Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI., sv. Janeza Pavla II. in papeža Frančiška za praznik sv. Jožefa Delavca

Mt 13,54-58

Prišel je v svoj domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so strmeli in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko je Jezus prišel v svoj domači kraj, se je vzdržal izvrševanja čudežev, da ne bi še bolj podžigal zavisti svojih sokrajanov in bi jih moral potem še ostreje obsoditi. Namesto tega je raje predstavil svoj nauk, ki pa ni nič manj kot čudeži vreden občudovanja.« Origen pa pravi: »Ljudje so videli, da je Jezus, brez tega, da bi imel koga podobnega v sorodstvu, ali bil doma izobražen ter poučen, prišel do te stopnje modrosti in moči.«

Misli Benedikta XVI.

V nagovoru pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška na 1. maja leta 2005 je Benedikt XVI. dejal: »Danes začenjamo mesec maj z bogoslužnim praznikom, tako priljubljenim krščanskemu ljudstvu, s svetim Jožefom delavcem. Praznik je uvedel papež častitljivega spomina Pij XII. leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela ter Kristusovo kakor tudi navzočnost Cerkve na delavskem področju. V današnji družbi je potrebno pričevati za 'evangelij dela', o katerem je spregovoril papež Janez Pavel II. v Okrožnici o človeškem delu (Laborem exercens). Želim, da bi bilo dovolj dela za vse, še posebej za mlade ter da bodo pogoji za delo vedno bolj spoštovali dostojanstvo človeške osebe.«

Benedikt XVI. je leta 2011 v homiliji med beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. dejal: »Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«

Misli sv. Janeza Pavla II.

Sveti papež Janez Pavel II. pa je v Apostolski spodbudi o podobi in poslanstvu sv. Jožefa za naslovom Odrešenikov varuh spregovoril o delu kot izrazu ljubezni z besedami: »Delo je eden vsakdanjih izrazov te ljubezni v življenju nazareške družine. Evangeljsko besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenska sredstva: bil je tesar. Ta preprosta beseda označuje vsa leta Jožefovega življenja. Za Jezusa so to leta njegovega skritega življenja, o katerem govori evangelist po dogodku v templju: 'In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren' (Lk 2,51). Ta podreditev, se pravi Jezusova pokorščina v nazareški hiši, se razume tudi kot udeležba pri Jožefovem delu. Človeško delo, posebno ročno, ima v evangeliju izjemen poudarek. Vključeno je v skrivnost učlovečenja hkrati s človeško naravo Božjega Sina, prav tako pa je bilo tudi odrešeno na poseben način. Zaradi delavnice, kjer je izvrševal svoj poklic z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja.

Pomembnost dela v človekovem življenju zahteva, da v njem spoznamo in sprejmemo prvine, da bi vsem ljudem pomagali, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem zveličavnem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom, ko po veri živo uveljavljajo svoj delež pri njegovem trojnem poslanstvu: duhovnika, preroka in kralja.«

Misli papeža Frančiška

Patris corde
6. Oče, ki dela
Eden od vidikov, ki je značilen za sv. Jožefa in je bil poudarjen že v času prve socialne okrožnice Rerum novarum Leona XIII., je njegov odnos do dela. Sv. Jožef je bil tesar, ki je pošteno delal, da je zagotovil vzdrževanje za svojo družino. Od njega se je Jezus naučil vrednosti, dostojanstva in veselja tega, kar pomeni jesti kruh, ki je sad dela lastnih rok.

V našem času, v katerem se zdi, da je delo spet postalo nujno socialno vprašanje in brezposelnost včasih dosega vznemirljive ravni tudi med tistimi narodi, v katerih so desetletja živeli v določenem blagostanju, je potrebno z obnovljeno zavestjo razumeti pomen dela, ki daje dostojanstvo, naš svetnik pa je vzorni varuh tega.

Delo postane sodelovanje pri delu odrešenja, priložnost, da pospešimo prihod Kraljestva, da razvijamo svoje možnosti in dobre lastnosti, s tem da jih postavimo v službo družbe in občestva. Delo postane priložnost za uresničevanje ne le za nas same, ampak predvsem za tisto izvorno jedro družbe, ki je družina. Družina, v kateri je pomanjkanje dela, je v večji meri izpostavljena težavam, napetostim, zlomom in celo obupni in obupujoči skušnjavi razpada. Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi se zavzemali za to, da bi vsi imeli možnost dostojnega vzdrževanja?

Človek, ki dela, ne glede na to, kakšna je njegova naloga, sodeluje s samim Bogom, postane nekoliko stvarnik sveta, ki nas obdaja. Kriza našega časa, ki je ekonomska, socialna, kulturna in duhovna kriza, lahko za vse predstavlja klic k ponovnemu odkritju vrednote, pomembnosti in nujnosti dela za začetek nove »normalnosti«, v kateri nihče ne bo izključen. Delo sv. Jožefa nas spominja, da sam Bog, ki je postal človek, ni zaničeval dela. Izguba dela, ki prizadeva toliko bratov in sester, in ki v zadnjem času narašča zaradi pandemije covid-19, mora biti klic, da ponovno preverimo svoje prednostne naloge. Prosimo sv. Jožefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek, sploh noben človek in nobena družina brez dela.