Papež Frančišek: Bodite usmiljeni in ne obsojajte drugih
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
»Jezusa prosimo, naj vedno s svojim usmiljenjem in odpuščanjem varuje našo Cerkev, ki je kot mati sveta, a polna otrok, grešnikov, kot smo mi.« To je molitev papeža Frančiška med homilijo pri jutranji sveti maši, med katero je razmišljal o odlomku iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom ter o današnjem evangeljskem odlomku iz Lukovega evangelija in se osredotočil na Jezusove besede: »Odpuščeni so ji njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila« (Lk 7,48).
Jezus vidi majhno gesto ljubezni
Tri skupine ljudi so v današnjih berilih: Jezus in njegovi učenci; Pavel in žena, ena od tistih, katerih usoda je, da se jih obiskuje naskrivaj, tudi farizeji so jih ali pa se jih kamna; in učitelji postave. Žena se je prikazala pred Jezusom z ljubeznijo, z močno ljubeznijo do njega in pri tem ni skrivala, da je grešnica. Enako tudi Pavel, ki je zatrdil: »Izročil sem vam namreč predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus umrl za naše grehe.« (1Kor 15,3). Oba sta Boga iskala z ljubeznijo, ampak s polovično ljubeznijo. Pavel to razloži, ker je mislil, da je ljubezen postava in je imel srce zaprto za razodetje Jezusa Kristusa, saj je preganjal kristjane, a iz gorečnosti do postave, zato njegova ljubezen ni bila zrela. Žena pa je iskala ljubezen, »majhno« ljubezen.
Farizeji so torej komentirali, Jezus pa jim je razložil: »Njej je bilo odpuščeno, ker je močno ljubila.« Toda, kako ljubiti? Takšne ne znajo ljubiti, iščejo ljubezen. In Jezus govori o njih, enkrat je rekel, da bodo pred nami v nebeškem kraljestvu. Farizeji pa: »O, to pohujšanje. O, kakšni ljudje!« Jezus pa je gledal majhno gesto ljubezni, majhno gesto iz dobre volje in jo je prijel ter peljal naprej. To je Jezusovo usmiljenje, vedno odpušča, vedno sprejema.
Pohujšanje hinavcev
Učitelji postave pa imajo držo, ki jo samo farizeji pogosto uporabljajo, torej se pohujšujejo. Govorijo: »Poglej, kakšno pohujšanje! Tako se pa res ne more živeti! Izgubili smo vrednote… Sedaj lahko vsi vstopijo v cerkev, tudi ločeni. Pa kje smo?« To je pohujšanje hinavcev. Medtem pa za dialog med veliko ljubeznijo, ki vse odpušča, torej Jezusom in polovično ljubeznijo Pavla, te gospe in tudi nas, ker gre za nepopolno ljubezen, kajti nihče med nami ni kanoniziran svetnik. Gre pa tudi za hinavščino »pravičnih«, »čistih«, tistih, ki mislijo, da so zveličani zaradi lastnih zunanjih zaslug. Jezus vidi, da te osebe na zunaj kažejo »vse belo« – ko govori o pobeljenih grobovih – znotraj pa so polni gnilobe in gnitja.
Hinavci so tisti, ki preganjajo Cerkev
Cerkev pa, ko hodi skozi zgodovino, jo napadajo hinavci, bodisi od znotraj, bodisi od zunaj. Hudič ne more več nič spokorjenim grešnikom, saj gledajo Boga in govorijo: »Gospod, grešnik sem, pomagaj mi.« Pri njih je hudič nemočen, je pa močan pri hinavcih. Pri njih je močan in jih uporablja, da uniči ljudi, uniči družbo, uniči Cerkev. Hinavščina je hudičev paradni konj, kajti on je lažnivec, saj se kaže kot močan lep princ, v resnici pa je morilec.
Bodite usmiljeni in ne obsojajte drugih
Ne pozabite, da Jezus odpušča, sprejema, uporablja usmiljenje. To je beseda, na katero tolikokrat pozabimo, ko opravljamo druge. Povabim vas, da ste kakor Jezus usmiljeni in ne obsojate drugih. Jezusa postavimo v središče. Kristus namreč odpušča Pavlu, ki je grešnik, preganjalec in s polovično ljubeznijo, kakor tudi ženi, ki je grešnica in je tudi ona ljubila z nepopolno ljubeznijo. Samo tako sta lahko srečala resnično ljubezen, Jezusa, medtem ko so hinavci nesposobni srečati ljubezen, saj imajo zaprto srce.