Jutranja homilija: konkretnost je kriterij krščanstva

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče je razmišljal ob današnjem berilu iz Prvega Janezovega pisma. Najprej se je zaustavil ob besedah, da če Boga kaj prosimo, od njega to tudi dobimo – pod pogojem, da se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.

Odprta vrata

Po papeževih besedah imamo torej prost dostop do Boga in apostol nam kaže, kateri je ključ: »naj verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj«. Le tako moremo prositi to, kar želimo, s pogumom, celo z drznostjo. »Verovati, da je Bog, Božji Sin prišel v mesu, da je postal eden izmed nas. To je vera v Jezusa Kristusa: Jezus Kristus, konkreten Bog, ki je bil spočet v Marijinem telesu, ki se je rodil v Betlehemu, ki je rastel kakor otrok, ki je bežal v Egipt, ki se je vrnil v Nazaret, ki ga je oče učil brati, delati, iti naprej in potem pridiga … konkreten: konkreten človek, človek, ki je Bog, vendar človek. Ni Bog, preoblečen v človeka. Ne. Človek, Bog, ki je postal človek. Kristusovo meso. To je konkretnost prve zapovedi. Tudi druga je konkretna. Ljubiti, ljubiti se med seboj;konkretna ljubezen, ne namišljena ljubezen, ko rečemo: "Rad te imam, oh, kako te imam rad" in potem te s svojim jezikom, z opravljanjem, uničim. Božje zapovedi so torej konkretnost in kriterij krščanstva je konkretnost, ne ideje in lepe besede. Konkretnost. In to je izziv.«

Preizkušanje duhov

Apostol Janez zatem vabi k preizkušanju duhov; razloži, da je potrebno, kadar se pojavi »ideja o Jezusu, o ljudeh, o tem, da bi kaj storili, mislili, da gre odrešenje po določeni poti,« tisti navdih preizkusiti. »Življenje kristjana je konkretnost v veri v Jezusa Kristusa in v dejavni ljubezni, vendar pa je tudi boj, saj ti pridejo vedno ideje ali lažni preroki, ki ti predlagajo "soft" Kristusa, z malo mesa in ljubezen do bližnjega postane nekoliko relativna … "Ja, tisti, ki so na moji strani, ja, tisti drugi pa ne…"«

Duhovna čuječnost: spraševanje vesti ob koncu dneva

Papež je torej med homilijo spodbudil, naj verujemo v Kristusa, ki je »prišel v mesu«; naj verujemo v konkretno ljubezen in razločujemo, v skladu z veliko resnico o učlovečenju Besede in konkretne ljubezni, da bi razumeli, če duhovi – to je konkretni navdihi – resnično prihajajo od Boga, kajti v svet je prišlo »veliko lažnih prerokov«: hudič nas vedno želi oddaljiti od Jezusa, želi, da ne bi ostajali v Jezusu, zato je po besedah svetega očeta potrebna duhovna čuječnost. Kristjan si mora ob koncu dneva vzeti dve, tri, pet minut časa in se vprašati ne, katere grehe je storil, ampak tudi kaj se je zgodilo v njegovem srcu; kakšen navdih ali tudi kakšna »Gospodova norost« mu je prišla: »Sveti Duh nas namreč včasih spodbuja k norostim, vendar k velikim Božjim norostim«. Pri tem je papež Frančišek spomnil na nekoga izmed prisotnih med današnjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte, ki je pred več kor 40 leti zapustil Italijo, da bi bil misijonar med gobavci v Braziliji; prav tako je navedel primer sv. Frančiške Cabrini, ki je bila vedno na poti, ko je skrbela za migrante. Današnje povabilo je torej, da se ne bi bali ter bi razločevali.

Kdo mi lahko pomaga razločevati?

»Kdo mi lahko pomaga razločevati? Božje ljudstvo, Cerkev, enodušnost Cerkve, brat, sestra, ki imata karizmo, da nam pomagata jasno videti. Zato je za kristjana pomemben duhovni pogovor z ljudmi, ki imajo duhovno avtoriteto. Ni potrebno iti k papežu ali k škofu, da bi vedel, če je to, kar čutim, dobro. Obstaja veliko ljudi – duhovnikov, redovnic, laikov, ki nam lahko pomagajo videti, kaj se dogaja v mojem duhu da se ne bi zmotil. Jezus je moral storiti to na začetku javnega življenja, ko ga je hudič obiskal v puščavi in mu je predlagal tri stvari, ki niso bile v skladu z Božjim Duhom; in On je zavrnil hudiča, z Božjo besedo. Če se je to zgodilo Jezusu, se tudi nam, tudi nam. Ne bojte se.«

Božje ljudstvo gre vedno naprej v konkretnosti

Po drugi strani pa so tudi v Jezusovem času obstajali ljudje dobre volje, ki pa so mislili, da je Božja pot drugačna. Sveti oče je pri tem navedel farizeje, saduceje, esene in zelote. Vsi ti so imeli postavo v rokah, vendar pa niso vedno hodili po najboljših poteh. Zato smo povabljeni h krotkosti pokorščine. Po papeževih besedah gre Božje ljudstvo vedno naprej v konkretnosti: v konkretnosti dejavne ljubezni, vere, Cerkve. In to je smisel cerkvene discipline: ko je disciplina Cerkve tako konkretna, pomaga rasti in se tako izogiba »filozofijam farizejev in saducejev«. Sveti oče je homilijo sklenil z besedami, da nas Bog, ki je »postal konkreten, se rodil iz konkretne žene, živel konkretno življenje, umrl konkretne smrti«, vabi, da bi ljubili konkretne brate in sestre, kljub temu, da nekaterih ni lahko ljubiti.«.