Jutranja homilija: Biti zaljubljen v Gospoda

Andreja Červek – Vatikan

Ključna beseda, ki nam pomaga, da se ne zmotimo v svojem življenju kot kristjani, je »biti zaljubljeni v Gospoda« in pri njem jemati spodbude za naša dejanja. Tako je počel apostol Pavel, ki svoje življenje opisuje v današnjem berilu iz prvega pisma Galačanom (glej Gal 1,13-24). Gre za ravnotežje med kontemplacijo in služenjem – dve lastnosti, ki ju lepo opisuje današnji evangeljski odlomek (glej Lk 10,38-42), ko približa Marto in Marijo, ki v svojo hišo sprejmeta Jezusa.

Prezaposlenost brez miru

Marta in Marija »sta sestri, ki nas s svojim načinom delovanja učita, kako mora potekati kristjanovo življenje«, je dejal papež Frančišek med mašo v Domu sv. Marte. Marija je poslušala Gospoda, medtem ko je Marta bila raztresena, saj je bila zaposlena s postrežbo. Marta je ena od tistih močnih žensk. Celo graja Gospoda, da ni bil navzoč ob smrti brata Lazarja. Marta ve, »kako stopiti naprej«, je pogumna ženska. A manjka ji kontemplacije, ne zna »izgubljati časa za gledanje Gospoda«.

»Veliko je kristjanov, ki v nedeljo gredo k maši, a sicer so vedno prezaposleni. Nimajo časa ne za otroke, niti da bi se z njimi igrali … Na koncu postanejo gojitelji tiste religije, ki je 'prezaposlenizem' – gre za skupine prezaposlenih, ki vedno delajo,« je dejal papež in dodal: »Zaustavi se. Glej Gospoda. Vzemi evangelij. Poslušaj Gospodovo besedo. Odpri srce.« Ne pa vedno jezik rok … sicer delajo dobro, a ne delajo »krščanskega dobrega«, ampak »človeško dobro«. »Tem manjka kontemplacije. Marti je to primanjkovalo. Pogumna, vedno je šla dalje, z rokami je nosila stvari, a manjkal ji je mir – izgubljati čas za gledanje Gospoda.«

Kontemplacija ni brezdelnost

Nasprotje je Marija. Njena drža ni brezdelnost, je pojasnil Frančišek. Gledala je Gospoda, kajti Gospod se je dotaknil njenega srca. In ravno od tu, iz Gospodovega navdihovanja prihaja delo, ki ga je treba zatem opraviti. To je tudi pravilo sv. Benedikta, moli in delaj, ki ga utelešajo menihi in menihinje v klavzuri in ti zagotovo ne gledajo vse dni v zrak. Molijo in delajo. In to je še posebej utelesil apostol Pavel, kot beremo v današnjem berilu. Ko ga je Bog izbral, ni šel takoj oznanjat, ampak je šel molit, kontemplirat skrivnost Jezusa Kristusa, ki mu je bila razodeta.

»Vsako stvar, ki jo je počel Pavel, jo je počel s tem duhom kontemplacije, gledanja Gospoda,« je dejal sveti oče. »Gospod mu je govoril v njegovem srcu, kajti Pavel je bil zaljubljen v Gospoda. In to je ključna beseda, s katero se ne moremo zmotiti – biti zaljubljeni. Da bi vedeli, na kateri strani smo, ali pretiravamo s preveč abstraktno kontemplacijo, tudi gnostično, ali pa smo preveč zaposleni, si moramo zastaviti vprašanje: Sem zaljubljen v Gospoda? Sem prepričan, da me je on izbral? Ali pa živim svoje življenje kristjana z opravljanjem stvari … delam, delam, delam … ampak … moje srce, kontemplira?«

Kontemplacija in služenje

Enako je, ko se mož vrne iz službe domov in ga žena sprejme. Če je zares zaljubljena vanj, ga ne bo samo sprejela in zatem hitro nadaljevala z delom po hiši. Vzela si bo čas, da bi bila z njim. Tako tudi mi. Vzemimo si čas za Gospoda, da bomo zatem služili drugim.

»Kontemplacija in služenje – to je naša pot skozi življenje,« je ob koncu homilije dejal papež Frančišek in povabil: »Vsak naj pomisli: Koliko časa na dan namenim kontempliranju Jezusove skrivnosti? In zatem: Kako delam? Ali delam veliko, da se zdi kot odtujenost, ali pa delam v doslednosti s svojo vero? Delam kakor služenje, ki prihaja iz evangelija?«