Sveti oče daroval mašo za družine. Povabilo k ponižni molitvi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Prosimo za mir in ustvarjalnost v družinah
»Danes bi se želel spomniti družin, ki ne morejo iti iz svojih domov. Morda je edino obzorje, ki ga imajo, balkon. Da bi mogla tam notri družina – z otroki, mladimi, s starši –najti način, kako dobro komunicirati, graditi odnose ljubezni v družini; ter da bi znali tesnobe tega časa premagati skupaj, v družini. Danes prosimo za mir v družinah v tej krizi, ter za ustvarjalnost.«
Sveti oče je v homiliji razmišljal ob prvem berilu iz knjige preroka Ozeja (Oz 6,1-6) ter ob evangeljskem odlomku, v katerem Jezus pove priliko o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14).
»Pridite, vrnimo se h Gospodu«
Tista Gospodova beseda, ki smo jo slišali včeraj: »Vrni se. Vrni se domov.« Tudi v knjigi preroka Ozeja najdemo odgovor: »Pridite, vrnimo se h Gospodu.« To je odgovor … ko se tisti »vrni se domov« dotakne srca, »vrnimo se h Gospodu. On nas je raztrgal in nas bo ozdravil, udaril je, pa nas bo tudi obvezal. Vneto si prizadevajmo, da bi spoznali Gospoda: njegov izhod je zanesljiv kakor zarja.« Zaupanje v Gospoda je gotovo: »Prišel bo k nam kakor jesenski dež, kakor spomladni dež, ki napoji zemljo.« In s tem upanjem ljudstvo začenja pot vrnitve h Gospodu. In eden izmed načinov, da najdemo Gospoda, je molitev. Molimo h Gospodu, vrnimo se k Njemu.
Molitev in prevzetnost: farizej, starejši sin, bogataš
V evangeliju nas Jezus uči, kako naj molimo. V priliki sta dva človeka, eden je prevzeten, ki gre molit, vendar zato, da bi povedal, da je dober, kakor da bi rekel Bogu: »Poglej, tako dober sem: če kaj potrebuješ, mi povej, bom jaz razrešil Tvoj problem.« Tako se obrača na Boga. Prevzetnost. Morda je opravljal vse, kar je predvidevala Postava, saj pravi: »Postim se dvakrat na teden, plačujem desetino od vsega, kar imam … dober sem.« To nas spominja še na dva druga človeka: na starejšega sina iz prilike o izgubljenem sinu, ko gre k očetu in mu reče: »Jaz, ki sem tako dober, nimam gostije, temu bedniku pa pripraviš gostijo …« V teh dneh smo slišali tudi zgodbo o bogatašu, ki je brez imena, vendar je bil bogat, ki ni bil sposoben, da bi si ustvaril ime, vendar pa je bil bogat … nič ga ni zanimala beda drugih. To so tisti, ki so gotovi sami vase ali v denar ali v moč.
Molitev in ponižanje: cestninar, izgubljeni sin, Lazar
Potem je drugi človek, cestninar. Ta ne gre pred oltar, ne – ostane oddaljen: »Stal je daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!"« Tudi to nas spominja na izgubljenega sina: zavedel se je grehov, ki jih je storil, slabih stvari, ki jih je storil; tudi on se je tolkel po prsih: »Vrnil se bom k očetu in mu rekel: oče, grešil sem.« Ponižanje. Spominja nas na berača Lazarja pri bogataševih vratih, ki je živel v svoji bedi poleg prevzetnosti tistega gospoda. V evangeliju imamo vedno takšno povezavo med osebami.
Moliti ponižno; pot je resničnost
V tem primeru nas Gospod uči, kako naj molimo, kako naj se mu približamo: s ponižnostjo. V bogoslužni pesmi na praznik sv. Janeza Krstnika je lepa podoba. Pravi, da se je ljudstvo približevalo Jordanu, da bi prejelo krst, »z razgaljenimi dušami in odkritimi nogami«: moliti z razgaljeno dušo, brez lepotičenja, brez preoblačenja v lastne kreposti. Kakor smo prebrali na začetku maše, On odpušča vse grehe, vendar pa je potrebno, da mu jih jaz pokažem, s svojo razgaljenostjo. Moliti tako, z razgaljenim srcem, brez prikrivanja, ne da bi zaupal v to, kar sem se naučil glede načina molitve … Moliti: ti in jaz, iz obličja v obličje, z razgaljeno dušo. To nas uči Gospod. Če pa se približamo Gospodu malo preveč gotovi sami vase, bomo padli v prevzetnost farizeja, starejšega sina ali bogataša, ki mu ni nič manjkalo. Svojo gotovost bomo imeli drugje: »Jaz grem h Gospodu, ker … ah, želim iti, ker sem olikan … in se praktično pogovarjam z njim neposredno…«: to ni pot. Pot. Pot je ponižati se. Ponižanje. Pot je resničnost. In edini človek v tej priliki, ki je razumel resničnost, je bil cestninar: »Tisi Bog in jaz sem grešnik.« To je resničnost. Vendar pa tega, da sem grešnik, ne rečem le z ustnicami, ampak s srcem. Čutiti se grešniki.
Ne samoopravičevanju
Ne pozabimo tega, kar nas uči Gospod: opravičevati same sebe je ošabnost, napuh, pomeni poviševati samega sebe. Pomeni da se delam, da sem, kar dejansko nisem. In beda ostaja znotraj. Farizej je opravičeval samega sebe. Neposredno priznati svoje grehe, ne da bi jih opravičevali, ne da bi rekli: »Ah ne, to sem storil, ampak ni bila moja krivda…« Razgaljena duša. Razgaljena duša.
Pričeti molitev s pravo resničnostjo: sem grešnik
Naj nas Gospod uči razumevati to držo, s katero naj začenjamo molitev. Kadar pričnemo molitev s svojimi opravičevanji, z lastnimi gotovostmi, to ne bo molitev: bo pogovarjanje z ogledalom. Kadar pa bomo pričeli molitev s pravo resničnostjo – »sem grešnik, sem grešnica« – je to dober korak naprej, da bi se pustili voditi Gospodu. Naj nas Gospod nauči tega.
Adoracija in duhovno obhajilo
Tudi danes je papež Frančišek sklenil sveto mašo z evharistično adoracijo in blagoslovom ter vernike pred zasloni povabil k duhovnemu obhajilu z naslednjo molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično prisoten v najsvetejšem oltarnem zakramentu. Ljubim te nad vse in te želim v svoji duši. Ker te zdaj ne morem prejeti zakramentalno, pridi v moje srce vsaj duhovno. In ker si že prišel, Te objemam in se ves združim s Teboj. Ne dopusti, da bi se kadarkoli ločil od Tebe.«
