Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. nedeljo med letom

Job 7,1-4.6-7

Mar ni človek najemnik na zemlji
in niso njegovi dnevi dninarjevi dnevi?
Kakor suženj hrepeni po senci,
kakor dninar čaka na plačilo,
tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja,
dodeljene so mi noči, polne trpljenja.
Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal,
kadar vzamem za mero večer,
naveličan prehitevam čas do mraka.
Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček,
minevajo brez upanja.
Bog naj razloži in odneha
Spomni se, da je moje življenje le dih,
moje oko ne bo več videlo sreče.

1Kor 9,16-19.22-23

Če namreč oznanjam evangelij, to zame ni ponos. Naloženo mi je namreč kot nujnost: kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Če namreč to opravljam na lastno pobudo, mi pripada plačilo, če pa ne na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo. Kaj je torej moje plačilo? Da pri oznanjevanju evangelija brez stroškov predajam evangelij in pri tem ne izrabim svoje pravice pri evangeliju.

Čeprav sem namreč od vseh osvobojen, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih zagotovo vsaj nekaj rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi dobil svoj delež pri njem.

Mr 1,29-39

Ko so prišli iz shodnice, so z Jakobom in Janezom takoj šli v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča pa je ležala, ker je bila vročična, in takoj so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov; ni pa pustil govoriti hudim duhovom, ker so ga poznali.

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in tisti, ki so bili z njim, so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice po vsej Galileji, oznanjal in izganjal hude duhove.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi: »Verniki so v podobnem stanju kot Simonova tašča, prosijo, da bi Gospod stegnil roko in jih dvignil. Ker je bil Jezus med njimi, jih ozdravljal, se podarjal, bi bilo absurdno misliti, da bi kdo od teh hotel ostati v postelji.« Sv. Avguštin dodaja, da »od starodavnosti ni bilo slišati o nekom, ki bi ozdravil toliko bolezni, kolikor jih je Kristus.« Origen nadalje pravi: »Sveto pismo nenehno potrjuje, da je bil Jezus človek molitve.« Sv. Ciprijan pa zaključi, da je »sedaj Jezusovo poslanstvo zaupano Cerkvi.«

Misli Benedikta XVI.

Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 1,29-39) je nadaljevanje odlomka iz prejšnje nedelje, saj nam predstavi Jezusa, ki je potem, ko je pridigal v sinagogi v Kafarnaumu, ozdravil veliko bolnikov, začenši z ozdravitvijo Petrove tašče. Ko je vstopil v njegovo hišo, jo je našel v postelji, ker je bila vročična. Takoj jo je prejel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo, je ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi.

Jezus je nekega dne dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni2 (Mr 2,17). S tem je mislil na grešnike, ki jih je On prišel klicat in zveličat. Kljub vsemu pa drži, da je bolezen tipična človeška pogojenost, med katero krepko občutimo, da si nismo samozadostni, temveč, da potrebujejo druge. V tem smislu lahko rečemo, čeprav je paradoksno, da bolezen lahko postane milostni trenutek, med katerim smo deležni pozornosti drugih ter smo pozorni do drugih. Kljub temu pa bolezen ostaja preizkušnja, včasih dolga in težka. Ko ozdravljenja ni in ni, ter se podaljšuje trpljenje, nas to lahko potre ter nam vzame pogum. Kako naj se odzovemo na takšen napad Zla? Prav gotovo s pravilnim zdravljenjem, saj je zdravstvo v teh desetletjih izredno napredovalo, za kar smo hvaležni. Vendar pa nas Božja Beseda uči, da je odločilna in temeljna drža pri soočanju z boleznijo, drža vere v Boga in njegovo dobroto. Jezus je vedno ponavljal osebam, ki jih je ozdravil: »Vera te je rešila« (prim. Mr 5,34.36). Celo pri soočanju s smrtjo, je z vero mogoče to, kar je človeško nemogoče. Toda vera v kaj? Vera v Božjo ljubezen. To je resnični odgovor, ki v korenini premaga Zlo. Kakor se je Jezus z močjo ljubezni, ki prihaja od Očeta, soočil z Hudičem, se lahko tudi mi soočimo in premagamo preizkušnjo bolezni tako, da ohranimo naše srce potopljeno v Božjo ljubezen. Vsi poznamo osebe, ki so lahko prenašale neznosne bolečine, ker jim je Bog dajal notranjo vedrino. Pri tem mislim na blaženo Chiaro Badano, ki jo je v cvetu mladosti pobirala neozdravljiva bolezen. Tisti, ki so jo obiskovali, so od nje prejemali luč in zaupanje. Kljub temu pa imamo vsi med boleznijo potrebo po človeški toplini. Pri tolaženju bolnika pa bolj kot besede velja vedra in iskrena prisotnost.

Čeprav je bolezen sestavni del človeške izkušnje, se z njo nikakor ne moremo sprijazniti. Ne samo zato, ker včasih postane težka in mučna, ampak ker smo pravzaprav ustvarjeni za življenje, za popolno življenje. Ob tem po notranjem vzgibu upravičeno pomislimo na Boga, kot polnost življenja, še več kot večno in popolno Življenje. Ko nas zadenejo preizkušnje in se zdi, da so naše molitve zaman, se v nas pojavi dvom, da se izmučeni sprašujemo: a je to Božja volja? Vendar pa ravno na to vprašanje najdemo odgovor v evangeliju. V današnjem odlomku beremo, da je Jezus »ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov« (Mr 1,34), v drugem odlomku sv. Matej pravi, da je »Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom« (Mt 4,23). Jezus ne pušča dvomov, saj je Bog, katerega obličje je on sam razodel, Bog življenja, ki nas osvobaja vsakršnega zla. Ozdravljenja, ki jih izvršuje, so znamenja te njegove moči ljubezni. Vse to pa dokazuje, da se je Božje kraljestvo, ki vrača možem in ženam telesno in duhovno polnost, približalo. Trdim, da so ta ozdravljenja znamenja, saj dejansko nimajo namena samega v sebi, temveč nas vodijo k Kristusovemu sporočilu, nas vodijo k Bogu ter nam dajo razumeti, da je namreč resnična ter najgloblja človekova bolezen, odsotnost Boga, saj je le On pravi vir resnice in ljubezni. Samo sprava z Bogom nam lahko podari resnično ozdravljenje, resnično življenje, saj življenje brez resnice ter brez ljubezni ni življenje. Božje kraljestvo je ravno v prisotnosti te resnice in ljubezni, ki ozdravlja globine našega bivanja. Sedaj je razumljivo, zakaj sta Jezusovo pridiganje ter dela ozdravljanja vedno med seboj povezana, saj predstavljata eno samo sporočilo upanja in zveličanja.

Angel Gospodov, 5. februar 2012
Evangelij današnje nedelje nam predstavi Jezusa, ki ozdravlja bolnike. Najprej taščo Simona Petra, ki je bila v postelji, ker je bila vročična, tako, da jo je prijel za roko, jo ozdravil in dvignil. Zatem pa je v Kafarnaumu preizkušane tako telesno, umsko kot duhovno 'mnoge ozdravil...ter izgnal veliko hudih duhov (Mr 1,34). Vsi štirje evangelisti so soglasni, da je osvoboditev od bolezni in slabosti vseh vrst skupaj s poučevanjem, Jezusova osnovna dejavnost med njegovim javnim življenjem. Bolezni so namreč znamenje delovanja Zla v svetu in v človeku, medtem ko ozdravljanja dokazujejo, da se je Božje kraljestvo, Bog sam, približal. Jezus Kristus je namreč prišel, da bi v sami korenini premagal Zlo. Ozdravljanja že v naprej kažejo na njegovo zmago, ki jo je dosegel s smrtjo in vstajenjem.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 1,29-39) nam predstavlja Jezusa, ki je potem, ko je pridigal v soboto v shodnici, ozdravil veliko bolnikov. Pridigati in ozdravljati, to dvoje je osnovna Jezusova dejavnost med njegovim javnim delovanjem. S pridiganjem oznanja Božje kraljestvo, z ozdravljanji pa dokaže, da je blizu, da je Božje kraljestvo med nami. Ko je Jezus vstopil v hišo Simona Petra, je videl, da je tašča zaradi vročice v postelji. Takoj jo je prijel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo in se je končal sobotni počitek, so ljudje lahko prišli in mu prinesli bolnike, da je ozdravil veliko oseb prizadetih z različnimi boleznimi, tako telesnimi, duševnimi in duhovnimi. Ker je prišel na svet oznanjat in uresničit zveličanje celotnega človeka in vseh ljudi, je Jezus pokazal posebno ljubezen do vseh, ki so ranjeni tako na telesu kot v duhu, kot so revni, grešniki, obsedeni, bolni, zapostavljeni. S tem se razodene kot zdravnik tako duše kot telesa, kot človekov dober Samarijan. On je resničen Zveličar, saj Jezus rešuje, Jezus zdravi, Jezus ozdravlja.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 8. februar 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 1,29-39) nam predstavlja Jezusa, ki je potem, ko je pridigal v soboto v shodnici, ozdravil veliko bolnikov. Pridigati in ozdravljati, to dvoje je osnovna Jezusova dejavnost med njegovim javnim delovanjem. S pridiganjem oznanja Božje kraljestvo, z ozdravljanji pa dokaže, da je blizu, da je Božje kraljestvo med nami.

Ko je Jezus vstopil v hišo Simona Petra, je videl, da je tašča zaradi vročice v postelji. Takoj jo je prijel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo in se je končal sobotni počitek, so ljudje lahko prišli in mu prinesli bolnike, da je ozdravil veliko oseb prizadetih z različnimi boleznimi, tako telesnimi, duševnimi in duhovnimi. Ker je prišel na svet oznanjat in uresničit zveličanje celotnega človeka in vseh ljudi, je Jezus pokazal posebno ljubezen do vseh, ki so ranjeni tako na telesu kot v duhu, kot so revni, grešniki, obsedeni, bolni, zapostavljeni. S tem se razodene kot zdravnik tako duše kot telesa, kot človekov dober Samarijan. On je resničen Zveličar, saj Jezus rešuje, Jezus zdravi, Jezus ozdravlja.

Ta resničnost Kristusovega ozdravljanja bolnih nas vabi k razmišljanju o smislu in vrednosti bolezni. Na to nas tudi spominja Svetovni dan bolnikov, ki ga bomo obhajali v sredo, 11. februarja, na bogoslužni spomin Blažene lurške Device Marije. Blagoslavljam pobude, ki so pripravljene za ta dan, še posebej bedenje, ki bo v Rimu 10. februarja zvečer. Tukaj se bom ustavil in spomnil na predsednika Papeškega sveta za bolnike, za zdravje, msgr. Zygmunta Zimowskega, ki je zelo bolan in je na Poljskem. Eno molitev zanj, za njegovo zdravje, saj je bil namreč on tisti, ki je pripravljal ta dan in naj nas on s svojim trpljenjem spremlja ta dan. Molitev za msgr. Zimovskega.

Kristusovo zveličavno delovanje pa se ne konča z njegovim zemeljskim življenjem, temveč se nadaljuje po Cerkvi, zakramentu ljubezni in nežnosti Boga do ljudi. Ko je Jezus poslal svoje učence, jim podeli dvojno poslanstvo in sicer, da oznanjajo evangelij zveličanja ter ozdravljajo bolnike (prim. Mt 10,7-8). Cerkev, zvesta temu nauku, je imela skrb za bolnike vedno kot sestavni del svojega poslanstva.

»Revne in trpeče boste vedno imeli med sabo«, je opozoril Jezus (prim. Mt 26,11). In Cerkev jih nenehno najdeva na cesti in ima bolne za tisto privilegirano pot, da sreča Kristusa, ga sprejme ter mu streže. Skrbeti za bolnika, sprejeti ga in mu streči, je streči Jezusu, saj je bolnik Kristusovo meso.

To se dogaja tudi danes, ko kljub številnim pridobitvam znanosti, notranje in telesno trpljenje oseb prebuja težka vprašanja o smislu bolezni, bolečini in tudi zakaj je smrt. Gre za bivanjska vprašanja, na katera mora pastoralno delovanje Cerkve odgovoriti v luči vere, ko ima pred očmi Križanega, v katerem je vsa zveličavna skrivnost Boga Očeta, ki iz ljubezni do ljudi ni prizanesel lastnemu Sinu (prim. Rim 8,32). Zaradi tega je vsak od nas poklican prinašati luč Božje Besede ter moč milosti vsem, ki trpijo in tistim, ki zanje skrbijo, domačim, zdravnikom, bolničarjem, da bo oskrba bolnikov vedno udejanjena s človeškostjo, z velikodušno skrbnostjo, z evangeljsko ljubeznijo ter nežnostjo. Mati Cerkev namreč po naših rokah ljubeče boža naše trpljenje ter oskrbuje naše rane, to resnično počne z materinsko nežnostjo.

Prosimo Marijo, Zdravje bolnikov, da bi vsak bolnik lahko okušal ob tistih, ki mu stojijo ob strani, moč Božje ljubezni ter tolažbo njegove očetovske, materinske nežnosti.

Angel Gospodov, nedelja, 4. februar 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nadaljuje z opisom Jezusovega dneva v Kafarnáumu na soboto, nacionalni praznik judov (prim. Mr 1,21-39). Tokrat evangelist Marko poudari odnos med Jezusovo dejavnostjo ozdravljanja ter prebuditvijo vere v osebah, ki jih srečuje. Z znamenji ozdravljanja, ki jih vrši na bolnikih vseh vrst, želi Gospod prebuditi kot odgovor vero.

Jezusov dan se začne z ozdravitvijo Petrove tašče in se zaključi s prizorom ljudi iz vsega mesteca nagnetenih pred hišo, kjer je bil nastanjen, ki so prinesli vse bolnike (prim. v. 33). Množica, zaznamovana s telesnim trpljenjem in duhovno revščino, predstavlja, če tako rečemo, »vitalno okolje«, v katerem se udejanja Jezusovo poslanstvo, sestavljeno iz  ozdravljajočih in tolažečih besed ter dejanj. Jezus ni prišel in prinesel zveličanje v nekem laboratoriju. Ne pridiga po laboratorijsko, stran od ljudi, ampak sredi ljudi! Sredi ljudstva! Pomislite na to, da je Jezus večino svojega javnega življenja preživel na poti, torej med ljudmi in pridigal evangelij ter ozdravljal tako telesne kot duhovne rane. To človeštvo, ta množica, kot večkrat ponavlja evangelij, je človeštvo razbrazdano zaradi trpljenja, naporov in težav. Takšnemu bednemu človeštvu je namenjeno močno, osvobajajoče in prenavljajoče Jezusovo delovanje. Tako se je sredi množice pozno v noč, končala tista sobota. In kaj je zatem storil Jezus?

Pred zoro naslednjega dne, je Jezus prišel ven, ne da bi ga videli z mestnih vrat ter se sam umaknil na samotni kraj, da bi molil. Jezus moli. S tem se je izognil izpostavitvi samega sebe ter svojega poslanstva viziji zmagoslavja, ki napačno razume smisel čudežev in njegovo karizmatično moč. Čudeži so namreč znamenja, ki izvabljajo odgovor vere, torej znamenja, ki jih vedno spremljajo razsvetljujoče besede, ter skupaj znamenja in besede prebudijo zaradi božanske moči Kristusove milosti vero ter spreobrnjenje.

Zaključek današnjega odlomka (vv. 35-39) kaže na to, da je ravno pot tisti najbolj primeren kraj Jezusovega oznanjevanja Božjega kraljestva. Kaj je Jezus učencem, ki so ga hoteli ponovno peljati v mesto, saj so ga prišli iskat na kraj, odgovoril? »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal« (v. 38). Takšna je bila pot Božjega Sina in takšna bo pot njegovih učencev in naj bo pot vsakega kristjana. Saj pot, kot kraj veselega oznanjevanja evangelija, postavlja namreč poslanstvo Cerkve pod znamenje »iti«, torej »gibanja« in nikoli statičnosti.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno odprti za glas Svetega Duha, ki spodbuja Cerkev, da vedno bolj postavi svoj šotor sredi ljudstva, da tako prinaša vsem ozdravljajočo besedo Jezusa, zdravnika duš in teles.