Povišanje Svetega križa, kodeks Uta iz 11. stoletja. Povišanje Svetega križa, kodeks Uta iz 11. stoletja. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Povišanja svetega Križa

Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani.

Flp 2,6-11

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Jn 3,13-17

Nihče ni šel v nebesa,
razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega.
In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,
tako mora biti povzdignjen Sin človekov,
da bi vsak, ki veruje vanj,
imel večno življenje.
Bog je namreč svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje.
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet,
da bi svet sodil,
ampak da bi se svet po njem rešil.

Razlaga cerkvenih očetov

»'Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!' (Sveti Andrej Kretski, Pridiga X za povišanje Križa: PG 97, 1020). 'Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega'Kristusa', je rekel sv. Avguštin (Tract. in Johan.,XII,11). Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Vedno glejmo na Jezusa Kristusa in z njegovega križa upajmo na zdravilo naših ran, če se v nas širi strup lakomnosti, če po nas udarja škorpijon pohotnosti, če nas grizejo skrbi tega sveta, molimo vedno k Njemu, da ostanemo pri življenju. Da bi tem duhovnim kačam naše duše strl glavo, je bil Gospod križan. O tem je rekel: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo« (Lk 10,19).

Misli Benedikta XVI.

Na dan, ko v Cerkvi obhajamo praznik Povišanja svetega križa, nas evangelij spomni na pomen te velike skrivnosti: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se ljudje zveličali (prim. Jn 3,16). Božji Sin je postal ranljiv tako, da je prevzel podobo služabnika ter postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (prim. Flp 2,8). Po njegovem križu smo bili zveličani. Orodje mučenja, ki je na veliki petek razodelo sodbo Boga nad svetom, je postalo vir življenja, odpuščanja in usmiljenja ter znamenje sprave in miru. Ko dvigamo oči h Križanemu, častimo Njega, ki je prišel, da bi vzel nase greh sveta ter nam podaril večno življenje. Cerkev nas zato vabi, da ponosno dvignemo ta slavni križ, da bo svet lahko videl, kam je pripeljala Križanega ljubezen do ljudi. Prav tako nas vabi, da se zahvalimo Bogu, da je z drevesa, ki je prinašalo smrt, izšlo novo življenje. Na tem lesu nam Jezus razodeva svoje najvišje gospostvo. Razodeva nam, da je povišan v slavo. Da, 'Pridite, počastimo ga!' Med nami je On, ki nas je tako ljubil, da je dal za nas svoje življenje, On, ki vabi vsako človeško bitje, da se mu z zaupanjem približa.

Cerkev je prejela poslanstvo, da kaže vsem to obličje Boga, ki ljubi in ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Bomo zmogli razumeti, da nam je bilo v Križanem na Golgoti naše dostojanstvo Božjih otrok, zatemnjeno zaradi naših grehov, ponovno povrnjeno? Obrnimo naš pogled na Kristusa. On nas osvobaja, da bomo lahko ljubili, kakor nas On ljubi ter gradili spravljeni svet. Kajti na tem križu je Jezus sprejel nase težo vsega trpljenja in krivic našega človeštva. On je tako prenašal ponižanja, razlikovanja ter mučenja, ki jih iz ljubezni do Kristusa prenašajo številni bratje in sestre. Izročamo jih Mariji, Jezusovi in naši Materi, ki je navzoča pod križem.«

Benedikt XVI. je katehezo o Psalmu 22 zaključil z besedami:
»Ta psalm nas je popeljal na Golgoto, pod Jezusov križ, da bi podoživeli njegovo trpljenje in bili deležni rodovitnega veselja vstajenja. Pustimo se torej preplaviti svetlobi velikonočne skrivnosti tudi kadar se zdi Bog odsoten in ko molči. Kot učenca iz Emavsa se naučimo razločevati pravo resničnost onstran zunanjosti. Prepoznajmo pot poveličanja prav v ponižanju in najvišje razodetje življenja v smrti, na križu. Tako, ko vse naše zaupanje in upanje položimo v Boga Očeta, ga lahko tudi mi v vsaki bridkosti prosimo z vero in naš krik na pomoč se bo preoblikoval v hvalnico.«

Benedikt XVI. med apostolskim potovanjem v Libanonu:
»Dokument Cerkev na Bližnjem vzhodu želi s svojimi svetopisemskimi in pastoralnimi usmeritvami, svojim povabilom k duhovni in cerkvenostni poglobitvi, priporočeno liturgično ter katehetično prenovo in svojimi pozivi k dialogu zarisati pot, ki bi ponovno prepoznala bistveno: hojo za Kristusom, in sicer v zapletenem ter včasih bolečem kontekstu, v katerem se lahko porodi skušnjava, da se ne bi zmenili ali da bi pozabili na zmagoslavni križ.

Med križem in vstajenjem obstaja neločljiva vez, ki je kristjan ne more pozabiti. Če bi nanjo pozabili, bi povišanje križa pomenilo upravičenje trpljenja in smrti. A nasprotno za kristjana povišanje križa pomeni pričevati o brezpogojni Božji ljubezni do človeka; pomeni želeti si, da bi živeli in razodevali celotnost te ljubezni. In navsezadnje povišanje križa vodi k prizadevanju, da bi bili glasniki bratskega in cerkvenega občestva, izvira pravega krščanskega pričevanja. Tako gre pri tem za dejanje vere, ljubezni in upanja.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 14. september 2014
Dragi bratje in sestre! Cerkev 14. septembra obhaja praznik Povišanja sv. Križa. Morda bi se kakšen nekristjan vprašal: 'Zakaj poveličevati križ? Odgovorimo mu lahko, da mi ne poveličujemo kateri koli križ ali vse križe. Poveličujemo Jezusov Križ, ker se je na njem do konca razodela Božja ljubezen do človeštva. Na to nas spominja Janezov evangelij današnjega bogoslužja: 'Bog je namreč svet tako ljubil,da je dal svojega edinorojenega Sina' (Jn 3,16). Oče je dal Sina, da bi nas rešil, to pa je Jezusu prineslo smrt, smrt na križu. Zakaj? Zakaj je bil križ potreben? Zaradi teže zla, ki nas je imelo za sužnje. Jezusov križ izraža oboje: vso negativno silo zla ter vso krotko vsemogočnost Božjega usmiljenja. Zdelo se je, da je križ za Jezusa polom, v resnici pa kaže na njegovo zmago. Na Kalvariji so tisti, ki so se mu posmehovali, govorili: 'Če si Božji Sin, stopi s križa' (prim. Mt 27,40). V resnici pa je bilo ravno nasprotno, saj ravno zato, ker je bil Božji Sin, je bil tam, na križu, vse do konca zvest načrtu Očetove ljubezni. In ravno zaradi tega ga je Bog 'povišal' (Flp 2,9) in mu tako podelil vesoljno kraljevanje.

Kaj torej vidimo, ko se s pogledom zazremo na Križ, kjer je bil Jezus pribit? Zremo znamenje brezmejne Božje ljubezni do vsakega od nas in izvor našega zveličanja. S tega križa izvira Očetovo usmiljenje, ki objema ves svet. S Kristusovim Križem je bil premagan hudič, poražena smrt, podarjeno nam je bilo življenje ter povrnjeno upanje. To je zelo pomembno. S Kristusovim križem nam je bilo povrnjeno upanje. Jezusov Križ je naše edino pravo upanje! Zaradi tega Cerkev 'poveličuje' sveti Križ, zaradi tega mi kristjani blagoslavljamo z znamenjem križa. Torej, mi ne poveličujemo križev, temveč slaven Jezusov Križ, znamenje brezmejne Božje ljubezni, znamenje našega zveličanja in poti proti vstajenju. To je naše upanje.

Medtem ko zremo in obhajamo sveti Križ, s pretresenostjo mislimo na naše številne brate in sestre, ki so preganjani ali ubiti zaradi svoje zvestobe Kristusu. To se dogaja predvsem tam, kjer še ni zagotovljena ali v polnosti uresničena verska svoboda. Dogaja pa se tudi v državah in na področjih, kjer je načeloma zagotovljena svoboda in človekove pravice, a dejansko verniki, še posebej kristjani naletijo na omejevanja in diskriminacijo. Zaradi tega se jih danes spomnimo ter še posebej zanje molimo.

Na Kalvariji, ob vznožju križa, je bila Devica Marija (prim. Jn 19,25-27). Jutri namreč v bogoslužju obhajamo spomin Žalostne Matere Božje. Njej izročam sedanjost in prihodnost Cerkve, da bomo vsi znali odkriti ter sprejeti sporočilo ljubezni in zveličanja Jezusovega Križa.

Nedelja, 13. september 2020, 10:00