bo pripeljala do nove zemlje, ki nam jo bo pokazal oblačen in ognjeni steber; to je nove življenjske razmere in pastoralnega delovanja, ki bodo bolj ustrezale poslanstvu in potrebam Rimljanov našega časa; bolj ustvarjalne in bolj osvobajajoče tudi za duhovnike in za tiste, ki bolj neposredno sodelujejo pri poslanstvu in pri gradnji krščanske skupnosti. Da nas ne bi bilo več strah tega, kar smo, in daru, ki ga imamo, ampak da bi vse to naredili rodovitno. Pot je lahko dolga: Izraelsko ljudstvo je porabilo 40 let. Ne izgubljajmo poguma, pojdimo naprej!

Gospod nas kliče, da bi “šli in obrodili sad” (prim. Jn 15,16). Pri rastlini je sad tisti del, ki je proizveden in ponujen za življenje drugih živih bitij. Ne bojte se roditi sadu, da se pustite “pojesti” resničnostim, na katere boste naleteli, čeprav “pustiti se pojesti” zelo spominja na izginiti, umreti. Nekatere tradicionalne pobude se bodo morda morale preoblikovati ali celo prenehati: to lahko storimo samo, če vemo, kam gremo, zakaj in s Kom.

Vabim vas, da tako razumete tudi nekatere težave in bolezni, ki ste jih srečali v svojih skupnostih: kot resničnosti, ki morda niso več užitne za jed, jih ne moremo ponuditi za potešitev lakote nekoga. To pa nikakor ne pomeni, da ne moremo proizvesti ničesar več, ampak da moramo vcepiti nove poganjke: cepljenke, ki bodo dale nove sadove. Pogum in naprej. Čas je naš. Naprej.