Jutranja homilija: Gospoda prositi vztrajno in pogumno. Nič mlačnosti
Andreja Červek – Vatikan
Moliti pogumno, iz oči v oči z Gospodom. Ne na nek mlačen način, ampak tako, da damo vse od sebe, je spodbudil papež Frančišek med jutranjo homilijo, med katero je pojasnil, kako se naj obračamo na Boga. V središču je torej bila molitev, ki je poleg posta in dejavne ljubezni eden od načinov, s katerimi se v postnem času pripravljamo na veliko noč.
Mojzes Boga prepričuje
Da bi si lažje predstavljali, kaj pomeni prosilna molitev, je papež spomnil na svetopisemske osebe: Mojzesa, Abrahama, Ano, Samuelovo mater, kanaansko ženo. Berilo med današnjim bogoslužjem (glej 2 Mz 32,7-14) nam približa Mojzesovo molitev, s katero Boga prosi za izraelsko ljudstvo. Ker si je naredilo ulito tele, Gospod pravi Mojzesu: »Sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam.« Mojzes pa prosi Gospoda, naj tega ne stori, in mu govori kakor učitelj učencu. Boga poskuša prepričati, na krotak, a tudi odločen način, naj se odvrne od svojega namena, da bi storil hudo svojemu ljudstvu. Gospoda spomni na obljube, ki jih je dal Abrahamu, Izaku, Izraelu, da bo njihovo potomstvo namnožil kakor zvezde na nebu. Kakor da bi rekel: »Gospod, ne zdaj izpasti klavrno, saj si naredil vse to!« Gospod pravi Mojzesu: »Tebe pa napravim v velik narod!« A Mojzes prosi za ljudstvo in pravi: »Ali z ljudstvom ali pa nič.« Kot je pripomnil papež, v Svetem pismu najdemo precej odlomkov o prosilni molitvi.
Abrahamovo prigovarjanje
Drug primer je na primer Abraham, ki mu Gospod pravi, da bo uničil Sodomo. Abraham pa je imel vnuka, ki je tam živel, in ga je želel rešiti, zato Gospoda prosi: če bi bilo trideset pravičnih, potem dvajset, potem deset. In Gospod odgovarja, da mesta zaradi teh pravičnih ne bi uničil. Na koncu je samo družina Abrahamovega vnuka ostala kot tista pravična.
Pogumne in vztrajne žene
Papež Frančišek je spomnil tudi na primer Ane, Samuelove matere, ki je v tišini premikala ustnice in molila, molila, molila, momljala pred Gospodom, tako da je duhovnik mislil, da je pijana. A Ana je prosila, da bi imela otroka. »Tesnoba žene, ki prosi pred Bogom.« V evangeliju imamo potem pogumno ženo, ki se ne poslužuje prepričevanja, se ne pogaja, ne seže po tihem vztrajanju. Gre za kanaansko ženo, ki prosi za ozdravitev svoje hčere, ki jo muči demon. Jezus ji najprej pravi, da je bil poslan samo za ljudstvo Izrael in da ni prav, da se jemlje kruha otrokom in se jih meče psom. A ona se ne prestraši in vztraja ter pravi Jezusu, da tudi psički jedo drobtine, ki padejo z mize njihovih gospodarjev. Ta žena se ne prestraši in doseže to, kar želi.
Z Bogom govoriti iz oči v oči
V Svetem pismo imamo torej veliko oblik prosilne molitve. Kot je pripomnil papež Frančišek, je za takšno molitev potrebnega veliko poguma. V molitvi je potrebna »parezija«, pogum, da z Bogom govorimo iz oči v oči. »Včasih lahko kdo, ki vidi te ljudi, kako se borijo z Gospodom za kakšno stvar, pomisli, da z Bogom ravnajo s trdo roko, da bi dobili tisto, kar prosijo.« In to počnejo, ker imajo vero, da jim Gospod lahko podeli milost.
»Potrebnega je veliko poguma za takšno molitev. In mi smo velikokrat mlačni. Nekdo pravi: 'Moli, ker imam ta problem.' In zmolim dva Očenaša, dve Zdravamariji in pozabim. Ne, papagajska molitev ni v redu. Prava molitev je biti z Gospodom. In ko moram prositi, moram to početi s pogumom. Ljudje v običajnem pogovoru uporabljajo izraz, ki pove veliko: dati vse od sebe. To velja tudi za prosilno molitev: dam vse od sebe. Pogum, da gremo dalje. Lahko se nam pojavi dvom: 'Če delam tako, kako naj vem, da me Gospod posluša?' Mi imamo gotovost: Jezusa. On je veliki priprošnjik.«
Ko molimo, Jezus moli z nami
Jezus, je šel v nebesa, je pred Očetom in posreduje za nas, kakor je pred svojim trpljenjem tudi obljubil Petru, da bo molil za njegovo vero, da se ne bi zmanjšala.
»Ta Jezusova priprošnja. Jezus v tem trenutku moli za nas. In ko jaz molim, bodisi s prepričevanjem bodisi s pogajanjem ali bodisi z momljanjem bodisi z razpravljanjem z Gospodom, On vzame mojo molitev in jo pokaže Očetu. Jezusu ni treba govoriti pred Očetom, pokaže mu rane. Oče vidi rane in podeli milost. Ko molimo, pomislimo, da molimo z Jezusom. Ko molimo s pogumno prošnjo, to počnemo skupaj z Jezusom. Jezus je naš pogum, Jezus je naše zagotovilo, saj v tem trenutku prosi za nas.«
Papež Frančišek je homilijo sklenil s spodbudo, naj molimo s pogumom: »Naj nam Gospod podeli milost, da bomo nadaljevali to pot, se učili prositi. In ko nas kdo prosi za molitev, ne zmolimo dve molitve, ampak molimo z vso resnostjo: v Jezusovi navzočnosti in z Jezusom, ki za vse nas prosi pred Očetom.«
