Papež med jutranjo homilijo: Če nimamo miru v srcu, kako naj bo potem mir na svetu?
Andreja Červek - Vatikan
Mir in vojna
Ne moremo biti kristjani, če smo sejalci vojne v družini, v naši četrti, na delovnem mestu. Naj nam Gospod pošlje Svetega Duha, da bomo ostali v Njem, in naj nas nauči ljubiti, da ne bi bili v vojni z drugimi, je dejal papež med jutranjo homilijo in dodal, naj Bog vsem narodom podeli varen mir.
»Ko govorimo o miru, takoj pomislimo na vojne, da na svetu ne bi bilo vojn, da bi bil trajen mir. To je predstava, ki se vedno pojavi. Mir in ne vojna, a vedno zunaj: v tisti državi, v tisti situaciji … Tudi v teh dneh so bili vojni spopadi. Misli gredo takoj tja, ko govorimo o miru, ko molimo, naj nam Gospod da mir. In to je dobro. Moramo moliti za mir na svetu, vedno moramo imeti pred sabo ta Božji dar, kar je mir, in zanj prositi za vse.«
Ostati v Gospodu
Sveti oče je pozval, naj se vprašamo, kako je z mirom v našem domu: ali je naše srce mirno ali zaskrbljeno, je vedno v vojni, v napetosti, da bi imelo nekaj več, da bi dominiralo, da bi se uveljavilo. Mir narodov ali mir neke države se seje v srcu. Če miru nimamo v srcu, kako si potem predstavljamo, da bo mir na svetu? Običajno o tem ne razmišljamo. Papež je izpostavil, da nam današnje berilo iz 1. Janezovega pisma (1 Jn 4,11-18) kaže pot, po kateri lahko pridemo do notranjega miru in ostanemo v Gospodu.
»Kjer je Gospod, tam je mir. On je ta, ki daje mir, je Sveti Duh, ki ga On pošilja, da bi v nas naredil mir. Če ostanemo v Gospodu, je naše srce mirno. In če kot po navadi ostanemo v Gospodu, ko nam zdrsne na nekem grehu ali hibi, nam bo Duh pomagal prepoznati to napako, ta zdrs. Ostati v Gospodu. In kako ostanemo v Gospodu? Apostol pravi: Če se ljubimo med seboj. In to je vprašanje. To je skrivnost miru.«
Hudičeva skušnjava
Papež Frančišek je v nadaljevanju homilije spregovoril o resnični ljubezni. Ne o tisti v telenovelah, o ljubezni spektakla, ampak o tisti, ki te spodbuja, da o drugih govoriš dobro. Če ne zmorem govoriti dobro, boljše da zaprem usta, ne obrekujem in ne govoril slabo. Govoriti slabo o drugih je namreč vojna. Kot je poudaril, se ljubezen vidi v malih stvareh. Če je v mojem srcu vojna, bo vojna tudi v moji družini, vojna bo v moji četrti in vojna bo na delovnem mestu. Zavist, ljubosumje, obrekovanje nas vodijo v medsebojno vojno, uničujejo, so kakor umazanija. Papež je povabil, naj razmislimo, koliko krat govorimo z duhom miru in koliko krat z duhom vojne, koliko krat smo zmožni reči: »Vsak ima svoje grehe, jaz imam svoje in drugi imajo svoje.« Da bi tako zaprli usta.
»Običajno je naš način delovanja v družini, v četrti, na delovnem mestu način vojnega delovanja: uničiti drugega, umazati drugega. In to ni ljubezen, to ni gotov mir, za katerega smo prosili. Ko delujemo na ta način, ni Svetega Duha. In to se zgodi vsakemu med nami, vsakemu. Takoj pride do reakcije, da obsodimo drugega. Naj je laik, laikinja, duhovnik, redovnica, škof, papež, vsi, vsi. To je skušnjava hudiča, da bi bili v vojni.«
Dar Svetega Duha
Ko hudiču uspe, da vstopimo v vojno, in prižge tisti ogenj, je zadovoljen, ni mu več treba delati. Mi smo tisti, ki delamo, da bi se med seboj uničili. Mi nadaljujemo z vojno, uničenjem, pri tem pa najprej uničujemo sami sebe, kajti stopimo ven iz ljubezni, in potem še druge. To je seme, ki ga je hudič položil v nas. Papež Frančišek je sklenil s prošnjo za mir, ki je dar Svetega Duha, pri čemer je pomembno, da si prizadevamo ostati v Gospodu.
