Misijonar upanja Toni Brinjovc OFMConv: Upa tisti, ki se zaupa
Jože Potrpin - Slovenija
P. Toni je doma iz Mozirja. Po svoji izhodiščni izobrazbi, usposobljenosti in službi je najprej specializirani fizioterapevt. A želel si je postati še kaj drugega … In končno se je odločil za poklic duhovnika in redovnika.
»Večkrat rečem, da se je to zgodilo med delom. Bil sem že fizioterapevt, v službi. Med vsakdanjim delom pa se je zgodilo neko srečanje. Je pa res, da sem že prej slutil ali čutil vrvice ljubezni, ki so me vlekle v duhovniški poklic oz. tudi v redovniški poklic. Moram reči, da me je duhovništvo zelo privlačilo, redovništvo pa je sem bolj kot ne izbral. Takrat so bili minoriti na pravem mestu, ob pravem času in pravi ljudje, da sem se odločil zanje.«
V Ljubljani na Teološki fakulteti je tudi diplomiral iz teme duhovnost športa. V Sostrem blizu Ljubljane je bilo njegovo prvo kaplansko mesto. Nato je bil štiri leta župnijski upravitelj Bolniške župnije v Ljubljani, nato osem let župnik in gvardijan v Turnišču. Od tam pa je prišel na božjepotno Ptujsko Goro: k Mariji zavetnici s plaščem, ki že več kot šeststo let vabi k sebi romarje vseh stanov in vsaki njihovi potrebi. Ptujska gora ima res lepo lego: na vrhu hribčka stoji in vsak se z veseljem povzpne nanjo.
»Lahko rečem, da so romarji vseh vrst in prihajajo z vseh vetrov. Namreč tudi taki romarji, ki slučajno pridejo v kraj in zagledajo na hribčku lepo gotsko cerkev, pa se oglasijo tu. Velikokrat se zgodi lepo srečanje čisto slučajno. Potem so to romarji, ki zavestno prihajajo sem. Že več kot šest sto let hodijo sem ljudje iz raznih koncev, zlasti iz štajerskega predela po pomoč in zaščito, da se stisnejo malo pod Marijin plašč. V zadnjem času se dogaja še nov razlog za obisk Marije. Tukaj mimo veliko ljudi hodi na preglede ali na terapijo v zdravilišče Rogaška Slatina. Ko se vračajo s pregledov, se zelo radi ustavljajo tu. Velikokrat opravijo pogovor, spoved, često prejmejo bolniško maziljenje, ko so izvedeli za svojo diagnozo ipd. In seveda v letošnjem letu prihajajo k nam svetoletni romarji, ki jih tudi zdaj, čeprav je hladno in se je jubilejno leto šele začelo, ne primanjkuje.«
Prav na začetku jubilejnega leta je mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl za to leto določil večje število posebnih misijonarjev upanja. Ti bodo delovali v svojem in širšem okolju. Mednje je nadškof uvrstil tudi p. Tonija kot rektorja ptujskogorskega svetišča.
»Biti misijonar upanja je lepa stvar, vesel sem tega imenovanja, ker se mi zdi, da že celo življenje kot ena svetla oseba prinašam upanje. Že prej, ko sem delal še kot fizioterapevt, so rekli, ko pride Toni, je vedno nekaj več upanja. Se pravi, je to oseba, ki nosi v sebi upanje, notranjo luč, privablja. Upanje je v zaupanju. Misijonar upanja naj bi bil soljudem svetla točka optimizma, zavedanja odrešenosti, občutka svobode. Hkrati bi tudi učil ali vodil ljudi, na kakšen način naj se zaupajo in kako naj upajo.«
Ptujskogorsko Marijo in tudi druge romarske poti romarji obiskujejo največ s prošnjo za zdravje. »Po Mariji k Jezusu!« Da sama Mati usmiljenja posreduje Sinovo usmiljenje in odpuščanje. Podeli zdravje. Če bi p. Toni vedel, da mu bo odločitev za redovništvo prinesla toliko miru in svobode v srce, bi se gotovo že prej odločil za vstop k minoritom. Očitno pa je moral prehoditi svojo pot do tega cilja. Kot fizioterapevt in bolniški duhovnik zdaj bolj razume bolnike, jim je bliže kot na začetku svoje poklicne poti. Toda vsaka izkušnja je za nekaj odločilna.
»Delo z bolniki, že kot fizioterapevta in nato bolniškega duhovnika v bolnišnici, človeka odpre. Nauči te predano poslušati, pristopati z dušo k bolniku. Avtomatsko postaneš bolj pozoren in bolj odprt za skrite stvari notranjosti. Ljudje hitro začutijo, komu se lahko razkrijejo, komu lahko povejo določene stvari glede bolezni. Namreč, tistemu, ki pozna bolezen, ki ve, o čem mu pripovedujejo. Ta življenjska poklicna izkušnja je velik plus pri mojem delu. Bolj sem občutljiv za bolnike. Veliko ljudi spremljam prav v procesu njihove bolezni. Se pa v spremljanju marsičesa naučiš, kar je dragocen dar. S strokovnim razumevanjem človekovih težav lahko odnos oplemenitim in dodam sočloveku tisto, kar išče. To počnem tako, ko sprejemam ljudi. Določene stvari je potrebno vedeti čisto s strokovnega vidika. V času službovanja kot bolniški duhovnik sem se naučil zlasti pristopa do bolnih, do ljudi v stiski. To znanje mi danes veliko pomaga v novem poslanstvu.«
Pri Mariji s plaščem preizkušani dobijo zdravje in odrešenost še zlasti s spovedjo. In v svetem letu z obiskom romarskega svetišča prejmejo še odpustke.
»Res je, spoved je odločilna. Jezus je deloval na ta način in deluje enako tudi danes. In sicer po zakramentih, Zdi se mi, da se jih premalo poslužujemo. V veliko veselje in milost mi je, ko na Ptujsko Goro, zdaj, v začetku svetega leta prihajajo mnogi, ki so obteženi, dobesedno obteženi s težo greha. Kako lepo je biti priča temu odrešenju. Naravnost z grozo poslušati, kaj naredi greh iz človeka. Ampak tudi velika milost je zame, ko začutiš njihovo odrešenost, osvoboditev. Šele po svoji smrti bomo spoznali, kako čudovit zakrament je sveta spoved. V njem delujeta dve milosti: prva milost me očisti, druga milost pa nahrani. Me obnovi, mi da moči za nov zagon. Zato je sv. Spoved tako lep zakrament. V tem svetem letu upam in pričakujem čim več takih lepih spovedi, ki si jih bodo ljudje naklonili, da bodo izšli iz teme, izpod neznosne teže v svobodo božjih otrok.«
P. Toniju to Sveto leto pomeni leto milosti. Leto priložnosti in večje čuječnosti za ljudi, ki iščejo usmiljenja, svobode in odrešenja. In priložnost za novo osebno vsestransko rast. Vsem, ki bodo poromali na Ptujsko Goro v jubilejnem letu, pater Toni kliče: »Romarji upanja ste in vsi smo romarji upanja. Upa tisti, ki se zaupa. Sploh slovenski narod se zelo zaupa Materi Božji. Na Ptujski Gori, ko se bomo stisnili pod Marijin plašč, bom res lahko v sebi doživeli, da smo romarji upanja. Upanje izvira iz zaupanja. Ko nekomu zaupaš, tudi upaš. Zato ste lepo povabljeni, dragi romarji, da pridete in se zaupate Mariji, zaupate svoje telo, bolezni skrbi, da boste lahko hodili kot romarji upanja naproti večnosti, saj tja smo vsi namenjeni.«
Posebej tistim, ki iščejo in se odločajo za svoj pravi življenjski poklic, pa naš misijonar upanja pravi: »Za življenjski poklic je potrebno moliti, namreč za razločevanje. In ne obupat. Sam sem tudi primer zapoznelega poklica. Pa sem že imel več poklicev. Ampak človek, ki hodi kot romar upanja, tudi nekam pride. Če pa nekje obstaneš kot stacioniran, ne dospeš nikamor. Zelo zanimiva mi je misel, da se v življenju mora nekaj dogajati. Ker življenje neizprosno teče. In ko se bo nekaj dogajalo, ko boš deloval, hodil dalje, se bo tudi nekaj zgodilo. Če pa obtičiš, če se zapreš vase, stisneš v nek kot, obtičiš na enem mesto, bo tudi Božja milost teže delovala.«
»Pravi zdravnik je seveda Jezus; če mu malo pomagamo, smo njegovi bolničarji, ki usmerjamo ljudi k pravemu Zdravniku, kar je res lepo,« sklene pripoved upanja p. Toni. In doda: »V duhu papeža Frančiška pa lahko tudi povabim romarje z besedami: Ptujska Gora z misijonarji upanja je v svetem letu 'bolnišnica na vrhu grička' …«