Sveti oče med jutranjo homilijo: Žalitev izvira iz zavisti. In ubija

Andreja Červek - Vatikan

Ko užalim, pa četudi v avtu sredi največjega prometa, pogosteje pa zaradi zavisti, začnem ubijati drugega, jemljem mu pravico, da se ga spoštuje, ubijam njegovo prihodnost. Sprava, h kateri nas poziva Jezus, pa je radikalna: spoštovati dostojanstvo drugega in tudi svoje dostojanstvo. Papež je pri homiliji izhajal iz današnjega evangeljskega odlomka iz Matejevega evangelija (glej Mt 5,20-26), v katerem nam Jezus govori o pravičnosti, žalitvi in spravi.

Žalitev vodi v ubijanje

»Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, da te ne izroči sodniku, sodnik pa biriču, ki bi te vrgel v ječo.« Po papeževih besedah je ta Jezusov napotek učencem »človeška modrost«: bolje slab dogovor kot pa dobra sodba. Da bi prav razumeli učenje o ljubečem odnosu z brati, Gospod uporabi primer iz vsakdanjosti. Zatem pa gre dalje in pojasni, v čem je problem žalitev.

Žalitve, ki jih našteje Jezus, so zastarele. Mi imamo seznam bolj sočnih, bolj pisanih žalitev, je pojasnjeval papež Frančišek. Jezus je oster, kajti k zapovedi »Ne ubijaj« doda: »Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo.« Reči bratu »tepec« ali »neumnež« tudi vodi v sodbo. Gospod pravi, da se žalitev ne konča pri sami sebi, ampak odpre vrata za pot, ki se konča z ubojem. Žalitev je namreč začetek ubijanja, je diskvalifikacija drugega, vzame pravico do spoštovanja, pomeni drugega odstraniti, ga družbeno ubiti.

Mi smo navajeni »dihati zrak žalitev«. Dovolj je biti v avtu v času prometne špice, kjer imamo »karneval žalitev«. Ljudje so zelo ustvarjalni pri žaljenju. Male žalitve, ki se slučajno izrečejo v času prometne konice, ko smo za volanom, pozneje postanejo težke žalitve. Žalitev odstrani pravico osebe. Je kamenjanje. Oseba nima pravice govoriti, vzet ji je bil glas.

Žalitev izvira iz zavisti

Žalitev je tako zelo nevarna, ker se pogostokrat rodi iz zavisti, je nadaljeval sveti oče. Ko ima oseba neke vrste prizadetost, duševno ali fizično, me ne ogroža, nimam potrebe, da bi jo žalil. »Ko pa neka oseba dela nekaj, kar mi ni všeč, jo užalim in grem mimo kot da bi bila 'prizadeta': prizadeta duševno, družbeno, družinsko, brez zmožnosti vključevanja … In to ubije. Ubije prihodnost te osebe, ubije pot te osebe. Zavist odpira vrata, kajti ko oseba ima nekaj kar me ogroža, me to pripelje do žaljenja. Skoraj vedno je vmes zavist.«

Sprava je radikalna drža

Knjiga modrosti nam pravi, da je po hudičevi zavisti v svet vstopila smrt. Zavist prinaša smrt, je poudaril Frančišek. Če rečemo, da nikomur ničesar ne zavidamo, raje dobro premislimo. Zavist je namreč skrita. In ko ni skrita, postane zelo močna, naredi te lahko zelenega, zelenega od zavisti. Ljudje z zeleno dušo zaradi zavisti, ki vodi v žaljenje, vodi v uničenje drugega. Jezus pa to pot zaustavi in pravi, da se tega ne sme početi. Vse do točke, da celo če greš molit, če greš k maši in se zaveš, da ima kateri od tvojih bratov kaj proti tebi, pojdi in se z njim spravi.

»Jezus je tako zelo radikalen,« je pripomnil papež. »Sprava ni neka drža lepega vedenja. Ne. Je radikalna drža. Je drža, ki si prizadeva spoštovati dostojanstvo drugega in tudi mene samega. Od žalitve k spravi. Od zavisti k prijateljstvu. To je pot, ki nam jo Jezus kaže danes.«

Kdaj pa jaz žalim?

Papež Frančišek je homilijo sklenil s povabilom, naj se vprašamo, kako pa mi žalimo in kdaj žalimo: »Kdaj drugega iztrgam iz svojega srca z žalitvijo? In poglejmo, če je tam tista bridka korenina zavisti, ki me vodi, da hočem uničiti drugega in se tako izogniti tekmovalnosti, konkurenci in tem stvarem. To ni lahko. Pomislimo, kako lepo je nikoli žaliti. Lepo je, ker tako druge pustimo rasti. Naj nam Gospod podeli to milost.«