Sveti Lovrenc Brindiški Sveti Lovrenc Brindiški 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Lovrenca Brindiškega

Lovrenc vse, ne samo duhovnike, spodbuja, naj gojijo molitveno življenje: »O, če bi se zamislili v to resničnost! Da je Bog resnično navzoč pred nami, ko se v molitvi pogovarjamo z njim; da zares posluša našo molitev, čeprav molimo samo s srcem in v duhu. In da ni samo navzoč in nas posluša, ampak more in rade volje in z največjim zadovoljstvom želi uslišati naše prošnje.«

V Brindisiju se je leta 1559 rodil slavni cerkveni učitelj, sv. Lovrenc Brindiški; to ime si je privzel Giulio Cesare Rossi, ko je vstopil v kapucinski red. Že od otroštva ga je privlačila družina sv. Frančiška Asiškega. Ko mu je pri sedmih letih umrl oče, ga je mati zaupala v oskrbo bratom minoritom v domačem mestu. Nekaj let kasneje se je z materjo preselil v Benetke in tam spoznal kapucine, ki so prav tedaj začeli veliko duhovno prenovo, ki jo je sprožil tridentinski koncil. Leta 1575 je Lovrenc z redovnimi zaobljubami postal kapucinski brat, leta 1582 pa je bil posvečen v duhovnika. Že med teološkim študijem je pokazal izjemne intelektualne sposobnosti. Zlahka se je naučil starih jezikov, grščine, hebrejščine in sirščine, pa tudi modernih, nemščine in francoščine, poleg italijanščine in latinščine, ki so jo tedaj še tekoče govorili vsi ljudje v cerkvenih in kulturnih krogih.

Prepričljiva beseda

Kot učinkovit pridigar ni samo do globin poznal Svetega pisma, ampak tudi rabinsko literaturo, da so ga občudovali sami rabini. Kot teolog je znal predstaviti katoliški nauk tudi kristjanom, ki so pristopili k reformaciji. S svojo jasno in mirno razlago je pokazal na biblične in patristične temelje vseh členov vere, ki jim je oporekal Martin Luter. Med njimi primat Petra in njegovih naslednikov, božji izvor škofovstva, opravičenje kot človekova notranja preobrazba, nujnost dobrih del za odrešenje. Lovrenčev uspeh nam pomaga razumeti, da je tudi danes, ko s tolikšnim upanjem gradimo ekumenski dialog, soočenje s Svetim pismom, branim v izročilu Cerkve, temeljnega pomena, kakor sem omenil v apostolski spodbudi Verbum Domini.

Tudi preprosti verniki brez posebne izobrazbe so bili deležni dobrin Lovrenčeve prepričljive besede. Tudi danes nova evangelizacija potrebuje dobro usposobljene, goreče in pogumne apostole, da bosta luč in lepota evangelija premagali etični relativizem in versko brezbrižnost ter preobrazili miselnost in delovanje v pristen krščanski humanizem.

Goreče duhovno življenje

Preseneča nas, da je sv. Lovrenc Brindiški mogel neutrudno pridigati doma in na tujem, čeprav je opravljal še druge odgovorne službe. V kapucinskem redu je bil profesor teologije, magister novincev, večkrat provincialni minister in generalni definitor, slednjič pa od leta 1602 do 1605 tudi generalni minister.

Sredi tolikega dela je Lovrenc gojil izjemno goreče duhovno življenje, veliko časa posvečal molitvi in obhajanju svete maše, ki jo je pogosto podaljšal na cele ure, ko ga je prevzel spomin na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje. V šoli svetnikov se lahko vsak duhovnik izogne nevarnosti aktivizma, samo če poskrbi za lastno notranje življenje. V duhovnikovem življenju je najpomembnejši prav trenutek molitve; v njem še bolj učinkovito deluje božja milost, ki daje rodovitnost njegovemu služenju. Molitev je prva usluga, ki jo mora duhovnik ponuditi skupnosti. In zato morajo imeti trenutki molitve v našem življenju resnično prednost. Če nismo notranje v občestvu z Bogom, tudi drugim ne moremo dati ničesar. Vedno si moramo pridržati čas, ki je potreben, da smo v občestvu z našim Gospodom.

Lovrenc vse, ne samo duhovnike, spodbuja, naj gojijo molitveno življenje: »O, če bi se zamislili v to resničnost! Da je Bog resnično navzoč pred nami, ko se v molitvi pogovarjamo z njim; da zares posluša našo molitev, čeprav molimo samo s srcem in v duhu. In da ni samo navzoč in nas posluša, ampak more in rade volje in z največjim zadovoljstvom želi uslišati naše prošnje.«

Apostolski učitelj

Njegovo delo zaznamuje tudi prizadevanje za mir. Tako papeži kot katoliški vladarji so mu zaupali pomembne diplomatske misije, da bi presegli spore in pospeševali slogo med evropskimi državami, ki jih je v tistem času ogrožalo Otomansko cesarstvo. Prav na eni takih diplomatskih misij je sv. Lovrenc dokončal svoje zemeljsko življenje, leta 1619 v Lizboni, kamor je šel na srečanje s španskim kraljem Filipom III.

Za svetnika je bil razglašen leta 1881, bl. papež Janez XXIII. pa mu je dal leta 1959, ob 400. obletnici rojstva, naziv »doctor apostolicus«, apostolski učitelj. Poleg tega je bil zelo upoštevan mariolog, avtor zbirke govorov o Mariji z naslovom »Mariale«, kjer jasno potrjuje brezmadežno spočetje in sodelovanje pri Kristusovem delu odrešenja. S pretanjeno teološko občutljivostjo je Lovrenc Brindiški poudaril tudi delovanje Svetega Duha, ki s svojimi darovi razsvetljuje in podpira naše napore. »Sveti Duh osladi jarem božje postave in olajša njegovo težo, da bi se z lahkoto in celo z užitkom držali božjih zapovedi.«

To kratko predstavitev življenja in nauka sv. Lovrenca Brindiškega bi rad sklenil s poudarkom, da je vse njegovo delovanje navdihovala velika ljubezen do Svetega pisma, ki ga je znal v veliki meri na pamet. »Božja beseda je svetilka za um in ogenj za voljo, da bi človek mogel spoznati in ljubiti Boga. Za notranjega človeka, ki po milosti živi od božjega duha, je to kruh in voda, a kruh, slajši od medu, in voda, boljša od vina in mleka … Je kladivo za srce, ki je trmasto zakrknjeno v zlobi. Je meč proti mesu, svetu in hudemu duhu, da razseka sleherni greh.« Sv. Lovrenc Brindiški nas uči, kako ljubiti Sveto pismo, kako rasti v domačnosti z njim, gojiti vsak dan prijateljstvo z Gospodom v molitvi. To je vir, iz katerega naj zajemamo, da bo naše krščansko pričevanje sposobno privesti ljudi našega časa Bogu.

Prevedel br. Miran Špelič

Torek, 20. julij 2021, 10:43