V podružni cerkvi sv. Pankracija potekalo 5. mednarodno srečanje škofov dveh držav in vernikov
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Slovesno dvojezično bogoslužje sta vodila msgr. mag. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in msgr. dr. Wilhelm Krautwaschl, škof Gradza-Seakua. Ob tej slovesnosti je bila tudi blagoslovitev škofijskega grba nadškofije Maribor in škofijskega in grba škofije Graz- Sekau na zunanjih vratih obeh zakristij ter novih »polken« na razglednem stolpu. Sodelovali so: Pihalni orkester iz Oberhaag-a pod umetniškim vodjem mag. Thomas-a Hammerl-a; Cerkveni pevski zbor Remšnik; BachbauerGsingen (družina E. Wechtitsch).
V počastitev 30. obletnice samostojne Republike Slovenije je bilo po končani slovesnosti pred cerkvijo prijateljsko druženje s škofoma in verniki iz obeh strani nekdanje »meje«. V nedeljo, 18. julija 1991, je na mejnem kamnu pred cerkvijo prvič v zgodovini slovenstva zaplapolala slovenska zastava nove samostojne države Slovenje.
Pridiga msgr. Alojzija Cvikla
Dragi g. škof Wilhelm, sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Na Aleševo nedeljo, ki je zavetnik romarjev in beračev ter priprošnjik zoper kužne bolezni smo se zbrali, da Boga prosimo, da nas obvaruje naslednjega vala covida, ki že leto in pol zaznamuje naše življenje, nas napolnjuje s strahom in negotovostjo. Pandemija se nas je dotaknila tam, kjer smo najbolj občutljivi, da jaz sam odločam, kaj je zame dobro.
Današnji človek je zelo nedovzeten za nasvete, za spodbude, ali izkušnje drugih. Ostaja vase zagledan.
Jezus nas vabi, nam ponuja svojo pot. Nagovarja nas, kot prijatelje, ki jim želi dobro. Evangelij pravi: »da so se mu ljudje zasmili in zavzel se je zanje«, kot se zavzame pastir za svojo čredo. Jezus želi, da bi ljudje odkrili, da življenje z njim daje življenju pravo vsebino in smisel. Da človek odkrije, da to življenje, ki ga živi ni polno, ga ne osrečuje, je potrebno, da se umakne od vsakdanjega vrveža, da gre »na samoten kraj«
Najbrž še ni bilo civilizacije v zgodovini, ki bi tako brez Boga preživljala prosti čas, kot je naša, res je tudi, da ni civilizacije, ki bi tako strašno hrepenela po smislu življenja in bi jo tako mučila bivanjska praznina in zapleteni človeški odnosi, kot našo. Na drugi strani pa smo praznovanja in počitek uničili z nedeljskim delom.
Ljudje potrebujemo dan počitka na teden, dan za duhovnost, dan stika z Bogom. To smo zavrgli in se spremenili v družbo veseljačenja brez zavor ob pomoči alkohola in drog. Prvo, kar odpade v nedeljo je sv. maša. Še posebej se to čuti med počitnicami.
Jezus pošilja učence v samoto, da bi se odpočili. On sam se umika na samoten kraj, da bi bil v stiku z Očetom. Skratka, da bi molil. Jezus nam ne daje pouk zviška, temveč nas sočutno spremlja na naši življenjski poti. Spremlja nas s svojo Besedo, svojim učenjem in svojimi dejanji. V tej luči je lažje razumeti evangelista Marka, ko pravi: »da je Jezus potem, ko je množice dolgo poučeval, še nasitil s kruhom«. Ali ni to podoba vsake sv. maše, kjer nas Gospod zbere, da nas pouči in nasiti s Božjim kruhom, kajti samo tako smo lahko njegove priče, znamenje njegove ljubezni.
Ali ni čudno, da današnji človek po eni strani se čuti osamljenega, prepuščenega samemu sebi, po drugi strani pa ne vidi in ne želi sprejeli v svoje življenje Njega, ki se v svojem sočutju zavzema za vsakega izmed nas, imenuje nas prijatelje, in ravno zato se zavzema za nas, ker nam želi dobro.
Zbrani tu na meji, na kraju, ki nas je še nekaj časa nazaj ločeval, danes pa je postal kraj srečevanja in povezovanja. Povezuje nas vera v skupnega nebeškega Očeta, kar pomeni, da smo bratje in sestre med seboj. Človeška slabost je iskanje tega, kar je na drugem slabega. To nima prihodnosti. Prihodnost ima, kar je božjega, večnega. To pa je ljubezen, ki ima izvor v Bogu. On sam nam s svojo ljubeznijo omogoča, da se čutimo ljubljene in zato lahko ljubimo: ljubim, ker sem ljubljen. Človek, ki se zaveda, da je ljubljen, je sposoben velikih in preroških dejanj. Kristani, kadar smo sposobni ljubiti svoje bližnje, na ta način najbolj pričujemo za Boga.
Naj današnje srečanje tu na meji, prispeva k temu, da bomo še bolj živo začutili, kako rastemo v ljubezni do Boga, s tem pa tudi v odprtosti drug do drugega in da ljubezen postaja naša pot k drugemu. Amen.
