Krajša verzija apostolske spodbude: Veselite in radujte se

Uvod
1. »Veselite in radujte se« (Mt 5,12), pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse in to kar podarja, je resnično življenje, sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da smo sveti in ne čaka, da bi se zadovoljili z nekim povprečnim, zvodenelim, neosnovanim bivanjem. Dejansko je vse od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoča poklicanost k svetosti. Tako jo je Gospod predlagal Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1Mz 17,1).

2. Tukaj nikar ne pričakujte razprave o svetosti, s številnimi definicijami in razločki, ki bi morda lahko obogatili to tako pomembno temo, ali analize, ki bi jih lahko napravili o sredstvih posvečevanja. Moj ponižen namen je, da bi ponovno odmeval klic k svetosti in iskanje načina, kako jo udejanjiti v sedanjem kontekstu, z vsem njegovim tveganjem, z vsemi izzivi in priložnostmi.

Prvo poglavje: Poklicanost k svetosti
Svetniki, ki nas opogumljajo ter nas spremljajo
4. Svetniki, ki so prišli do navzočnosti pred Bogom, ohranjajo z nami vezi ljubezni in občestva.

Svetniki sosednjih vrat
6. Ne mislimo samo na tiste, ki so že beatificirani ali kanonizirani. Bog je namreč hotel vstopiti v ljudsko dinamiko, v dinamiko nekega ljudstva.

7. Všeč mi je gledati svetost v ljudstvu našega potrpežljivega Boga, to njegovo vztrajnost, da moremo dan za dnem napredovati. Svetost sosednjih vrat je srednji razred svetosti.

 Gospod kliče
11. Ne sme nam vzeti pogum zrenje zgledov svetosti, ki se zdijo nedosegljivi.

Tudi zate
14. Si posvečen ali posvečena oseba? Bodi svet tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Si poročen? Bodi svet tako, da ljubiš in se posvetiš svojemu možu ali svoji ženi, kakor je to storil Kristus s Cerkvijo. Si delavec? Bodi svet tako, da s poštenostjo in usposobljenostjo opravljaš svoje delo za dobro bratov in sester. Si starš ali babica ali dedek? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Imaš oblast? Bodi svet tako, da se bojuješ za skupno dobro ter se odpoveduješ svojim osebnim interesom.

15. V Cerkvi, ki je sveta, a jo sestavljajo grešniki, boš našel vse to, kar potrebuješ za rast v svetosti.

Tvoje poslanstvo v Kristusu
19. Vsak svetnik je eno poslanstvo, je Očetov načrt, o katerem razmišljati in udejanjiti en vidik evangelija v točno določenem trenutku zgodovine.

24. »Svetost ni nič drugega, kot v polnosti živeta dejavna ljubezen« (Benedikt XVI.)

Dejavnost, ki posvečuje
26. Ni zdravo imeti rad tišino in se izogibati srečanja z drugim, želeti si počitek in zavračati dejavnost, poveličevati molitev in poniževati služenje.

Bolj živi, bolj človeški
32. Ne boj se svetosti. Ne bo ti odvzela moč, življenje in veselje. Povsem nasprotno, saj boš postal to, kar si je Oče zamislil, ko te je ustvaril.

34. Ne boj se ciljati više. Ne boj se pustiti se voditi Svetemu Duhu. »Ni nekaj bolj žalostnega, kot je to, da nismo svetniki« (León Bloy).

Drugo poglavje: Dva prefinjena sovražnika svetosti
Dejanski gnosticizem
Razum brez Boga in brez mesa
38. Dejansko gre za ošabno površinskost, s številnimi premiki po površju razuma, ki pa se ne zgane in je ne gane globina misli.

39. To se lahko zgodi v Cerkvi tedaj, ko se hoče skrčiti Jezusov nauk na hladno in trdo logiko, ki skuša vse obvladovati.

Nauk brez skrivnosti
42. Tudi v primeru, ko je bilo življenje nekoga ena sama polomija, ko ga vidimo uničenega zaradi grehov in odvisnosti, je bil Bog navzoč v njegovem življenju.

Meje razuma
 45. Sv. Janez Pavel II. je opozoril tiste, ki imajo v Cerkvi možnost boljše formacije, pred skušnjavo, da bi »si razvili neke vrste občutje superiornosti do drugih vernikov.«

Dejanski pelagijanizem
Volja brez ponižnosti
49. Ko se nekateri obračajo na slabotne in jim govorijo, da je z Božjo milostjo vse mogoče, dejansko običajno prenašajo idejo, da se s človeško voljo zmore vse. Bog te namreč vabi, da storiš to, kar lahko in »prosiš za to, kar ne moreš« (sv. Avguštin).

Pogosto pozabljen nauk Cerkve
52. Cerkev je večkrat poudarila, da nismo opravičeni po svojih delih ali po svojih prizadevanjih, temveč po Gospodovi milosti in njegovi pobudi.

Novi pelagijanci
58. Pogosto se proti vzgibom Svetega Duha življenje Cerkve spremeni v muzejski artikel ali nekaj, kar je dosegljivo le redkim. Morda pa je to prefinjena oblika pelagijanizma.

Povzetek postave
60. »Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Gal 5,14).

Tretje poglavje: V učiteljevi luči
63. »Kako priti do tega, da smo dobri kristjani?« Odgovor je preprost. Potrebno je storiti to in sicer vsak na svoj način, kar pravi Jezus v govoru o blagrih.

Proti toku
»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«
69. To duhovno uboštvo je zelo povezana s tisto »sveto indiferentnostjo«, ki jo je predlagal sv. Ignacij Loyolski, s katero dosežemo tisto lepo notranjo svobodo.

70. Biti ubogi v srcu. To je svetost.

Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
72. »Popolna dejavna ljubezen je v prenašanju napak drugih in ne osupniti nad njihovimi slabostmi« (Sv. Terezija iz Lisieuxa).

74. Odzvati se s ponižno krotkostjo. To je svetost.

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
75. Svet predlaga ravno nasprotno. Porabi se namreč toliko energij, da se uide situacijam, v katerih je navzoče trpljenje.

76. Znati jokati z drugimi. To je svetost.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
79. Beseda »pravičnost« je lahko sopomenka za zvestobo Božji volji z vsem svojim življenjem. Vendar pa, če bi ji dali preširok pomen, bi pozabili, da se ta izraža predvsem v pravičnosti do nezaščitenih.

Iskati pravičnost z lakoto in žejo po njej. To je svetost.

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
80. Katekizem nas spominja, da je potrebno to pravilo udejanjiti »v vsakem primeru«, na poseben način pa tedaj, ko se »včasih kdo sooča s takimi težkimi situacijami, zaradi katerih postane moralna sodba negotova.

82. Gledati in delovati z usmiljenjem. To je svetost

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
85. Iz namenov srca izhajajo najgloblje želje in odločitve, zaradi katerih se resnično premaknemo.

86. Ohraniti srce čisto vsega tistega, kar umaže ljubezen. To je svetost.

Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
89. Ni lahko graditi tak evangeljski mir, ki ne izključuje nikogar, ampak vključuje tudi tiste, ki so malo čudaški, težki in komplicirani.

Sejati mir okoli nas. To je svetost.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
94. Preganjanja niso resničnost preteklosti, saj jih tudi danes pretrpimo, bodisi na krut način, kot sodobni mučenci, bodisi na prefinjen način preko obrekovanj in zlaganosti.

Sprejeti vsak dan evangeljsko pot, četudi nam prinese težave. To je svetost.

Poglavitno pravilo obnašanja
95. »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36).

Zaradi zvestobe Učitelju
98. Ko naletim na osebo, ki ponoči spi izpostavljena vremenskim nevšečnostim in hladu, lahko začutim, da je to neroda, ki mi komplicira življenje, postopaški prestopnik, ovira na moji poti, nadležno želo za mojo vest, problem, ki ga morajo rešiti politiki in celo smet, ki maže javni prostor. Ali pa se odzovem izhajajoč iz vere in dejavne ljubezni ter v njem prepoznam človeško bitje, ki ima isto dostojanstvo kot jaz sam, stvaritev, ki jo Oče brezkončno ljubi. To pomeni biti kristjani!

Ideologije, ki pohabijo srce evangelija
100. Včasih na žalost ideologije prinašajo dve škodljivi zmoti. Po eni strani zmota kristjanov, ki ločujejo zahteve evangelija od lastnega osebnega odnosa z Gospodom, od notranje povezanosti z Njim, od milosti.

101. Škodljiva in ideološka pa je tudi zmota tistih, ki živijo tako, da dvomijo v družbeno prizadevanje drugih in ga imajo za nekaj površinskega, posvetnega, sekulariziranega, imanentnega, komunističnega, populističnega. Obramba nedolžnega, ki še ni bil rojen naprimer, mora biti jasna, odločna in strastna. Prav tako pa je sveto življenje revežev, ki so se že rodili in se otepajo revščine.

Njemu všečna daritev
107. Kdor resnično želi dati slavo Bogu s svojim življenjem, kdor resnično hrepeni posvečevati se, da bo njegovo življenje slavilo Svetega, je poklican mučiti se, použiti se in utruditi se tako, da skuša živeti dela usmiljenja.

108. Tudi uživaško potrošništvo nam lahko grdo zagode. Prav tako »uživanje« površnih informacij ter oblik naglega in virtualnega komuniciranja je lahko vzrok za omotico, ki nas odvede ven iz tega časa ter nas oddalji od trpečega mesa naših bratov in sester.

***

109. Moč pričevanja svetnikov je v tem, da so živeli blagre ter pravilo obnašanja poslednje sodbe. Močno priporočam, da pogosto prebirate ti dve veličastni svetopisemski besedili, se ju spominjate, molite ob njima in ju skušate udejanjiti. Dobro nam bosta dela in nas napravila pristno srečne. Zaustavil se bom samo pri nekaterih vidikih poklicanosti k svetosti.

Četrto poglavje:
Nekatere značilnosti svetosti v sedanjem svetu
110. Ne bom se zaustavil pri razlaganju sredstev posvečevanja, ki jih že poznamo: različni načini molitve, dragocena zakramenta evharistije in sprave, darovanje žrtvic, različne oblike pobožnosti, duhovno spremljanje in mnoga druga.

111. Pet stopenj izražanja ljubezni do Boga in do bližnjega je, ki se mi zdijo še posebej pomembne, zlasti zaradi nekaterih tveganj in omejenosti današnje kulture. V njej se namreč kažejo: nemirna in nasilna tesnoba, ki razsipava in izčrpava; negativnost in žalost; udobna nedejavnost; individualizem in toliko oblik lažne duhovnosti brez kakršnega koli srečanja z Bogom, ki obvladujejo sedanje verske ponudbe.

112. Točka govori o prenašanju, potrpežljivosti in krotkosti

122. Točka govori o veselju in smislu za humor

129. Točka govori o drznosti in gorečnosti

140. Točka govori o svetosti v skupnosti

147. Točka govori o vztrajni molitvi

Peto poglavje: boj, čuječnost in razločevanje
158. Krščansko življenje je nenehen boj. Potrebna sta moč in pogum, da bi se uprli hudičevim skušnjavam ter bi oznanjali evangelij. Ta boj je zelo lep, saj nam omogoča praznovati vsakič, ko Gospod zmaga v našem življenju.

Duhovni boj in čuječnost
159. Ne gre samo za boj proti svetu in posvetni miselnosti, ki nas zavaja, zmede ter nas napravlja povprečne, brez zavzetosti in brez veselja. Prav tako ga ne moremo zvesti na boj proti lastni krhkosti ter proti lastnim nagnjenjem. Je namreč nenehen boj proti hudiču. Jezus sam praznuje naše zmage.

Nekaj več kot le mit
161. Nikar torej ne mislimo, da je to le mit, upodobitev, simbol, podoba ali ideja. Ta prevara nas pripelje do tega, da opustimo obrambno držo, se zanemarimo in tako postanemo bolj izpostavljeni. Zastrupi nas s sovraštvom, žalostjo, zavistjo in pregrehami. In medtem, ko zmanjšujemo obrambo, to on izkoristi in nam uničuje naše življenje, naše družine in naše skupnosti.

Budni in zaupljivi
162. Naša pot proti svetosti je nenehen boj. Za ta boj imamo na razpolago močna orožja, ki nam jih daje Gospod: vero, ki se izraža v molitvi, premišljevanje Božje Besede, obhajanje svete maše, češčenje Najsvetejšega, zakramentalno spravo, dela dejavne ljubezni, skupnostno življenje, misijonarsko prizadevanje.

Duhovna pokvarjenost
164. Nikar ne zadremljimo. Kajti tisti, ki se ne zavedajo, da bi storili velike opustitve proti Božji postavi, se lahko pustijo voditi neke vrste omami.

Razločevanje
166. Kako pa vemo, če nekaj prihaja od Svetega Duha ali pa izhaja iz posvetnega duha ali pa hudega duha? Edini način je razločevanje, za katerega pa ni dosti le dobra sposobnost premisleka in splošen čut, saj je tudi dar, za katerega je potrebno prositi. Če ga z zaupanjem prosimo Svetega Duha in si istočasno prizadevamo gojiti ga z molitvijo, premišljevanjem, branjem in dobrim nasvetom, bomo zagotovo rasli v tej duhovni sposobnosti.

Nujna potreba
167. Vsi, še posebej pa mladi, so izpostavljeni nenehnemu »zappingu« (spreminjanju). Brez modrosti razločevanja se zlahka spremenimo v blagovne lutke trenutnih nagnjenj.

Vedno v Gospodovi luči
169. Razločevanje ni potrebno samo med pomembnimi trenutki ali takrat, ko je potrebno rešiti težke probleme. Vedno je potrebno. Velikokrat je odločilno v majhnih stvareh.

Nadnaravni dar
171. Čeprav nam Gospod govori na dokaj različne načine med našim delom, po drugih in v vsakem trenutku, pa ne smemo zanemariti tišino daljše molitve, da bi bolje zaznali to govorico, da bi doumeli pravi pomen navdihov.

Govori Gospod
172. Samo tisti, ki je pripravljen poslušati, je svoboden odpovedati se svojemu delnemu in nezadostnemu zornemu kotu, svojim navadam in svojim miselnim vzorcem.

173. Ne gre zato, da bi udejanjili recepte ali ponavljali preteklost.

Logika daru in križa
175. Potrebno je prositi Svetega Duha, da nas osvobodi in izžene tisti strah, ki nas vodi v to, da mu preprečujemo vstop v nekatere vidike našega življenja. Ob tem vidimo, da razločevanje ni domišljava samoanaliza, sebično samoopazovanje, ampak resničen izhod iz nas samih.

***

Sklep
176. Želel bi, da bi Marija okronala ta razmišljanja, saj je ona, kot nihče drug, živela Jezusove blagre. Ona je ob Božji navzočnosti od veselja poskočila, ona je ohranila vse to v svojem srcu in je tudi pustila, da jo je prebodel meč. Sveta je med svetimi, najbolj blagoslovljena. Kaže nam pot svetosti in nas na njej spremlja. Ona se ne sprijazni, ko pademo, da ostanemo na tleh, zato nas včasih, ne da bi nas obsojala, nosi v naročju. Pogovor z njo nas potolaži, osvobaja in posvečuje. Mati ne potrebuje veliko besed, njej ni potrebno, da bi ji hiteli razlagati to, kar se dogaja. Zadostuje, da znova in znova šepnemo: »Zdrava Marija…«

177. Upam, da bodo te strani koristile vsej Cerkvi, da se bo posvetila pospeševanju želje po svetosti. Prosimo, da Sveti Duh prebudi v nas močno željo, da bi bili sveti za večjo Božjo slavo in da se bomo glede tega medsebojno spodbujali. Tako si bomo podelili srečo, ki nam je svet ne bo mogel odvzeti.