Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. nedeljo med letom - nedeljo Božje Besede

Jon 3,1-5.10

Gospodova beseda je v drugo prišla Jonu, rekoč: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in razglasi zoper njega razglas, ki ti ga jaz sporočam!« Jona je vstal in šel v Ninive po Gospodovi besedi. Ninive pa so bile velikansko mesto pred Bogom, za tri dni hoje. Jona se je odpravil po mestu; en dan je hodil in klical ter rekel: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Možje v Ninivah so verovali Bogu, razglasili so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega. In Bog je videl njihova dela, videl, da so krenili s svoje hudobne poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo storil, in ga ni storil.

1Kor 7,29-31

To pa pravim, bratje: Čas je kratek. Odslej naj bodo tudi tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, in tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali; in tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, in tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi imeli lastnine; in tisti, ki svet uporabljajo, kakor da ga ne bi uporabljali; podoba tega sveta namreč mineva.

Mr 1,14-20

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Hieronim pravi, da »se je Gospodu, za pridiganje Božjega kraljestva« »zdelo primerno poslužiti se najbolj robatih in najbolj običajnih oseb, kot služabnikov njegovega načrta, z namenom pokazati, da to delo podpira božja milost«, pa pravita Origen in Evzebij iz Cezareje). Ta zadnji še dodaja: »Težko je s človeškega vidika verjeti, da so bili tisti, ki niso prejeli nobene izobrazbe, izbrani kot orodje za poučevanje narodov.« Tertulijan pa gre z razlago naprej: »Vsem dobrinam tega sveta se je treba odpovedati v odgovor za bodoče Božje kraljestvo.« Sveti Hieronim nadalje razmišlja: »Nekaj božansko privlačnega je moralo biti na nedolžnem Zveličarjevem obrazu, da so vsi, ki so ga videli, začeli verovati vanj. Veselje vere poplača vsako grenkobo, ki prihaja iz kesanja.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju tretje nedelje med letom odmevajo Jezusove besede iz prve njegove pridige v Galileji: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr, 1,15). Prvi klic, je klic k spreobrnjenju. Prav je, da besedo sprejmemo v vsej njeni resnosti, da bomo doumeli vso presenetljivo novost, ki jo vsebuje. Spreobrniti se, pomeni spremeniti smer poti življenja. Pri tem ne gre za majhen popravek smeri, temveč prav za spremembo smeri. Spreobrnjenje pomeni iti proti toku, predvsem tam, kjer je tok načina življenja površinski, neurejen, varljiv, nas pogosto privlači, nas obvladuje, zasužnjuje v slabem ter napravlja jetnike podpovprečne moralnosti. S spreobrnjenjem pa začnemo ciljati na višave krščanskega življenja, se zaupamo živemu in osebnemu evangeliju, ki je Jezus Kristus. Njegova oseba je končni cilj in glavni smisel spreobrnjenja. On je pot, po kateri so vsi poklicani v življenju hoditi in hkrati pustiti, da njegova luč razsvetljuje naše korake ter jim daje moč. S tem spreobrnjenje pokaže svojo čudovito in privlačno podobo, saj ne gre za preprosto moralno odločitev, s katero bi popravili svoje obnašanje, temveč gre za izbiro vere, ki nas popolnoma zajame v intimno občestvo z živo in konkretno osebo, Jezusom. Spreobrniti se in verjeti evangeliju nista dve različni stvari ali dve stvari, ki sta na nek način združeni, temveč gre za eno in isto resničnost. Spreobrnjenje je namreč popolni 'da' tistega, ki svoje bivanje posveti evangeliju ter tako svobodno odgovori Kristusu, ki se prvi ponudi človeku kot pot, resnica in življenje, kot edini, ki človeka osvobaja in zveliča. Prav to je smisel prvih Jezusovih besed, s katerimi v evangeliju po Marku, začne oznanjevanje' Božjega evangelija': »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr, 1,15).

V sklopu katehez namenjenih razmerju med Kristusom in Cerkvijo, sem opozoril, da je nastala prva krščanska skupnost v svojem prvotnem jedru, ko so se nekateri ribiči iz Galileje ob srečanju z Jezusom pustili osvojiti njegovemu pogledu, njegovi besedi in so sprejeli to odločno povabilo: "Hodite za menoj, naredil vas bom za ribiče ljudi!" (Mr 1,17; prim. Mt 4,19). Zares, Bog je vedno izbral nekatere osebe, da bi bolj neposredno z njim sodelovale v uresničenju njegovega zveličavnega načrta. Jezus je kot obljubljeni Mesija posamično povabil apostole, naj bodo z njim (prim Mr 3, 14) in se pridružijo njegovemu poslanstvu.

Kateheza 22. marec 2006
Pismo Efežanom nam kaže Cerkev kot zgodbo, ki »je zgrajena na temelju apostolov in prerokov. Sam vogelni kamen je Kristus Jezus« (Ef 2,20). V skrivnem razodetju je vloga apostolov, zlasti vloga dvanajsterih, ponazorjena v eshatološki perspektivi nebeškega Jeruzalema, ki je predstavljen kot mesto, katerega zidovi »imajo dvanajst temeljnih kamnov. Na njih je dvanajst imen dvanajsterih Jagnjetovih apostolov« (Raz 21,14). Evangeliji soglasno poročajo, da je poklicanje apostolov prikazovalo prve korake Jezusovega služenja potem, ko ga je bil Krstnik krstil v Jordanskih vodah.

Po poročilih Marka (1,16-20) in Mateja (4,18-22) je prizorišče poklicanja prvih apostolov Galilejsko jezero. Jezus je malo prej začel z oznanjevanjem Božjega kraljestva, ko se njegov pogled spusti na dve dvojici bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Ribiči so, ki so zaposleni s svojim vsakdanjim delom. Mečejo svoje mreže in jih popravljajo. A čaka jih drugačen ribolov. Jezus jih pokliče z odločnostjo, in gredo za njim rade volje: od tedaj bodo »ribiči ljudi« (prim. Mr 1,17; Mt 4,19). Luka sledi sicer istemu izročilu, njegov opis pa je natančnejši (5,1-11). Opis kaže pot vere prvih učencev, pri čemer je pojasnjeno, da so zaslišali vabilo k hoji za Jezusom potem, ko so slišali prvo Jezusovo pridigo in zvedeli za prve čudeže, ki jih je napravil. Prav posebej čudežni ribolov sestavlja neposredno povezavo in je simbol za poslanstvo, ki jim je kot ribičem ljudi naloženo. Usoda teh »poklicanih« bo odtlej tesno povezana z Jezusovo usodo. Apostol je poslani, a še prej je Jezusov »ekspert«, izvedenec.

Misli papeža Frančiška

Lima, homilija, nedelja, 21. januar 2018
»Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in razglasi zoper njega razglas, ki ti ga jaz sporočam." (Jon 3,2) S temi besedami se je Gospod obračal na Jona ter ga spodbujal, naj gre proti velikemu mestu, ki je bilo na tem, da bi bilo uničeno zaradi svojih mnogih hudobij. V evangeliju prav tako vidimo Jezusa na poti proti Galileji, da bi oznanil svojo veselo novico (prim. Mr 1,14). Obe berili nam razodevata obiskanje Boga v včerajšnjih in današnjih mestih. Gospod se odpravi na pot: gre v Ninive, v Galilejo ... v Limo, Trujillo, Puerto Maldonado ... Gospod prihaja sem. Premakne se, da bi vstopil v našo osebno zgodovino, konkretno. To smo pred kratkim praznovali: je Emanuel, Bog, ki želi biti vedno z nami. Da, tukaj v Limi, ali kjerkoli živiš, v vsakdanjem življenju vedno enakega dela, pri vzgoji otrok, polni upanja, sredi tvojih želja in tvojih obveznosti; v zavetju doma ter v oglušujočem hrupu naših ulic. Tam, sredi prašnih cest zgodovine, ti Gospod prihaja naproti.

Včasih se nam lahko zgodi enako kot Joni. Situacije stisk in krivic, ki se vsak dan ponavljajo v naših mestih, lahko v nas prebudijo skušnjavo, da bi zbežali, se skrili, se potuhnili. In razlogov, tako Joni kot tudi nam, ne manjka. Ob pogledu na mesto bi lahko rekli, da "nekateri meščani prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko 'nemeščanov', 'polmeščanov' ali 'mestnih presežkov" (Veselje evangelija, 74), ki so na robu naših ulic, ki živijo na obrobju naših mest in nimajo pogojev, ki so potrebni za dostojno življenje. Težko je videti, da velikokrat med temi "človeškimi presežki" najdemo obraze mnogih otrok in mladostnikov. Najdemo obraz prihodnosti.

Ko vidimo te stvari v naših mestih, v naših četrtih – ki bi lahko bili kraji srečanja in solidarnosti – to povzroči nekaj, kar bi lahko imenovali Jonov sindrom: prostor bega in nezaupanja (prim. Jon 1,3). Prostor za ravnodušnost, zaradi katere postanemo anonimni in gluhi pred drugimi, zaradi nje postanemo neosebna bitja brezkužnega srca in s to držo škodimo duši ljudstva. Kakor nas je opozoril Benedikt XVI., se "mera človečnosti določa predvsem v odnosu do trpljenja in do trpečega. To velja za posameznika kakor za družbo. Družba, ki ne more sprejeti trpečih in pomagati s so-čutjem deliti in nositi trpljenje tudi od znotraj, je okrutna in nehumana družba." (Rešeni v upanju, 38)

Ko so aretirali Janeza (Krstnika), se je Jezus odpravil v Galilejo, da bi oznanjal Božji evangelij. Za razliko od Jone, Jezus ob žalostnem in krivičnem dogodku, kakor je bila Janezova aretacija, vstopi v mesto, vstopi v Galilejo; v tistem majhnem ljudstvu začne sejati to, kar je predstavljalo začetek večjega upanja: Božje kraljestvo je blizu, Bog je med nami. In sam evangelij nam pokaže veselje in verižni učinek, ki ga to povzroči: začel je s Simonom in Andrejem, potem z Jakobom in Janezom (prim. Mr 1,14-20) in od tedaj je preko sv. Roze iz Lime, sv. Toribija, sv. Martina Porresa, sv. Janeza Macíasa, sv. Frančiška Solana prišel do nas preko oznanila oblaka pričevalcev, ki so verovali Vanj. Do nas je prišel, da bi se, kakor z obnovljenim protistrupom, ponovno zavzeli proti globalizaciji ravnodušnosti. Pred to ljubeznijo namreč ne moremo ostati ravnodušni.

Jezus je poklical svoje učence, da bi živeli danes to, kar ima okus po večnosti: ljubezen do Boga in do bližnjega; in to stori na edini način, na katerega more to storiti, na božji način: tako da prebudi nežnost in usmiljeno ljubezen, prebudi sočutje in odpre njihove oči, da bi se naučili gledati stvarnost na božji način. Povabi jih, naj ustvarjajo nove vezi, nova zavezništva, ki prinašajo večnost.

Jezus hodi skozi mesto s svojimi učenci in začne gledati, poslušati, biti pozoren na tiste, ki so popustili pod plaščem ravnodušnosti, ki so bili kamenjani s težkim grehom korupcije. Razkrivati začne mnoge situacije, ki so dušile upanje njegovega ljudstva ter prebudi novo upanje. Pokliče svoje učence in jih povabi, naj gredo z njim; povabi jih, naj prehodijo mesto, vendar pa spremeni njihov ritem; uči jih, naj gledajo to, za kar se do sedaj niso menili, pokaže na nove nujnosti. Spreobrnite se, jim reče, nebeško kraljestvo je srečati v Jezusu Boga, ki pomeša svoje življenje z življenjem svojega ljudstva; ki se vplete in vplete druge, da se ne bi bali iz te zgodovine narediti zgodovine zveličanja (prim. Mr 1,15.21ss.).

Jezus še naprej hodi po naših ulicah, kakor včeraj še naprej trka na vrata, trka na srca, da bi ponovno prižgal upanje in hrepenenja: da bi bratstvo premagalo razkrajanje, solidarnost krivico ter da bi orožje miru pogasilo nasilje. Jezus še naprej kliče in nas želi maziliti s svojim Duhom, da bi šli tudi mi mazilit s tistim maziljenjem, ki more ozdraviti ranjeno upanje ter prenoviti naš pogled.

Jezus še naprej hodi in prebudi upanje, ki nas osvobaja praznih odnosov in neosebnih analiz ter nas kliče, da bi bili kakor kvas tam, kjer smo, kjer nam je dano, da živimo, v tistem vsakdanjem kotičku. Nebeško kraljestvo je med vami, nam pravi; je tam, kjer znamo udejanjati malo nežnosti in sočutja, kjer se ne bojimo ustvarjati prostorov, da bi slepi videli, hromi hodili, gobavci bili očiščeni in kjer bi gluhi slišali (prim. Lk 7,22) ter se bodo tako vsi tisti, ki smo jih imeli za izgubljene, veselili vstajenja. Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal hoditi, da bi dosegel svoje otroke. Kako bomo prižgali upanje, če manjkajo preroki? Kako bomo soočili prihodnost, če nam manjka enosti? Kako bo prišel Jezus na mnoge kraje, če primanjkuje pogumnih in verodostojnih pričevalcev?

Danes te Gospod kliče, da bi z njim prehodil mesto, tvoje mesto. Kliče te, da bi bil njegov misijonarski učenec ter bi tako postal soudeležen pri tistem velikem šepetu, ki želi še naprej odmevati v vsakem kotičku našega življenja: Veseli se, Gospod je s teboj! 

Nedelja Božje Besede

Apostolsko pismo papeža Frančiška Aperuit illis

S tem pismom odgovarjam na mnoge prošnje, ki sem jih prejel od Božjega ljudstva, da bi celotna Cerkev v edinosti namenov obhajala nedeljo Božje Besede... Zato določam, naj bo tretja nedelja med letom posvečena obhajanju, premišljevanju in širjenju Božje Besede. Nedelja Božje Besede je umeščena v obdobje, ko smo povabljeni, da okrepimo vezi z judi in molimo za edinost kristjanov. Ne gre zgolj za časovno sovpadanje: obhajanje nedelje Božje besede ima ekumensko vrednost, saj Sveto pismo tistim, ki poslušajo, kaže pot, po kateri je treba hoditi, da bi prišli do pristne in trdne edinosti.