Beta različica

Cerca

VaticanNews
Steklena krsta s posmrtnimi ostanki sv. Janeza XXIII. Steklena krsta s posmrtnimi ostanki sv. Janeza XXIII. 

Frančišek o Janezu XXIII.: Človek in svetnik, ki ni poznal besede sovražnik

Človek in svetnik, ki ni poznal besede sovražnik in ki je vedno iskal to, kar povezuje, je dejal papež Frančišek o sv. Janezu XXIII. Posmrtni ostanki papeža Roncallija bodo od od 27. maja do 10. junija v njegovem rojstnem kraju Sotto il Monte v škofiji Bergamo.

Andreja Červek - Vatikan

Z molitvenim bogoslužjem v baziliki sv. Petra so danes pospremili prenos posmrtnih ostankov sv. Janeza XXIII. v kraj Sotto il Monte blizu Bergama, kjer se je Angelo Giuseppe Roncalli rodil leta 1881. Bogoslužje je vodil kardinal Angelo Comastri. Kot je dejal, Janez XXIII. začenja »romanje hvaležnosti in blagoslova proti kraju, kjer se je rodil, kjer je postal kristjan in kjer je dozorela njegova duhovniška poklicanost«. Posmrtni ostanki sv. Janeza XXIII. bodo v škofiji Bergamo izpostavljeni molitvi in čaščenju od 27. maja do 10. junija. Papež Frančišek pa je dogodek označil za »dar in priložnost za novo pot vere«.

Človek in svetnik

»Človek in svetnik«, ki »ni poznal besede sovražnik«, ki »je vedno iskal to, kar povezuje«, ki »se je zavedal, da je Cerkev poklicana služiti človeku kot takemu in ne samo katoličanom«. S temi besedami je papež Frančišek opisal sv. Janeza XXIII. za bergamski časopis Eco. Spregovoril pa je tudi o današnji svetovni situaciji, mladih, misijonstvu Cerkve in prihodnosti krščanstva na Zahodu.

Janez XXIII. je malo pred svojo smrtjo dejal, da je skrivnost njegovega duhovništva v razpelu, ki ga je imel v svoji spalnici in ki ga je gledal in mu govoril … Tiste razpete roke so ga spominjale, da je umrl za vse, da ni nihče zavrnjen od njegove ljubezni, usmiljenja, odpuščanja. Papež Frančišek zatrdi, da mu je Janez XXIII. ravno v tem blizu: »Človek, svetnik, ki ni poznal besede sovražnik, ki mu niso bile všeč navzkrižne besede, prozelitizem; ki je vedno iskal to, kar povezuje; ki je zaupal v Boga in njegovo podobo človeka, zavedajoč se, da je Cerkev poklicana služiti človeku kot takemu in ne samo katoličanom; ki je vsepovsod branil pravice človeške osebe in ne samo pravic katoliške Cerkve, zavedajoč se, da papež mora graditi mostove.«

Krščanstvo je srečanje

»Krščanstvo ni nek ideal, ki se mu sledi, ni filozofija, ki se ji pridruži, ali neka morala, ki se jo izvaja. Je predvsem srečanje z Jezusom Kristusom, ki nam pomaga, da njegovo navzočnost prepoznamo v mesu bratov in sester,« pove papež Frančišek. Sveti spisi nas stalno vabijo, naj presežemo legalizem in videz, da bi lahko prišli do srca evangelija: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« »Bratovo meso je Kristusovo meso, ki se mi danes kaže tukaj.« Pomeni podeliti kruh z lačnim, oskrbeti bolne, ostarele, tiste, ki nam ne morejo ničesar dati. To je po papeževih besedah zgodba Angela Giuseppeja Roncallija, ki je, še preden je postal papež, bila prepletena s temi gestami bližine mesu revnih, bolnih; že med prvo svetovno vojno, ko je bil vojaški kaplan, zatem v Bolgariji, Turčiji, Grčiji, Franciji, pozneje pa v Italiji. Ni razlikoval med pravoslavnimi in katoličani, tvegal je pri reševanju judov v času preganjanja, pogovarjal se je z vsemi.

Protiutež so osebe in ne strategije

Papež Frančišek o razmerah v današnji družbi, za katero se zdi, da izgublja vrednote in načela pravičnost in enakosti, pove, da je vedno človek tisti, ki lahko s svojo svobodno odgovornostjo iz besed in komunikacije naredi prostor razumevanja in srečanja ali pa nasprotovanja in bratomorne vojne. Zgodi se, da nekdo, ki sledi svojemu ponosnemu egoizmu, zvito uporablja tudi komunikacijske spretnosti. Bralca lahko zavaja in z njim manipulira na varljiv in lažniv način. Tudi v Cerkvi, ko se ne živi logike občestva, ampak združevanja, se lahko zgodi, da se uporablja prave vojne strategije za dosego moči, kar se včasih vidi v ekonomski obliki ali v kakšnih drugih vlogah. Vedno pa gre za logiko diskreditiranja oseb. In zato so protiutež za lažnost ravno osebe in ne strategije. Papež pri tem misli na osebe, ki so pripravljene poslušati, razumeti in se pogovarjati, ki nočejo sporov in v sebi ne nosijo mržnje, ki znajo uporabljati medije z odgovornostjo in so sposobne velikih vizij ter srečanj z drugimi.

Mir pomeni celostni razvoj

Sedanja družbena in politična neravnovesja so za papeža zaskrbljujoča, saj so vedno povezana z nepremišljenim izkoriščanjem ljudi in naravnih virov. »A naloga Cerkve ni spremeniti vlade, ampak pomagati, da v misli in dejanja vladajočih vstopi logika evangelija. Treba je razumeti, da miru ne moremo povezati z odsotnostjo vojne, ampak s celostnim razvojem oseb in narodov. Treba je razumeti, da so družbene skupine in države obvezane živeti odnose pravičnosti in solidarnosti, ki ne smeta ostati samo besedi.« Papež Janez XXIII. nas je opozoril ravno na to, da ni nikakršne harmonije, nikakršnega pravega reda, če se ne dela za pravičnejšo in solidarnejšo družbo. To pa od vseh zahteva, da presežejo egoizme, individualizem, interese skupin, in to na vsaki ravni.

Cerkev, ki mladim stoji ob strani

Frančišek spregovori o mladih: »Jasno sem že povedal: brezposelnost mladih je družbeni greh in družba je za to odgovorna.« Cerkev dela, kar lahko, preko pastorale dela. Tako družba kot Cerkev potrebujeta mlade, od koder izvira tudi odločitev za sklicanje sinode o mladih. Papež izpostavi, da ne obstaja neka splošna ali abstraktna mladina, ampak obstajajo konkretni mladi, vsak s svojo zgodbo. »To so ti mladi, ki jih Cerkev želi približati, da bi jim dala navdušenje evangelija. Sinoda mora biti veliko urjenje v cerkvenem poslušanju: poslušati mlade z njihovimi zgodbami, da bi razumeli, kako obnoviti Cerkev, da bo mladim stala ob strani, ne da bi se pri tem pretvarjala, da se več generacij ni nič spremenilo.« O tem nam veliko pove tudi življenje Janeza XXIII., ki je skrbel za mlade vojake kot vojaški kaplan, nekateri so mu med vojno umrli na rokah. Po vojni je osebno vodil študentski dom, enega prvih v Italiji. Sam je zapisal: »Mlade bom ljubil kakor mama, a vedno v Gospodu in z namenom, da jih pripravim za vredne otroke Cerkve.«

Periferije – vedno manj geografske in vedno bolj eksistencialne

Na vprašanje, ali je misijonstvo za Cerkev danes bolj pomembno kot v preteklosti, papež odgovarja: »Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Mora iti ven, da bi pričevala o očarljivosti evangelija, če noče zboleti za avtoreferenčnostjo. Je evangelizatorka. To je bila včeraj, to je danes in to bo jutri.« Po papeževem prepričanju je pomembno, da škofije razširijo svoja obzorja in živijo ta izhod, da bi dosegle periferije evangelija. »A periferije so vedno manj geografski pojem in vedno bolj eksistencialni pojem.« Misijonstvo je vse drugo kot samo širjenje verske ideologije, niti ni neka etična ponudba, ki jo znajo pripraviti tudi druga gibanja po svetu. Preko misijonstva Cerkve Jezus Kristus nadaljuje evangeliziranje. Preko oznanjevanja evangelija Jezus vedno znova postaja naš sodobnik. In zato smo vsi povabljeni izstopiti, doseči periferije trpljenja, nevednosti, greha, kot učenci misijonarji poskrbeti za vse, ki ne poznajo dobre novice. »To je srce sporočila, ne pa hladne resnice ali indoktrinacija z spornimi metodami; to je čista dišava evangelija. Ne delovati s prozelitizmom, ampak s pričevanjem. Spustiti se v realnosti. Odpovedati se tistemu, kar se je prineslo s sabo, ne pa ga razkazovati.« Danes je treba premisliti pastoralne načine dela, kar lahko pomeni tudi opustitev udobnega pastoralnega kriterija »vedno se je delalo tako« ter potrebo, da se premisli cilje, strukture, slog in metode evangelizacije ter koordinacijo med misijonarskimi ustanovami.

Postaviti zid pomeni zapreti srce

Sveti oče se v nadaljevanju intervjuja dotakne vprašanja migracije. Zatrdi, da resničen sprejem migrantov ne more biti popolnoma ravnodušen, brez določenega žrtvovanja. Mednarodna situacija je kompleksna, vendar pa je papež v vsakem primeru prepričan, da se zidovi gradijo zaradi strahu, da ne bi videli bratovega trpljenja, saj nas to lahko vznemiri. Zidovi se postavljajo, da bi zaščitili tisto, kar bi se dejansko moralo podeliti z drugimi. »Postaviti zid pomeni zapreti lastno srce, zapečatiti ga kakor grob,« izpostavi. »Ne gre samo za vprašanje radodarnosti in solidarnosti. Opraviti je treba še veliko dela, ustvariti novo kulturo, novo miselnost, vzgojiti nove generacije, da bodo o sebi razmišljale kot o ene sami človeški družini, kot o skupnosti brez meja.«

Ali krščanstvo v sebi ima moč?

O stanju krščanstva v Evropi papež Frančišek pravi, da če se sprašujemo o prihodnosti krščanstva na Zahodu, nam to zagotovo dá več razlogov za zaskrbljenost kot pa za upanje. A treba je tudi razumeti, da absolutna identifikacija krščanstva z zahodno kulturo nima več smisla. Tako imenovano postmoderno stanje, kar je zadnja ali skoraj zadnja postaja potovanja Zahoda, nekoliko spominja na plovbo, ki se je končalo z brodolomom, z brodolomci, ki poskušajo zgraditi splav. Vprašanje, ki si ga zastavlja papež, je: »Ali ima krščanstvo v sebi moč, da se prerodi v svoji evangeljski naravi, v dobri novici Kristusa, ki je bil križan in je vstal za nas?« Papež odgovarja pritrdilno: »Seveda ima.« Če pogledamo v preteklost, so tudi v Evropi bila tragična obdobja, iz katerih so se dvignili glasovi pričevalcev prerokov, ki so bili goreči za resnico in za smisel in ki so še vedno koristen kompas za brodolomce našega časa.

Vloga verstev – pospeševati kulturo srečanja

Papež Frančišek ob koncu pogovora še pove, da je najpomembnejša vloga verstev »pospeševanje kulture srečanja«, skupaj s »pospeševanjem resnične vzgoje za odgovorno vedénje v odnosu do skrbi za stvarstvo«. Tukaj nam je sv. Janez XXIII. zapustil velik zgled, dragoceno dediščino, iz katere lahko še vedno zajemamo.

Zvočni posnetek

Photogallery

Fotografije
24 maj 2018, 15:15