Papež med jutranjo homilijo: Spominjati se. Iti nazaj, da bi šli naprej

Andreja Červek – Vatikan

Krščanski spomin je sol za življenje. Pomeni stopiti nazaj, da bi lahko šli naprej. Moramo se spominjati in premišljevati o prvih trenutkih, ko smo srečali Jezusa. Spominjati se moramo tistih, ki so nam posredovali vero; spominjati se zakona ljubezni, ki nam ga je v naša srca položil Gospod. Tako je dejal papež Frančišek med sveto mašo, ki jo je zjutraj daroval v kapeli Doma sv. Marte. Homilijo je začel s Pavlovo spodbudo, namenjeno Timoteju, iz današnjega berila (glej 2 Tim 2,8-15): »Spominjaj se Jezusa Kristusa.«

Krščanski spomin je sol za življenje

Kot je pojasnil papež, gre za »iti nazaj s spominom, da bi srečali Kristusa«, da bi »našli moč za hojo naprej«. Krščanski spomin je vedno srečanje z Jezusom Kristusom. »Krščanski spomin je kakor sol življenja. Brez spomina ne moremo iti dalje. Ko najdemo 'brezspominske' kristjane, takoj vidimo, da so izgubili okus po krščanskem življenju in so se spremenili v osebe, ki izpolnjujejo zapovedi, a brez mistike, brez srečanja z Jezusom Kristusom. A Jezusa Kristusa moramo srečati v življenju.«

Spominjati se prvih trenutkov z Jezusom

Papež je pojasnil, da imamo tri situacije, v katerih lahko srečamo Jezusa Kristusa: v prvih trenutkih, v naših prednikih in v postavi. Pismo Hebrejcem nam kaže, kako to storiti: »spominjajte se prvih časov po vašem spreobrnjenju, ko ste bili še goreči …« Kot je pripomnil sveti oče, ima vsak med nami »čas srečanja z Jezusom«. V našem življenju je bil eden ali dva ali trije trenutki, ko se je Jezus približal, ko se nam je razodel. Tega ne smemo pozabiti. Oditi moramo nazaj in jih obuditi, saj so to trenutki navdiha, kjer srečamo Jezusa Kristusa.

»Vsak med nami ima takšne trenutke,« je zatrdil papež, »ko sem srečal Jezusa Kristusa, ko sem spremenil življenje, ko mi je Gospod pokazal mojo poklicanost, ko me je Gospod obiskal v težkem trenutku. V srcu imamo te trenutke. Poiščimo jih,« je spodbudil. »Motrimo te trenutke. Spomin na tiste trenutke, ko sem srečal Jezusa Kristusa. Spomin na tiste trenutke, ko je Jezus Kristus srečal mene. So vir krščanske hoje, so vir, ki mi bo dal moč.« Se spominjam teh trenutkov, ko mi je Jezus spremenil življenje, ko mi je nekaj obljubil? Če se jih ne spominjamo, poiščimo jih. Vsak med nami jih ima.

Spomin naših prednikov

Drugo srečanje z Jezusom se zgodi po spominu naših prednikov, ki jih Pismo Hebrejcem imenuje »vaše starešine, ki so vas naučile vere«. Tudi Pavel v drugem pismu Timoteju pravi: »Spominjaj se svoje mame in babice, ki sta ti posredovali vero.« Vere nismo prejeli po pošti, je zatrdil Frančišek. Posredovali so nam jo moški in ženske. Kot pravi Pismo Hebrejcem: »Glejte njih, ki so množica pričevalcev, in črpajte moč od njih, ki so trpeli mučeništvo.«

Imam korenine?

Vedno ko voda življenja postane nekoliko motna, je pomembno iti k izviru ter najti vir moči, da bi lahko šli naprej. Lahko se vprašamo: Ali se spominjam naših voditeljev, svojih prednikov? Sem moški, sem ženska s koreninami? Ali pa se postal izkoreninjen? Živim samo v sedanjosti? Če je temu tako, je treba takoj prositi za milost, da bi se vrnili h koreninam, k tistim osebam, ki so nam posredovale vero.

Spomin na postavo ljubezni

Papež Frančišek je na koncu spregovoril še o postavi, o kateri nam govori Jezus v današnjem odlomku iz Markovega evangelija. Prva zapoved je: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog.« »Spomin na postavo. Postava je gesta ljubezni, ki nam jo je naredil Gospod. Pokazal nam je pot. Rekel je: Po tej poti in ne boš se zmotil. Priklicati v spomin postavo. Ne hladne postave, ki se zdi zgolj sodna, ne. Ampak postavo ljubezni, postavo, ki jo je Gospod postavil v naša srca,« je dejal papež in zastavil vprašanje: Sem zvest postavi, se je spominjam, jo ponavljam? Včasih imamo mi kristjani, tudi posvečeni, težave pri ponavljanju spomina na zapovedi: spomnim se, a potem se na neki točki zmotim in se več ne spomnim.

Spomin in upanje se dopolnjujeta

»Spominjaj se Jezusa Kristusa« pomeni imeti pogled uprt v Gospoda v trenutkih svojega življenja, ko sem ga srečal, spominjati se preizkušenj, svojih prednikov in postave. A spomin ne pomeni samo iti nazaj. Je iti nazaj, da bi šli naprej. Spomin in upanje gresta skupaj. Sta komplementarna in se dopolnjujeta. »Spominjaj se Jezusa Kristusa, Gospoda, ki je prišel, ki je plačal zame in ki bo prišel. Gospod spomina, Gospod upanja.«

Sveti oče je ob koncu povabil, naj si danes vzamemo kakšno minuto časa in se vprašamo, kako je z mojim spominjanjem trenutkov, ko sem srečal Gospoda, spominjanjem mojih prednikov, spominjanjem postave. In kako je z mojim upanjem, v kaj upam. »Naj nam Gospod pomaga pri tem opravilu spominjanja in upanja.«