Papež Frančišek: Strah nas je nežnosti. Ne upirajte se tolažbi

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Ne upirajte se tolažbi

Prvo berilo vzeto iz knjige preroka Izaija (Iz 40,1-11) je pravzaprav povabilo k tolažbi: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog«…, »kajti poravnana je njegova krivda«. Gre namreč za tolažbo zveličanja, za dobro novico, da smo bili zveličani. Vstali Kristus v tistih štiridesetih dneh počne ravno to: tolaži. Toda mi nočemo tvegati in se upiramo tolažbi, kakor da bi bili bolj gotovi v razburkanih vodah problemov. Stavimo bolj na potrtost, na težave, na poraz, medtem ko Gospod dela s veliko močjo, a naleti na odpor. To se vidi pri učencih na velikonočno jutro: »Jaz se hočem dotakniti in se dobro prepričati«. To pa je zaradi strahu, da bo prišel še en poraz.

Nežnost

Navezani smo na ta duhovni pesimizem. Ko med javnimi avdiencami nekateri starši približajo svoje otroke, da jih blagoslovim, nekateri otroci, ko me vidijo, vpijejo, saj ko vidijo belo oblačilo, pomislijo na zdravnika ali na bolničarja, ki jim je dal injekcijo za cepljenje in si mislijo: »Ne, še eno, ne!« Tudi mi smo malo tako. Toda Gospod pravi: »Tolažite moje ljudstvo«.

Strah nas je nežnosti

In kako Gospod tolaži? Z nežnostjo. To je govorica, ki je ne poznajo preroki nesreče, torej nežnost. To besedo izbrišejo vse pregrehe, ki nas oddaljujejo od Gospoda: pregrehe klerikov, pregrehe kristjanov, tudi za to, ker se nočemo premakniti, ker smo mlačni… Strah nas je nežnosti. »Glejte, njegovo plačilo je z njim in njegovo povračilo pred njim«. Tako se konča Izaijev odlomek: »Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta, jih nosi v svojem naročju, doječe pa nežno vodi«. To je Gospodov način tolaženja, torej z nežnostjo. Nežnost tolaži. Mame, ko otrok joče, ga ljubkujejo in ga umirijo z nežnostjo. To je beseda, ki jo današnji svet dejansko briše iz slovarja. Nežnost.

Tolažba v trenutku mučeništva

Gospod vabi, da se mu pustimo potolažiti in to pomaga tudi pri pripravi na božič. Danes smo pri glavni prošnji prosili za milost iskrene radosti, torej tega preprostega, a iskrenega veselja. Še več, običajno stanje kristjana bi morala biti tolažba. Tudi v težkih trenutkih. Mučenci so prepevali, ko so vstopali v Kolosej. Današnji mučenci, mislim na dobre koptske delavce na libijski obali. Umirajoč, ko so jim prerezali vrat, so govorili: »Jezus, Jezus!« V njih je tolažba, neko veselje tudi v trenutku mučeništva. Običajno stanje kristjana mora biti tolažba, kar ni isto kot optimizem. Ne, optimizem je nekaj drugega. Toda tolažba je tista pozitivna osnova… Govori se o svetlih, pozitivnih osebah. Tolažba je svetlost, pozitivnost kristjana.

Gospod z nežnostmi trka na vrata

V trenutkih, v katerih se trpi, se ne čuti tolažbe, toda kristjan ne sme izgubiti miru, saj je dar, ki ga Gospod ponuja vsem tudi v najtežjih trenutkih. Prosimo torej Gospoda ta teden priprave na božič, da se ne bomo bali in se mu bomo pustili tolažiti.

Da bi se tudi jaz z mirom pripravil na božič, z mirom v srcu, z mirom Tvoje navzočnosti, z mirom, ki ga dajo tvoje nežnosti… »Toda tako velik grešnik sem…« »Seveda, toda kaj nam pravi današnji evangelij?« Gospod namreč tolaži kot pastir. Če izgubi eno, jo gre iskat, kakor tisti človek, ki ima sto ovac in se je ena zgubila. Iskat jo gre. Tako dela Gospod z vsakim od nas. Nočem miru, upiram se miru, upiram se tolažbi… Toda on je vrata. On trka nanje, da mu odpremo srce in se mu pustimo tolažiti, pustimo pomiriti. To počne z blagostjo. Trka namreč z nežnostmi.