Išči

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za nedeljo Jezusovega krsta

Danes ob zaključku božičnega bogoslužnega časa obhajamo praznik Gospodovega krsta. Bogoslužje nas vabi, da bolj popolno spoznamo Jezusa, o katerem smo nedavno obhajali rojstvo in zato nam evangelij (prim. Lk 3,15-16.21-22) prikaže dva pomembna elementa: Jezusov odnos z ljudmi in Jezusov odnos z Očetom.

Iz 42,1-4.6-7

Glej, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Dal sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal in ne podlegel,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki dočakajo njegovo postavo.
Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti
prijel sem te za roko in naredil.
dal sem te v zavezo ljudstvu
in v luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.

Apd 10,34-38

Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.

Lk 3,15-16.21-22

Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so v svojem srcu vsi mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem odgovoril in rekel: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor Veliki pravi: »Luka nas je seznanil s tem, da se je ljudstvo spraševalo, če je bil Janez Kristus. Janez ni ženin, ampak ženinov prijatelj.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Janez, kot predstavnik Judov, ni vreden odvezati jermena Jezusovih sandal, saj je njegova naloga, da pripravi pot Jezusu, ki je Kristus, saj on krščuje z vodo, Jezus pa bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem«, »kakor se je zgodilo na binkošti«, pa dodaja sv. Ciril Jeruzalemski. Sv. Maksim Torinski pravi: »V bogoslužnem koledarju je kmalu za Jezusovim rojstvom njegov krst, ker je med tema dogodkoma kar nekaj vzporednic.« Origen razlaga: »'Nebesa so se odprla' je programska tema za ves nadaljnji evangelij, saj 'odprta nebesa' pomeni prihod odpuščanja grehov.« Sv. Ambrož pravi, da je tu »navzoča skrivnost Svete Trojice, Očeta in Sina in Svetega Duha, ki so večno med sabo združeni.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Velika skrivnost je, da Kristus, pravi Bog in pravi človek, posvečen po Svetem Duhu in od Očeta priznan, odpre pot padlemu človeštvu, da se po krstu včleni v Kristusa in prav tako prejme Svetega Duha in posinovljenje Božjih otrok.« Gregor Nazianški dodaja: »Od tega trenutka je Sveti Duh spremljal Jezusa pri njegovem javnem delovanju, saj je Duh vedno Jezusov Duh.« Sv. Ciprijan razlaga: »Jezus kot maziljeni, kot Mesija, kot Kristus je v vodah Jordana tako iz solidarnosti do nas kot namesto nas.« Maksim Torinski nadaljuje Ciprianovo trditev: »Ko je vstopil v vode Jordana namesto nas, je s tem posvetil vode za naš krst.« Takole pa sv. Ambrož razloži razodetje Boga nad Jezusom, potem ko ga je Janez krstil: »Izjava, da je Jezus ljubljeni sin, je višek Jezusovega krsta in razodeva povezanost med Očetom in Sinom.«

Misli Benedikta XVI.

V božičnem času, ki se danes zaključuje, smo zrli otroka Jezusa v revni betlehemski votlini za katerega sta ljubeče skrbela Marija in Jožef. Vsakega otroka, ki se rodi, Bog zaupa njegovim staršem. Kako pomembna je torej družina, zibelka življenja in ljubezni, utemeljena na svetem zakonu! Nazareška hiša, v kateri je živela sveta družina, je zgled in šola preprostosti, potrpežljivosti in soglasja za vse krščanske družine.

V današnjem evangeliju pa sveti Luka predstavlja Jezusa, ki se je pomešal med ljudi, ko se je napotil k Janezu Krstniku, da bi ga ta krstil. 'Ko je bil tudi Jezus krščen', pravi Luka, 'je molil' (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Gospodom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: 'Ti si moj ljubljeni Sin' (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: 'Ti si moj ljubljeni sin'. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok.

V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju“ (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi s svojo željo bili očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi.

Veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, se danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Evangeljski odlomek o Jezusovem krstu v Jordanu prikazuje pot ponižanja, ki jo je Božji Sin svobodno izbral iz poslušnosti Očetovi volji. Na začetku svojega javnega delovanja je prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus nedvomno ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Tako je solidaren z nami, z našim naporom, da bi se spreobrnili, da bi opustili svojo sebičnost, se odtrgali od svojih grehov. Jezus je resnično prevzel nase našo človeško naravo in lahko razume njeno slabotnost in krhkost. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.

V trenutku Jezusovega krsta, v tem ponižnem dejanju ljubezni, se je odprlo nebo. Sveti Duh se je vidno razodel v podobi goloba in zaslišal se je glas Očeta, ki prizna svojega ljubljenega Sina. Ta dogodek je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.

Čas luči, Kristusove luči, ki kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva, razprši temo zla in nevednosti, se zaključuje na današnji praznik Jezusovega krsta. Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina 'v spravno daritev za naše grehe'. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.' Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje. Sveti oče je nato vernike povabil, da bi se spomnili svojega krsta, tega duhovnega ponovnega rojstva, ki odpira pot večnega življenja. Da bi vsak kristjan v tem letu vere znova odkril lepoto prerojenja od zgoraj, iz ljubezni Boga, in zaživel kot njegov pravi otrok.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 10. januar 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na nedeljo po Gospodovem razglašenju obhajamo Jezusov krst in se z hvaležnostjo spominjamo našega krsta. V tem kontekstu sem danes krstil 26 novorojenčkov. Molimo za njih!« Tako je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra pred molitvijo Angelovega češčenja. Po molitvi in blagoslovu je papež Frančišek dejal: »Kakor sem rekel, sem na ta praznik Jezusovega krsta po izročilu krstil številne novorojenčke. Sedaj bi rad podelil poseben blagoslov vsem tistim otrokom, ki so bili nedavno krščeni, pa tudi mladim in odraslim, ki so pred kratkim prejeli zakramente uvajanja v krščanstvo ali se na njih pripravljajo. Naj jih Kristusova milost vedno spremlja!«

Nagovor
Evangelij nam predstavlja Jezusa v vodah reke Jordan, sredi čudovitega božjega razodetja. Sveti Luka piše: Ko je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Na ta način je bil Jezus od Očeta posvečen in razodet kot Mesija, zveličar in osvoboditelj.

Med tem dogodkom, ki ga potrjujejo vsi štirje evangeliji, se je zgodil prehod od krsta Janeza Krstnika, ki je temeljil simbolu vode, k Jezusovemu krstu »v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Sveti Duh je namreč v krščanskem krstu osrednji tvorec, saj je On, ki zažge in uniči izvirni greh in tako v krstu povrne lepoto božje milosti; On je namreč tisti, ki nas osvobodi oblasti teme, torej greha, in nas prestavi v kraljestvo luči, torej ljubezni, resnice in miru. To je kraljestvo luči. Pomislimo h kakšnemu dostojanstvu nas krst povzdigne. »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo!« (1Jn 3,1), vzklika apostol Janez. Ta čudovita resničnost, da smo Božji otroci pa prinaša s seboj odgovornost, da hodimo za Jezusom, pokornim služabnikom in da upodobimo v nas njegova čutenja: krotkost, ponižnost, nežnost. To pa ni lahko, še posebej, ker je okoli nas toliko nestrpnosti, ošabnosti, trdote. Toda z močjo, ki prihaja od Svetega Duha, je mogoče!

Sveti Duh, ki smo ga prvič prejeli na dan našega krsta, nam odpre srce za Resnico, za vso Resnico. Sveti Duh potiska naše življenje na naporno, a veselo pot dejavne ljubezni in solidarnosti do naših bratov in sester. Duh nam podarja nežnost božjega odpuščanja ter nas prežame z nepremagljivo močjo Očetovega usmiljenja. Ne pozabimo, da je Sveti Duh živa in poživljajoča navzočnost v tistem, ki ga sprejme, saj moli v nas in nas napolnjuje z duhovnim veseljem.

Danes na praznik Jezusovega krsta pomislimo na dan svojega krsta. Vsi mi smo bili kršeni. Kdo ve za dan svojega krsta? Prav gotovo ne vsi. Povabim vas, da greste in poiščete dan vašega krsta, k starim staršem, v župnijo... To je datum našega prerojenja. Naloga za prihodnji teden torej je, poiskati dan svojega krsta. Praznovati ta dan pomeni potrditi pripadnost Jezusu, da si bomo prizadevali živeti kot kristjani, člani Cerkve in novega človeštva, v katerem so si vsi bratje in sestre. Naj nam Devica Marija, prva učenka svojega Sina Jezusa, pomaga živeti z veseljem in apostolsko gorečnostjo naš krst in da sprejmemo vsak dan dar Svetega Duha, po katerem postajamo Božji otroci.

Angel Gospodov, nedelja, 13. januar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes ob zaključku božičnega bogoslužnega časa obhajamo praznik Gospodovega krsta. Bogoslužje nas vabi, da bolj popolno spoznamo Jezusa, o katerem smo nedavno obhajali rojstvo in zato nam evangelij (prim. Lk 3,15-16.21-22) prikaže dva pomembna elementa: Jezusov odnos z ljudmi in Jezusov odnos z Očetom.

V pripovedi krsta, ki ga je Janez Krstnik podelil Jezusu v rekah Jordana, poglejmo predvsem vlogo ljudstva. Le-to ni samo ozadje za sceno, ampak je bistveni del dogodka. Preden se je potopil v vodo, se je Jezus »potopil« v množico, se ji pridružil tako, da je v polnosti prevzel človeško pogojenost ter z njo delil vse razen greh. V svoji božanski svetosti, polni milosti in usmiljenja, je Božji Sin postal meso ravno zato, da bi nase vzel in odvzel greh sveta, sprejel našo bedo, našo človeško pogojenost. Zato je tudi danes razglašenje, saj je s tem, ko je šel sredi spokornih ljudi svojega ljudstva se Janezu krstiti, Jezus pokazal na logiko in na pomen svojega poslanstva.

S tem, ko se je pridružil ljudstvu in je od Janeza prosil krst spreobrnjenja, je Jezus delil z ljudstvom tudi to globoko željo po notranji prenovi. In Sveti Duh, ki se spustil nadenj »v telesni podobi kakor golob« (v. 22), je znamenje, da se z Jezusom začenja novi svet, »novo stvarjenje«, kateremu se pridružijo vsi tisti, ki sprejmejo Kristusa v svoje življenje. Tudi vsakemu od nas, ki smo prerojeni z Jezusom v krstu, so namenjene Očetove besede: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (v. 22). Ta Očetova ljubezen, ki smo jo prejeli vsi mi na dan našega krsta, je plamen, ki je bil prižgan v našem srcu, ki pa potrebuje, da ga vzdržujemo z molitvijo in dejavno ljubeznijo. Prvi element je bil Jezus med ljudstvom, se je »potopil« v ljudstvo.

Drugi element, ki ga poudarja evangelist Luka je, da se je Jezus po potopitvi v ljudstvo in v vode Jordana, »potopil« v molitev, torej v občestvo z Očetom. Krst je začetek Jezusovega javnega delovanja, njegovega poslanstva na svetu, saj je poslan od Očeta, da bi razodel njegovo dobroto in njegovo ljubezen do ljudi. To poslanstvo je udejanjeno v stalni in popolni povezavi z Očetom in s Svetim Duhom. Tudi poslanstvo Cerkve in vsakega od nas, da je zvesto in rodovitno, je poklicano »vcepiti se« na to Jezusovo molitev. Gre za nenehno prenavljanje v molitvi, v evangelizaciji in v apostolatu, da bi dali jasno krščansko pričevanje, ne po človeških načrtih, temveč po Božjem načinu.

Dragi bratje in sestre, praznik Gospodovega rojstva je ugodna priložnost za obnovitev z hvaležnostjo ter s prepričanjem obljub svojega krsta in prizadevajoč si vsakodnevno živeti ga skladno z njim. Prav tako je zelo pomembno, kot sem vam že večkrat rekel, poznati datum svojega krsta. Lahko bi vas vprašal: »Kdo med vami ve za datum svojega krsta?« Če kdo ne ve, kdaj je bil krščen, naj ko se vrne domov vpraša svoje starše, stare starše, strice ali tete, botre, družinske prijatelje… Vpraša naj: »Na kateri datum sem bil krščen, sem bila krščena?« In ne ga več pozabiti. Datum naj bo ohranjen v srcu, da lahko vsako leto praznujemo.

Jezus, ki nas je rešil, ne zaradi naših zaslug, ampak, da bi udejanjil neizmerno Očetovo dobroto, naj nas napravi usmiljene do vseh. Devica Marija, Mati Usmiljenja, naj nas vodi in naj nam bo zgled.

Sobota, 8. januar 2022, 10:00