Papež med homilijo o priliki o izgubljenem sinu. Molitev za družine
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Molitev za družine
Poleg bolnikov je sveti oče pred začetkom maše posebej priporočil v molitev družine: »Še naprej molimo za osebe, ki so zbolele v tej pandemiji. Danes bi želel prositi za posebno molitev za družine, ki so se čez noč znašle z otroki doma, ker so šole zaradi varnosti zaprte in se morajo znajti v težki situaciji – soočiti jo morajo dobro, v miru, pa tudi z veseljem. Na poseben način mislim na družine, v katerih je kakšna oseba s posebnimi potrebami – dnevni centri za osebe s posebnimi potrebami so zaprti in oseba ostaja v družini. Molimo za družine, da bi ohranjale mir v tej situaciji ter bi mogle še naprej skrbeti za vso družino z močjo in veseljem.«
Sveti oče je na začetku homilije razložil, v kakšnih okoliščinah Jezus pove priliko o izgubljenem sinu.
Okoliščine prilike o izgubljenem sinu
Velikokrat smo slišali ta evangeljski odlomek. Jezus to priliko pove v posebnem kontekstu: »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: "Ta sprejema grešnike in jé z njimi."« In Jezus odgovori s to priliko. Kaj pravijo? Ljudje, grešniki, se približajo v tišini, ne vedo, kaj bi rekli, vendar pa njihova prisotnost veliko pove, želeli so poslušati. Kaj pravijo učitelji postave? Kritizirajo. »Godrnjali so,« pravi evangelij, iskali so načine, kako bi izničili Jezusovo avtoriteto, ki jo je imel do ljudi. Velika obtožba je sledeča: »Jé z grešniki, je nečist.«
Kaj čutijo grešniki in pismouki?
Prilika je nekakšna razlaga te drame, tega problema. Kaj čutijo ti ljudje? Čutijo potrebo po rešitvi. Ljudje ne znajo dobro razlikovati, razumsko, da bi rekli: »Najti moram mojega Gospoda, ki me bo izpolnil,« potrebujejo voditelja, Pastirja. In ljudje se približajo Jezusu, ker v Njem vidijo Pastirja, potrebujejo pomoč, da lahko hodijo v življenju. Čutijo to potrebo. Drugi, pismouki, pa čutijo samozadostnost: »Mi smo hodili na fakulteto, jaz imam doktorat, ne, dva doktorata. Dobro vem, zelo dobro vem, kaj pravi postava; oziroma poznam vse, vse, vse razlage, vse primere, vse kazuistične drže.« Imajo se za samozadostne in prezirajo ljudi, prezirajo grešnike: preziranje grešnikov.
Oče ne reče ničesar
Kaj pa pravijo v priliki? Sin reče Očetu: »Daj mi denar in grem.« Oče dá, vendar pa ne reče ničesar, ker je oče; mogoče se je tudi spomnil kakšnega pobalinstva, ki ga je storil v mladosti, vendar ne reče ničesar. Oče zna trpeti v tišini. Oče gleda čas. Pusti, da težki trenutki minejo. Velikokrat je drža očeta v tem, da izpade kot bedak pred pomanjkljivostmi otrok.
Očitanje, samozadostnost, bolečina, ljubezen
Drugi sin je očetu očital: »Krivičen si bil.« Očita mu. Kaj čutijo osebe v priliki? Mladenič čuti željo, da bi obvladal ves svet, da bi šel preko, da bi odšel od doma – mogoče je tam živel kot v zaporu in čuti tudi samozadostnost, da očetu reče: »Daj mi to, kar mi pripada!« Čuti pogum, moč. Kaj čuti oče? Oče čuti bolečino, nežnost in veliko ljubezni. Ko sin kasneje, ko gre vase, reče tisto drugo besedo – »Vstal bom in šel k svojemu očetu« – najde očeta, ki ga čaka, vidi ga od daleč. Oče zna čakati na čas svojih otrok.
Resnična težava: doma živeti kot v hotelu
Kaj čuti starejši sin? Evangelij pravi: »Razjezil se je.« Čutil je prezir. Velikokrat je jeza edini način, da se takšne osebe čutijo vredne. To so stvari, o katerih se govori v tem evangeljskem odlomku, stvari, ki se čutijo. Vendar pa: v čem je resnična težava? Začnimo pri starejšem sinu: pri njem je težava ta, da je bil doma, vendar pa se ni nikoli zavedal, kaj pomeni živeti doma: opravljal je svoje dolžnosti, opravljal je svoje delo, vendar pa ni razumel, kaj pomeni odnos ljubezni do očeta. »Sin se je razjezil in ni hotel vstopiti.« »To ni več moj dom,« si je mislil – enako kot učitelji postave. »Ni reda, prišel je tale grešnik in pripravili so mu gostijo. In jaz?« Oče izreče jasno besedo: »Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje.« In tega se sin ni zavedal. Doma je živel kakor da bi bil v hotelu, ne da bi čutil očetovstvo … V domu Cerkve je veliko »hotelirjev«, ki mislijo, da so gospodarji.
Oče in sinova
Zanimivo je, da oče ne reče nobene besede sinu, ki se vrne iz greha, ga le poljubi, objame in pripravi gostijo; starejšemu pa mora razložiti, da vstopi v srce: njegovo srce je bilo zakrknjeno zaradi njegovega pojmovanja očetovstva, sinovstva, načina življenja. Spominjam se nekega modrega ostarelega duhovnika, velikega spovednika, ki je bil misijonar, ljubil je Cerkev. Ko je govoril o nekem mladem duhovniku, ki je bil zelo samozavesten, ki je verjel, da ima veljavo, pravice v Cerkvi, je rekel: »Molim zanj, da bi mu Gospod nastavil bananin olupek in bi padel, to bi mu dobro delo.« Kakor da bi rekel – zdi se skoraj bogokletno –: »Dobro mu bo delo, če bo grešil, ker bo moral prositi odpuščanja in bo našel Očeta.«
Odnos med sodelavci namesto odnosa očetovstva, bratstva
Veliko stvari nam pove ta Gospodova prilika, ki je odgovor tistim, ki so ga kritizirali, ker se je družil z grešniki. Vendar pa tudi danes mnogi v Cerkvi kritizirajo tiste, ki se približajo osebam, ki potrebujejo pomoč, ponižnim ljudem, osebam, ki delajo, tudi tistim, ki delajo za nas. Naj nam Gospod dá milost, da bomo razumeli, v čem je težava. Težava je v tem, da živimo doma, vendar pa ne čutimo doma, ker ni odnosa očetovstva, bratstva, obstaja le odnos med sodelavci.
