Papež med jutranjo homilijo: Moliti vsiljivo, vztrajno, brez sramu

Andreja Červek – Vatikan

V središču papeževe jutranje homilije je bil današnji evangeljski odlomek, v katerem Jezus uči svoje učence, kako moliti. Pove zgodbo o nekem možu, ki opolnoči potrka na vrata svojega prijatelja ter ga prosi za tri hlebe. Prijatelj mu odgovori, da prihaja ob neprimernem času, saj so že vsi v postelji, a potem vseeno vstane in mu da, kar ga prosi (glej Lk 11,5-13).

Moli vsiljivo

Papež Frančišek je izpostavil tri elemente: človek v stiski, prijatelj, nekaj kruha. Evangelij nam govori o nepričakovanem obisku prijatelja, ki se znajde v stiski, in o njegovi vztrajni prošnji, saj zaupa prijatelju, ki ima, kar potrebuje. Prosi vsiljivo. Kot je dodal sveti oče, nas Gospod želi naučiti, kako moliti: »Moli se s pogumom, kajti ko prosimo, običajno nekaj potrebujemo. Prijatelj je Bog. Je bogat prijatelj, ki ima kruh, ima tisto, kar mi potrebujemo. Kakor da bi Jezus rekel: 'Pri molitvi bodite vsiljivi. Ne utrudite se.' A ne utrudite se – kaj? Prositi. Prosite in vam bo dano.«

Molitev ni čarovniška palica

A molitev ni »čarovniška palica«. Ne gre tako, da mi takoj, ko prosimo, prejmemo; da izrečemo dva Očenaša, potem pa odidemo: »Molitev je delo. Je delo, ki zahteva voljo, zahteva vztrajnost, zahteva odločnost, brez sramu. Zakaj? Ker jaz trkam na vrata svojega prijatelja. Bog je prijatelj. In s prijateljem lahko delam na ta način. Stalna, vsiljiva molitev. Pomislimo na sv. Moniko, na primer, koliko let je tudi s solzami molila za spreobrnjenje svojega sina. Gospod je na koncu odprl vrata.«

Papež je kot primer navedel neki dogodek, ki se je zgodil v Buenos Airesu. Nek možakar, delavec, je imel hčerko, ki je bila na koncu življenja. Zdravniki mu niso dali več nobenega upanja. On pa se je podal na sedemdeset kilometrsko pot do Marijinega svetišča v Lujanu. Ko je prispel, je bila že noč in cerkev je bila zaprta. On pa je vso noč molil zunaj in prosil Marijo: »Hočem svojo hčerko, hočem svojo hčerko. Ti mi jo lahko daš.« In ko se je zjutraj vrnil v bolnišnico, je tam našel svojo ženo, ki mu je rekla: »Veš, zdravniki so ji naredili še en pregled. Niso si mogli razložiti, kako to, da se je zbudila in prosila jesti. In nima ničesar, dobro je, zunaj nevarnosti je.« Ta človek je znal, kako moliti, je dodal Frančišek.

Kako pa jaz molim?

Dejal je, naj pomislimo na mnoge muhaste otroke, kako kričijo in jočejo, ko kaj hočejo: »Hočem, hočem …« In na koncu starši popustijo. Nekdo bi se lahko vprašal, ali se Bog ne razjezi, ko tako počnemo. Jezus nam je rekel: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati svojim otrokom, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« Papež je homilijo sklenil z besedami: »Je prijatelj, vedno daje dobro. Daje še več: jaz te prosim, da rešiš ta problem, on ga reši in pošlje tudi Svetega Duha. Razmislimo: Kako molim? Kakor papagaj? Molim s stisko v srcu? Se bojujem z Bogom v molitvi, da bi mi dal tisto, kar potrebujem, če je prav? Učimo se iz tega evangeljskega odlomka, kako moliti.«