Jutranja homilija: Pričevanje, godrnjanje, vprašanje

Andreja Červek – Vatikan

Tri besede, ob katerih se je papež Frančišek zaustavil med jutranjo homilijo, so bile:  pričevanje, godrnjanje in vprašanje. Izhajal je iz odlomka iz Lukovega evangelija, ki se začne z Jezusovim pričevanjem. Približajo se mu cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali, da sprejema grešnike in z njimi jé (glej Lk 15,1-10).

Pričevanje - razbiti navado

Najprej imamo Jezusovo pričevanje, kar je bilo za tisti čas nekaj novega. Približati se grešnikom je iz tebe naredilo nečistega človeka, enako kot dotakniti se gobavca. Zato so se učitelji postave oddaljili. Papež je izpostavil, da pričevanje skozi zgodovino ni nikoli bilo nekaj lagodnega, ne za pričevalce, ki velikokrat plačajo z mučeništvom, ne za mogočneže.

»Pričevati pomeni razbiti navado, način biti … razbiti na boljše, spremeniti. Zato Cerkev gre dalje, da bi pričevala. Kar privlači, je pričevanje. Niso besede, ki sicer pomagajo. Pričevanje je tisto, kar privlači in Cerkvi daje rast. In Jezus pričuje. To je nekaj novega. Pa vendar ne tako zelo novo, kajti Božje usmiljenje imamo tudi v Stari zavezi. Pismouki niso nikoli razumeli, kaj pomeni 'Usmiljenje hočem in ne žrtev'. O tem so brali, a niso razumeli, kaj je usmiljenje. In Jezus s svojim načinom delovanja razglaša to usmiljenje s pričevanjem.« Pričevanje vedno pomeni zlomiti navado in prav tako pomeni tvegati.

Godrnjanje - vedno dati negativen komentar

Jezusovo pričevanje sproži godrnjanje. Farizeji, pismouki in učitelji postave so govorili: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Niso rekli: »Glej, ta človek se zdi dober, ker si prizadeva spreobrniti grešnike.« To je drža, ki hoče vedno »dati negativen komentar«, da bi se uničila pričevanje. »Ta greh godrnjanja je vsakdanjost, bodisi v velikem bodisi v malem,« je zatrdil papež Frančišek in dodal, da v življenju godrnjamo, ker nam nekaj ni všeč. »Namesto da bi se pogovarjali ali poskušali rešiti konfliktno situacijo, raje na skrivaj godrnjamo, vedno po tihem, ker nimamo poguma, da bi povedali na glas.«

Enako se dogaja tudi v malih skupnostih, v župniji na primer, kjer se veliko godrnja. Ko je neko pričevanje, ki meni ni všeč, ali neka oseba, ki mi ni všeč, takoj začnem z godrnjanjem. Papež je nadaljeval, da je enako tudi v škofijah: »Notranji boji med škofijami. Tudi v politiki. To je slabo. Ko neka vlada ni poštena, hoče umazati nasprotnike z godrnjanjem. Vedno hoče povzročiti obrekovanja, klevete. In vi, ki dobro poznate diktatorske vlade, saj ste jih doživeli, kaj dela diktatorska vlada? Najprej vzame v roke medije z nekim zakonom in tako začne godrnjati, da bi zmanjšala vse tiste, ki za vlado predstavljajo nevarnost. Godrnjanje je naš vsakdanji kruh, na osebni, družinski, župnijski, škofijski, družbeni ravni.«

Jezusovo vprašanje

Po papeževih besedah gre za izgovor, da ne bi videli realnosti, da ne bi dovolili, da bi ljudje premišljevali. Jezus to ve, a je dober in namesto da bi jih grajal zaradi godrnjanja, zastavi vprašanje. Uporabi isto metodo, ki jo uporabljajo oni, to je zastavljanje vprašanj. Oni to počnejo, da bi preizkušali Jezusa, z zlobnim namenom, da bi ga vrgli ob tla. Na primer, postavijo vprašanje o dajatvah, ki jih je treba plačevati rimskemu imperiju, ali o odslovitvi lastne žene.

Jezus uporabi isto metodo, a zatem vidimo, v čem je razlika, je pripomnil papež. Jezus jim pravi: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti vseh devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde?« Normalno bi bilo, da bi ga razumeli. A raje začnejo zračunati in pomislijo: »Imam jih devetindevetdeset, ena se je izgubila, sonce že zahaja, dela se tema … Pustimo to eno, rešimo te, ki so ostale.« Kot je izpostavil Frančišek: »To je farizejska logika. To je logika doktorjev postave. Odločijo se nasprotovati Jezusu. Zato ne gredo, da bi govorili z grešniki, ne gredo k cestninarjem, kajti 'Bolje je, da se ne umažemo s temi ljudmi, to je nevarno. Obvarujmo svoje.' Jezus je pameten pri zastavljanju vprašanj. Vstopi v njihovo kazuistiko in jih pusti v položaju, ki je drugačen od pravilnega. 'Kdo med vami?' In nihče ne pravi: 'Ja, res je.' Vsi pravijo: ' Ne, jaz tega ne bi storil.' Zato so tudi nesposobni odpustiti, biti usmiljeni, sprejeti.«

Veselje evangelija

Ob koncu je sveti oče še enkrat spomnil na tri besede, ki so bile v središču njegove jutranje homilije: pričevanje, ki je provokativno in ki daje rast Cerkvi; godrnjanje, ki je kakor straža pred mojim srcem, da me pričevanje ne bi ranilo; in Jezusovo vprašanje. A spomnil je na še eno besedo: veselje, praznovanje, česar pa ti ljudje ne poznajo. »Vsi, ki sledijo poti učiteljev postave, ne poznajo veselja evangelija,« je izpostavil papež Frančišek in sklenil: »Naj nam Gospod pomaga razumeti to logiko evangelija, ki je nasprotna logiki sveta.«