Homilija namenjena Žalostni Materi Božji, molitev pa vsem, ki mislijo na čas po pandemiji
Andreja Červek - Vatikan
Sveti oče je današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte začel z molitvijo za vse, ki že sedaj razmišljajo o posledicah pandemije, kot so revščina, brezposelnost in lakota, ter iščejo rešitve za morebitne probleme: »So ljudje, ki že sedaj začnejo misliti na 'potem', po pandemiji; misliti na vse probleme, ki bodo prišli: problemi revščine, dela, lakote ... Molimo za vse ljudi, ki danes pomagajo, a mislijo tudi na jutri, da bi pomagali vsem nam.« Vstopni spev, ki je ga je zatem prebral papež, je bil klic na pomoč v stiski: »Gospod, usmili se me, ker sem v stiski, reši me iz rok mojih sovražnikov in vseh, ki me preganjajo. Gospod, ne bom osramočen, saj sem se obrnil nate.«
Homilijo je papež Frančišek namenil Žalostni Materi Božji ter povabil, naj razmišljamo o njenih sedmih bolečinah, sedmih mečih, ki so ji prebodli srce. Prav tako je pozval, naj se Mariji zahvalimo, da je postala Jezusova mati in naša Mati. Nikoli ni ničesar prosila zase. Samo sprejela je, da je Mati.
Homilija papeža Frančiška
Na ta petek Kristusovega trpljenja se Cerkev spominja Marijinih bolečin, bolečin Žalostne Matere Božje. Že stoletja obstaja ta pobožnost Božjega ljudstva. Napisane so hvalnice v čast Žalostni Materi Božji. Stala je tam, pod križem, in tam jo motrijo, kako trpi. Krščanska pobožnost je zbrala Marijine bolečine in govori o sedmih bolečinah. Prva bolečina: komaj štirideset dni po Jezusovem rojstvu, Simeonova prerokba, ki govori o meču, ki ji bo prebodel srce. Druga bolečina: misli na beg v Egipt, da bi rešila sinovo življenje. Tretja bolečina: tisti trije dnevi stiske, ko je deček ostal v templju. Četrta bolečina: ko se Marija sreča z Jezusom na poti na Kalvarijo. Peta Marijina bolečina je Jezusova smrt, ko vidi tam Sina, križanega, golega, ki umira. Šesta bolečina: ko Jezusa snamejo s križa, mrtvega, in ga vzela v naročje, kot ga je vzela v naročja več kot trideset let pred tem v Betlehemu. Sedma bolečina je Jezusov pokop.
Tako krščanska pobožnost prehodi to pot Marije, ki spremlja Jezusa. Dobro mi dene, ko pozno zvečer, ko molim Angelovo češčenje, molim teh sedem bolečin, kot spomin na Mater Cerkve, kako je Mati Cerkve z veliko bolečine rodila vse nas.
Marija ni nikoli ničesar prosila zase, nikoli. Da, za druge je prosila. Pomislimo na Kano, ko je šla in govorila z Jezusom. Nikoli ni rekla: »Jaz sem mati, glejte me. Postala bom kraljica mati.« Tega ni nikoli rekla. Ničesar pomembnega ni prosila zase v apostolskem kolegiju. Samo sprejme, da je mati. Spremljala je Jezusa kot učenka. Evangelij nam jasno pokaže, da je hodila za Jezusom. S prijateljicami, pobožnimi ženami, je sledila Jezusu, poslušala je Jezusa. Enkrat jo je nekdo prepoznal: »Glej, mati. Tvoja mati je tukaj.« Hodila je za Jezusom. Vse do Kalvarije. In tam, ob vznožju, so ljudje zagotovo govorili: »Uboga žena, kako mora trpeti.« Hudobni pa so zagotovo govorili: »Tudi ona je kriva, saj če bi ga dobro vzgojila, ne bi tako končal.« Bila je tam, s sinom, s sinovim ponižanjem.
Počastiti Marijo pomeni reči: »To je moja Mati.« Kajti ona je Mati. To je naziv, ki ga je prejela od Jezusa, prav tam, v trenutku križa: »Tvoji otroci. Ti si Mati.« Ni je postavil za prvega ministra ali ji dal nazive nekih funkcij. Samo »Mati«. Apostolska dela nam jo pokažejo, kako kot Mati moli z apostoli. Marija ni hotela vzeti Jezusu nobenega naziva. Sprejela je dar, da je njegova Mati, in dolžnost, da spremlja nas kot Mati, da je naša Mati. Zase ni prosila, da bi bila nekakšna »skoraj-odrešenica« ali »so-odrešenica«, ne. Odrešenik je en sam in ta naziv se ne podvaja. Samo učenka in Mati. In tako, kot o Materi, moramo o njej razmišljati, jo iskati, k njej moliti. Ona je Mati. V Cerkvi Materi. V Marijinem materinstvu vidimo materinstvo Cerkve, ki sprejema vse, dobre in hudobne, vse.
Danes nam bo dobro delo, če se za hip zaustavimo in razmišljamo o Marijinih bolečinah. Je naša Mati. Kako jih je prenašala, kako dobro jih je prenašala, z močjo, z jokom. To ni bil nepristen jok. Bilo je od bolečine strto srce. Dobro nam bo delo, če se nekoliko ustavimo in Mariji rečemo: »Hvala, da si sprejela biti Mati, ko ti je angel to povedal. In hvala, da si sprejela biti Mati, ko ti je to rekel Jezus.«
Adoracija in duhovno obhajilo
Sveti oče je tudi danes povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.«Ob koncu maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.
