Išči

Vatican News
Papež Frančišek pristopa k oltarju v kapeli Doma sv. Marte iz katere vsak dan poteka prenos po vsem svetu. Papež Frančišek pristopa k oltarju v kapeli Doma sv. Marte iz katere vsak dan poteka prenos po vsem svetu. 

Papež: Ta težki čas naj nihče ne izrabi za lastno korist

Homilija med mašo, ki jo je papež Frančišek zjutraj daroval v kapeli Doma sv. Marte, je govorila o skušnjavi, ki se začne z malim, vodi pa v greh. Papež je spodbudil k zavedanju tega notranjega postopnega procesa, na začetku maše pa molil za pravo vest, da v sedanjem težkem času ne bi delovali za lastno korist.

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku svete maše je papež Frančišek povabil, naj prosimo Gospoda, da bi v tem težkem času delali dobro, kajti nekdo bi lahko ta trenutek izrabil za svojo lastno korist: »V teh trenutkih vznemirjenosti, težav, bolečine, se ljudje velikokrat znajdejo pred možnostjo, da bi naredili to ali drugo stvar, veliko dobrih stvari. Nekdo pa lahko dobi tudi idejo, da bi naredil kaj ne preveč dobrega, da bi izkoristil trenutek, ga izkoristil zase, za svoj lastni dobiček. Danes prosimo, da nam Gospod vsem da pravo vest, prosojno vest, da se bomo lahko pokazali Bogu, ne da bi nas bilo sram.«

Posnetek svete maše

Vstopni spev v današnje evharistično obhajanje se je glasil: »Gospod ne oddalji se od mene, moja moč si, hiti mi pomagat. Kakor črv sem in ne človek. Ljudje me zasramujejo, svet me zaničuje.«

Pri homiliji je sveti oče izhajal iz današnjega evangelija po Janezu (Jn 11, 45-56), kjer beremo, kako so učitelji postave in farizeji prišli do odločitve, da Jezusa usmrtijo. Papež je pojasnil, da je do odločitve privedel postopen proces, ter tako pokazal pot skušnjave, ki se odvija tudi v našem življenju. Začne se z malim, počasi raste in pripelje do padca v greh, kar se podkrepi s samoupravičevanjem. A za vsako skušnjavo je hudič s svojo pretkanostjo. Poleg tega, da svoj greh priznamo Gospodu, pa je po papeževih besedah prav tako pomembno, da se zavedamo tega notranjega procesa in se vprašamo, kje se je začela skušnjava in kako sem dopustil, da je rasla. Pri razumevanju pa naj nam pomaga Sveti Duh.

Homilija papeža Frančiška

Že nekaj časa so učitelji postave in tudi veliki duhovniki bili nemirni, kajti v deželi so se dogajale čudne stvari. Najprej tale Janez, ki pa so ga na koncu pustili, saj je bil prerok, tam je krščeval, ljudje so hodili k njemu, ampak drugih posledic ni bilo. Potem je prišel ta Jezus, na katerega je pokazal Janez. In je začel delati znamenja, čudeže. Predvsem pa je govoril ljudem in ljudje so ga razumeli, ljudje so hodili za njim. In ni se vedno držal postave, kar jih je zelo vznemirjalo. »To je revolucionar, sicer miroljuben revolucionar. K sebi pritegne ljudi, ljudje mu sledijo.« Te ideje so jih pripeljale do tega, da so se med seboj začeli pogovarjati: »Glej, to mi ni všeč ...« In tako je med njimi bila ta tema pogovorov in tudi zaskrbljenost.

 Nekateri so potem šli k njemu, da bi ga preizkušali, a Gospod je zanje vedno imel jasen odgovor, ki njim, učiteljem postave, ni prišel na misel. Pomislimo na tisto ženo, ki je bila sedem krat poročena, sedem krat vdova. »V nebesih pa, kateremu od teh mož bo žena?« Jasno jim je odgovoril in odšli so nekoliko osramočeni zaradi njegove modrosti. In tudi ob drugih priložnostih so od njega odhajali ponižani. Ko so hoteli kamnati tisto prešuštnico in jim je Jezus na koncu rekel: »Kdor med vami je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In evangelij pravi, da so odhajali, začenši od najstarejših, ponižani v tistem trenutku.

In vse to je samo še povečevalo pogovor med njimi: »Nekaj moramo storiti. To tako ne gre.« Potem pa so poslali vojake, da bi ga prijeli, a ti so se vrnili in rekli: »Nismo ga mogli prijeti, kajti ta človek govori, kakor nihče drug.« »Kaj, tudi vi ste se pustili zavesti,« so bili jezni na vojake, ker ga niso prijeli.

In potem, po obuditvi Lazarja, pride to, kar smo slišali danes. Veliko judov je hodilo tja, da bi videli sestri, Lazarja. Nekateri pa so šli tudi zato, da bi bi videli, za kaj gre. In nekateri med njimi so šli k farizejem in so jim govorili, kaj je Jezus storil. Drugi pa so verovali vanj. In ti čvekači, ki vedno živijo od tega, da nosijo novice, so jim šli to povedat.

In v tistem trenutku, je tista skupina, ki so jo sestavljali učitelji postave, imela uraden zbor. »To je zelo nevarno. Moramo sprejeti odločitev. Kaj naj naredimo? Ta človek dela mnogo znamenj – priznali so čudeže. Če mu pustimo, da s tem nadaljuje, bodo vsi verovali vanj. Nevarno je. Ljudje bodo šli za njim in se ločili od nas – ljudje niso bili navezani nanje. Prišli bodo Rimljani in uničili naš tempelj in naše ljudstvo.« V vsem tem je bil del resnice, vendar ne celotne. Bilo je upravičeno, kajti našli so ravnovesje z okupatorjem. Sicer so sovražili rimskega okupatorja, a politično so našli ravnovesje. Tako so govorili med seboj. Eden med njimi, Kajfa, bil je najbolj radikalen, bil je veliki duhovnik, je rekel: »Ne zavedate se, da je za vas bolje, če eden umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Bil je veliki duhovnik in je predlagal: »Odstranimo ga.« Janez pravi: »Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot veliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Kristus umreti za narod. Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga usmrtijo.«

Bil je to proces, ki se je začel z malimi vznemirjenji v času Janeza Krstnika in se je potem končal s tem zborovanjem učiteljev postave in duhovnikov. Proces, ki je naraščal, proces, ki je bil gotov glede odločitve, ki so jo morali sprejeti, a nihče ni tega jasno rekel: »Tega je treba odstraniti.«

Ta  način delovanja učiteljev postave je ravno podoba, kako v nas deluje skušnjava. Kajti za vsem tem je očitno bil hudič, ki je hotel uničiti Jezusa. Skušnjava v nas navadno deluje takole: začne z malo stvarjo, z neko željo, idejo. Ta raste, okuži druge in na koncu se upravičuje. To so trije koraki hudičeve skušnjave v nas. In tu imamo tri korake, ki jih je hudičeva skušnjava opravila v osebi učitelja postave. Začelo se je z malim, a je raslo in raslo, okužilo je vse drugo in je postalo telo. Na koncu se je upravičevalo: »Nujno je, da eden umre za ljudstvo.« Popolno upravičenje. In vsi so šli mirno domov. Rekli so: »To je odločitev, ki smo jo morali sprejeti.« In vsi mi, ko nas premaga skušnjava, smo mirni, kajti našli smo upravičilo za ta greh, za to grešno držo, za to življenje, ki ni v skladu z Božjo postavo.

Imeti bi morali navado, da vidimo ta proces skušnjave v nas. Ta proces, v katerem spremenimo srce od dobrega k hudemu, ki nas pelje po poti navzdol. Stvar, ki počasi raste, raste, raste, zatem okuži druge in se na koncu upravičuje. Težko je, da bi v nas prišle skušnjave z enim sunkom. Hudič je prebrisan, zna iti po tej poti, ki je ista, po kateri se je prišlo do obsodbe Jezusa.

Ko se znajdemo v grehu, v padcu, moramo Gospoda prositi odpuščanje, in to je prvo, kar moramo storiti. Zatem pa se vprašati: »Kako je prišlo do tega, da sem tam padel? Kako se je v moji duši začel ta proces? Kako je rasel? Koga sem okužil? In kako sem na koncu upravičeval padec?« Jezusovo življenje je za nas vedno zgled. Stvari, ki so se zgodile Jezusu, se bodo zgodile tudi nam: skušnjave, upravičevanja, dobri ljudje, ki so ob nas in jih morda ne slišimo, in hudobni, ki se jim v trenutku skušnjave hočemo približati, da bi spodbujali rast skušnjavi. A nikoli ne pozabimo: za vsakim grehom, za vsakim padcem je vedno skušnjava, ki se začne kot majhna, ki je zrasla, ki je okužila in na koncu najdem neko upravičilo za padec. Sveti Duh naj nas razsvetli v tem notranjem zavedanju.

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim. Sveti oče je tudi danes povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« 

Sobota, 4. april 2020, 13:20
Preberite vse >