Vatican News
Jezus Kristus na prestolu slave, Opatija Sant'Angelo in Formis Capua, okoli leta 1100 Jezus Kristus na prestolu slave, Opatija Sant'Angelo in Formis Capua, okoli leta 1100 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva

Danes nas liturgija vabi, da bi se zazrli v Jezusa kot Kralja vesoljstva. Lepa molitev hvalospeva nas spominja, da je njegovo kraljestvo »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«.

Ezk 34,11-12.15-17

Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav. O vas pa, moja čreda, govori Gospod Bog tako: Glejte, sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli.

1Kor 15, 20-26.28

Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni. Vsak pa na svojem mestu: kot prvenec Kristus, potem tisti, ki bodo Kristusovi ob njegovem prihodu, nato bo dovršitev, ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo in vsako oblast in moč. Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt. Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Mt 25,31-46

»Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili in rekli: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril in rekel: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag in me niste oblekli, bolan in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili, rekoč: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril in rekel: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

Razlaga cerkvenih očetov

Neznani pisec pravi: »Ko vas pripeljejo pred kralja zaradi sodbe, se iz mesta, kam vas postavijo, razume ali so vas poklicali zaradi dobrega, ki ste ga storili ali zaradi hudega.« Epifan Latinec nadaljuje prejšnjo misel Neznanega pisca: »Tisti, ki pozna naše misli, ki v naprej ve, kaj bo človek storil in tudi pravično sodi, bo ločil človeška bitja glede na njihove zasluge.« Neznani pisec razloži pomen ovc in kozlov: »Ovce predstavljajo pravične ljudi, ki so krotki, ne storijo nikomur nič hudega ter so potrpežljivi pri prenašanju hudega, ki jih doleti. Grešnike pa Jezus poimenuje s kozli, saj naj bi ti imeli sledeča grešna nagnjenja: nestanovitnost, ošabnost in prepirljivost.« Sv. Janez Krizostom pa o Jezusovem načinu pojavitve ob drugem prihodu pravi: »Če se je Jezus prvič pojavil kot ponižen, se bo drugič pojavil čisto drugačen, saj bo zahteval obračun, bo kaznoval ter se bo usedel na prestol slave.« Neznani pisec nadalje razlaga: »Kakor je Kristus zdrav v zdravih dušah, tako je bolan v bolnih. Zdrave duše sprejmejo Kristusa samega in oblačijo, poučujoč pravičnost tiste duše, ki so nage, ker nimajo oblačila kreposti.« Origen k temu dodaja, da so »duše pravičnih za prezeblega in drgetajočega Kristusa stkale plašč.« Sv. Janez Krizostom zaključi razmišljanje o poslednji sodbi z besedami: »Vendarle pa bo Kristus preklel dejanja, ki so jih vršili tisti na njegovi levici rekoč: 'Za vas sem pripravil nebeško kraljestvo. Ogenj pa nisem pripravil za vas, temveč za hudiča in njegove angele. Toda vi sami ste skočili v ta ogenj.«

Misli Benedikta XVI.

Apostol Pavel trdi, da je v dvojni ljubezni do Boga in do bližnjega podana in izpolnjena celotna postava. Tako je vsa postava uresničena v občestvu s Kristusom, v veri, ki oživlja ljubezen. Opravičeni smo s tem, da stopamo v občestvo s Kristusom, ki je ljubezen. Isto vidimo v evangeliju na slovesni praznik Kristusa Kralja. Gre za evangelij o Sodniku, katerega edino merilo je ljubezen. Sprašuje nas edino to: ali si me obiskal, ko sem bil bolan? Ko sem bil v ječi? Ali si mi dal jesti, ko sem bil lačen? Ali si mi dal obleko, ko sem bil nag? In tako pravičnost odloča v ljubezni. Zato moremo ob sklepu tega evangelija reči naslednje: samo ljubezen, samo ljubezen do bližnjega. Ljubezen pa uresničuje občestvo s Kristusom. Opravičeni smo torej tedaj, ko smo zedinjeni s Kristusom, in na noben drug način.

Preidimo zdaj k vprašanju: kakšne so temeljne kristjanove naravnanosti v zvezi s poslednjimi rečmi: smrtjo, koncem sveta? Prva naravnanost je gotovost, da je Jezus vstal, da je z Očetom, in prav tako je z nami, za vedno. Nihče ni močnejši od Kristusa, ker je z Očetom, je z nami. Zato smo varni, osvobojeni strahu. To je bistveni vidik krščanskega oznanjevanja. Kristus živi, premagal je smrt in vse zle moči. Živimo v tej gotovosti, v tej svobodi, v tem veselju. To je prvi vidik našega življenja v zvezi s prihodnostjo.

Na drugem mestu je gotovost, da je Kristus z menoj. Ker pa se je v Kristusu prihodnji svet že začel, to daje tudi gotovost upanja. Prihodnost ni temina, v kateri nihče ne najde smeri. Ni tako. Brez Kristusa je tudi danes za svet prihodnost temna, toliko je strahu pred prihodnostjo. Kristjan ve, da je Kristusova luč močnejša in zato ne živi v nejasnem upanju, marveč v upanju, ki daje trdno gotovost in pogum za soočanje s prihodnostjo.

Končno, tretja naravnanost. Sodnik, ki bo spet prišel – je Sodnik in Zveličar hkrati –, nam je zaupal nalogo, da na tem svetu živimo kakor on. Podelil nam je svoje talente. Zato je naša tretja naravnanost naslednja: odgovornost za svet, za brate pred Kristusom in hkrati tudi gotovost glede njegovega usmiljenja. Oboje je pomembno. Ne živimo, kakor da bi bilo dobro in zlo isto, ker more biti Bog samo usmiljen. To bi bila prevara. V resnici živimo v veliki odgovornosti. Imamo talente, dolžni smo delati za to, da se ta svet odpre Kristusu in se prenovi. Kljub svojemu delu in čeprav v svoji odgovornosti vemo, da je Bog resničen Sodnik, smo tudi prepričani, da je ta Sodnik dober, poznamo njegov obraz, obraz vstalega Kristusa, Kristusa, ki je bil križan za nas. Zato smemo biti prepričani v njegovo dobroto in iti naprej z velikim pogumom.

Misli Benedikta XVI. ob izročitvi apostolske spodbude Africae Munus v Cotonuouju v Beninu 20. novembra 2011
Eno od prvih poslanstev Cerkve je oznanjevanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija med narodi, oziroma evangelizacija tistih, ki so na tak ali drugačen način oddaljeni od Cerkve. Ta ni samo neka novica ali neka beseda, ampak je odprtost in sprejetje Osebe: učlovečene Besede, Jezusa Kristusa. Samo on ima besede večnega življenja. Po Kristusovem zgledu so vsi kristjani poklicani, da odsevajo Očetovo usmiljenje in luč Svetega Duha. Evangelizacija predpostavlja in vsebuje tudi spravo ter pospešuje mir in pravičnost.

Obnovimo odločitev pripadnosti Kristusu in služenju njegovemu kraljestvu sprave, pravičnosti in miru. Njegovo kraljestvo lahko ogroženo v naših srcih, kjer Bog naleti na našo svobodo. Samo mi sami lahko preprečimo njegovo kraljevanje nad nami in posledično nad družinami, družbo in zgodovino. Zaradi Kristusa so se mnogi možje in žene zoperstavili skušnjavam tega sveta in zvesto živeli svojo vero, včasih vse do mučeništva.

Tudi danes lahko vidimo, kako vladajo uspeh, moč, denar in oblast, zaradi česar težko sprejmemo Kristusa Kralja, kralja, ki je postal služabnik najmanjših in najbolj ponižanih, kralja, katerega prestol je križ. Pa vendar se ravno tako razodeva Kristusova slava. V ponižnosti svojega zemeljskega življenja, najde oblast za sodbo sveta. Vladati je zanj služiti. Tudi mi moramo slediti to pot služenja, biti pozorni na krik ubogega, šibkega in odrinjenega. Krščeni ve, da ga njegova odločitev slediti Kristusu lahko vodi do velikih žrtev, včasih tudi do žrtvovanja življenja. Ampak Kristus je smrt premagal. Vodi nas v nov svet, v svet svobode in sreče. Tudi danes nas mnoge vezi s starim svetom in mnogi strahovi držijo v ujetništvu in nam preprečujejo, da bi živeli svobodni in veseli. Pustimo Kristusu, da nas osvobodi tega starega sveta! Naša vera v Njega, ki premaga vse naše strahove, vse naše nesreče, nam bo pomagala vstopiti v novi svet, v svet, kjer pravičnost in resnica nista le parodija, v svet notranje svobode in pomirjenosti s sabo, drugimi in Bogom. To je dar, ki nam ga je Bog podaril ob krstu. Bodite pogumni! Posebno vi trpeči, bolniki, oboleli za aidsem in drugimi boleznimi, vsi, ki jih je družba pozabila. Bodite pogumni! Jezus se je hotel poistovetiti z malimi, z bolnimi, želel je z vami deliti vaše trpljenje in v vas videti brate in sestre, da bi vas osvobodil vsega hudega in vsakega trpljenja. Vsak bolnik, vsak ubogi si zasluži naše spoštovanje in našo ljubezen, ker nam po njem Bog kaže pot v nebesa.

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 23. november 2014, kanonizacija 6 novih svetnikov
Ti so: Giovanni Antonio Farina, škof v Vicenzi in redovni ustanovitelj (1803-1888), Kuriakose Elias Chavara Svete družine, duhovnik in redovni ustanovitelj (1805-1871), Ludvik iz Casorije, frančiškanski duhovnik in redovni ustanovitelj (1814-1885), Nicola da Longobardi, samostanski brat pavlincev (1650-1709), Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca, redovnica iz kongregacije sester Karmelske Matere Božje (1877-1952), Amato Ronconi, frančiškanski tretjerednik in ustanovitelj hospica za revne romarje (1226-1292).

Homilija
Svetopisemski odlomki na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, nam razodevajo, kako je Jezus uresničil svoje kraljestvo, kako ga uresničuje v teku zgodovine in kaj Jezusovo kraljestvo zahteva od nas.

Kako je Jezus uresničil svoje kraljestvo? Jezus je kraljestvo uresničil »z bližino in nežnostjo do nas«. On je Pastir, o katerem govori prvo berilo iz knjige preroka Ekeziela. Ta odlomek je prepleten z izrazi, ki nakazujejo pozornost in ljubezen Pastirja do njegove črede: poiskati, poskrbeti, zbrati iz razkropljenosti, privesti na pašnik, dati počitek, poiskati izgubljeno ovco, pripeljati nazaj to izgubljeno ovco, obvezati ranjeno, pozdraviti bolno, skrbeti, pasti. Vse to je v Jezusu Kristusu postalo resničnost: »On je resnično veliki Pastir ovc in varuh naših duš«.

Obračam se na vse v Cerkvi, ki so poklicani biti pastirji. Ti se ne smejo oddaljiti od Jezusovega zgleda, sicer postanejo najemniki. Glede tega ima Božje ljudstvo nezmotljiv občutek: prepozna dobre pastirje in jih loči od najemnikov.

Jezus svoje kraljestvo uresničuje naprej tudi po zmagi, to je po vstajenju. Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom pravi: »Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge.« Sveti oče je razložil, da Oče počasi vse podvrže Sinu. Toda istočasno Sin vse podvrže Očetu, nazadnje tudi samega sebe. »Jezus ni kralj na način tega sveta: zanj kraljevati ne pomeni ukazovati, temveč ubogati Očeta, se mu izročiti, da bi se izpolnil njegov načrt ljubezni in zveličanja.« Tako je med Očetom in Sinom popolna vzajemnost. Čas Kristusovega kraljestva je torej čas podreditve vsega Sinu in izročitve vsega Očetu. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt. In na koncu, ko bo vse podvrženo Jezusovemu kraljevskemu dostojanstvu, in bo vse, tudi Jezus sam, podvrženo Očetu, bo »Bog vse v vsem«.

Današnji evangeljski odlomek, prilika o poslednji sodbi, pa nam pove, kaj Jezusovo kraljestvo zahteva od nas: »Spomni nas, da sta bližina in nežnost življenjsko pravilo tudi za nas in da bomo po tem sojeni. To bo protokol naše sodbe.« Kralj bo rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« (Mt 25,34-36) Pravični ga bodo vprašali: »Kdaj smo naredili vse to?« In on jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Zveličanje se ne začne z izpovedjo Kristusovega kraljevskega dostojanstva, ampak s posnemanjem del usmiljenja, preko katerih je on uresničil kraljestvo. Kdor jih izvršuje, pokaže, da je sprejel Jezusovo kraljevsko dostojanstvo, saj je v svojem srcu napravil prostor za Božjo ljubezen. Na večer življenja bomo sojeni po ljubezni, po bližini in po nežnosti do bratov. Od tega bo odvisno, ali bomo vstopili v Božje kraljestvo ali ne, in na katero stran bomo razporejeni. Jezus nam je s svojo zmago odprl svoje kraljestvo. A vsak od nas mora vstopiti sam. In sicer začenši že v tem življenju, kajti kraljestvo se začenja sedaj. In sicer tako, da smo konkretno blizu bratu, ki nas prosi za kruh, obleko, sprejem, solidarnost. Če tega brata ali to sestro resnično ljubimo, pa bomo z njima delili tudi tisto, kar imamo najdragocenejše, to je Jezusa samega in njegov evangelij.

Šest novih svetnikov je, vsak v svojem okolju, preko del velikodušne predanosti Bogu in bratom služili njegovemu kraljestvu in tako postali tudi njegovi dediči. Vsak od njih je z izjemno ustvarjalnostjo odgovoril na zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Posvečali so se služenju poslednjim, pomagali so siromakom, bolnikom, ostarelim ali romarjem. Njihova posebna ljubezen do najmanjših in ubogih je bila »odsev in mera brezpogojne ljubezni do Boga«. Kajti ljubezen so iskali in odkrili v močnem ter osebnem odnosu z Bogom, iz katerega se širi tudi prava ljubezen do bližnjega. Zato so ob uri sodbe zaslišali povabilo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!«

Z obredom kanonizacije smo ponovno izpovedali skrivnost Božjega kraljestva in počastili Kristusa Kralja, Pastirja, polnega ljubezni do svoje črede,« tako je še dejal papež Frančišek in nato zaključil: »Da bi novi svetniki s svojim zgledom in svojo priprošnjo v nas spodbudili veselje hoje po poti evangelija in odločitev, da ga sprejmemo kot kompas svojega življenja. Sledimo njihovim stopinjam, posnemajmo njihovo vero in njihovo ljubezen, da se bo tudi naše upanje obleklo v nesmrtnost. Ne pustimo se zmesti drugim zemeljskim in začasnim interesom. In naj nas na poti naproti nebeškemu kraljestvu vodi Mati Marija, Kraljica vseh svetnikov.

Angel Gospodov, nedelja, 26. november 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Njegovo kraljevanje je v vodenju, služenju, je pa tudi kraljevanje, ki se bo ob koncu časov uveljavilo kot sodba. Danes imamo torej pred nami Kristusa kot kralja, pastirja in sodnika, ki nam kaže kriterije za pripadnost Božjemu kraljestvu. Kateri so ti kriteriji?

Evangeljski odlomek se začne z veličastnim prizorom. Jezus se je obrnil k svojim učencem in rekel: »Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave« (Mt 25,31). Gre za slovesen uvod v pripoved o vesoljni sodbi. Potem ko je živel na zemlji v ponižnosti in revščini, se Jezus sedaj predstavi v pripadajoči mu božanski slavi, obdan z množico angelov. Celotno človeštvo je zbrano pred njim in On s svojo oblastjo loči ene od drugih, kakor pastir loči ovce od koz.

Tistim, ki jih je postavil na svojo desnico je rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (vv. 34-36). Pravični so ob tem presenečeni, saj se ne spominjajo, da bi kdaj srečali Jezusa in toliko manj, da bi mu pomagali na takšen način. Toda On nadalje izjavi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (v. 40). Te besede vedno naredijo na nas globok vtis, saj nam razodevajo, do katere točke vse pride Božja ljubezen. Pride do takšne točke, da se poistoveti z nami, toda ne, ko smo v redu, ko smo zdravi in srečni, ne, ko smo pomoči potrebni. In On se na ta skrit način pusti srečati, nam kot berač izteguje roko. Tako Jezus razodene dokončen kriterij svoje sodbe, torej konkretno ljubezen do bližnjega, ki je v težavah. Tako se tudi razodene oblast ljubezni, kraljevo dostojanstvo Boga, ki je solidaren s tistimi, ki trpijo, z namenom, da prebudi povsod drže in dela usmiljenja.

Prilika o sodbi nadaljuje s predstavitvijo kralja, ki odžene proč od sebe tiste, ki se začasa življenja niso zanimali za potrebe bratov in sester. Tudi oni so presenečeni in vprašajo: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?« (v. 44) S tem so hoteli reči: »Če bi te videli, bi ti zagotovo pomagali!«  Toda kralj jim bo odgovoril: »Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili« (v. 45). Na koncu svojega življenja bomo sojeni glede na ljubezen, torej glede na naše konkretno prizadevanje ljubiti in služiti Jezusu v naših najmanjših in najbolj pomoči potrebnih bratih in sestrah. Tisti berač, ki izteguje roko, je Jezus. Tisti bolnik, ki ga moram obiskati, je Jezus. Tisti lačni, je Jezus.

Jezus bo prišel ob koncu časov sodit vse narode, prihaja pa k nam vsak dan na različne načine in nas prosi, da ga sprejmemo. Devica Marija naj nam pomaga srečati ga v njegovi Besedi v evharistiji in istočasno v bratih in sestrah, ki trpijo zaradi lakote, bolezni, zatiranja, krivičnosti, da bi ga lahko naša srca sprejela v sedanjosti našega življenja, da bomo od njega sprejeti v večnosti v njegovo kraljestvo luči in miru.

Sobota, 21. november 2020, 10:24