Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 22. nedeljo med letom

Jer 20,7-9

Zapeljal si me, Gospod,
in dal sem se zapeljati.
Premočan si bil zame
in si zmagal.
Ves dan sem v posmeh,
vsi se norčujejo iz mene.
Kadar koli govorim, moram vpiti,
»Nasilje in zatiranje!« moram klicati.
Zares, Gospodova beseda mi je
ves dan v sramoto in zasmeh.
Če rečem: »Ne bom ga več omenjal
ne več govoril v njegovem imenu,«
je v mojem srcu kakor goreč ogenj,
zaprt v mojih kosteh.
Trudim se, da bi ga pogasil,
pa ne morem.

Rim 12,1-2

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte svojega duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.

Mt 16,21-27

Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel vstran in ga začel rotiti z besedami: »Samo tega ne, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Postavi se zadaj, za mano, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v slavi svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko je Peter nasprotoval Jezusovim besedam o bodočem trpljenju, mu je Jezus razložil, da če bi Peter pozorno poslušal njegov nauk, bi vedel, da je to edino primerno. S tem postane še bolj jasno, kako prav je imel Jezus, da je prepovedal javno govoriti o svoji pravi identiteti. Če je to tako zbegalo njegove učence, kakšen bi bil šele odziv drugih.« Teodor iz Herakleje o Petrovem odzivu na Jezusove besede pravi: »Potem ko je Peter nasprotno od tega, kar je pričakoval, slišal te besede, se je vznemiril. Po eni strani je razodetje razkrilo Kristusa kot Božjega Sina, po drugi strani pa, da se ta pripravlja na strašne dogodke trpljenja. S tem ko je Jezus grajal Petra, je pokazal, da pravično sodi. Ko je Peter Jezusu izpovedal, da je On Kristus, ga je ta pohvalil. Ko pa je bil Peter nerazumno prestrašen, ga je Kristus pograjal in s tem pokazal, da nikomur ne daje prednost glede na osebo.« Sveti Ciril Jeruzalemski razlaga: »Zmagoslavni križ je razsvetlil tistega, ki je bil zaslepljen z nevednostjo, osvobodil tistega, ki je bil jetnik greha ter odrešil celotno človeštvo.«

Misli Benedikta XVI.

Tudi v današnjem evangeliju je v ospredju apostol Peter. Če smo ga prejšnjo nedeljo občudovali zaradi njegove odkrite izpovedi vere v Jezusa kot Mesija in Božjega Sina, pa  je v tokratnem dogodku, ki je neposredno po izpovedi, pokazal svojo nezrelo vero, še preveč vezano 'na miselnost tega sveta' (prim. Rim 12,2). Ko je začel Jezus odkrito govoriti o tem, kar ga je čakalo v Jeruzalemu, da bo moral veliko trpeti, da bo umorjen in bo potem vstal, ga je Peter začel grajati z besedami: »Samo tega ne, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22). Zelo jasno je, da imata Učitelj in učenec nasprotna si načina razmišljanja. Peter je bil po človeški logiki prepričan, da Bog ne bi nikoli dopustil, da bi njegov Sin končal svoje poslanstvo s smrtjo na križu. Nasprotno pa je Jezus vedel, da ga je Oče v svoji brezmejni ljubezni do ljudi poslal, da da za njih življenje in da to vključuje trpljenje in križ, ter da je prav, da se to zgodi. Prav tako pa je tudi vedel, da bo imelo zadnjo besedo vstajenje. Petrovo grajanje, čeprav izgovorjeno v dobri veri in iskreni ljubezni do Učitelja, je za Jezusa zvenelo kot skušnjava, kot povabilo, da bi rešil samega sebe. Dejansko pa bo samo s tem, da življenje izgubi, prejel za vse novo in večno življenje.

Kakor na svoje učence, tako se tudi na nas Jezus obrača s povabilom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Kristjan hodi za Gospodom takrat, ko z ljubeznijo sprejme svoj križ, ki pa je v očeh sveta poraz in 'izguba življenja' (prim. Mt 16,25-26). Kristjan namreč ve, da ga ne nosi sam, temveč z Jezusom ter tako deli z njim isto pot podaritve.

V današnjem evangeliju Jezus razlaga svojim učencem, 'da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen' (Mt 16,21). Zdi se, da se je v srcih učencev vse obrnilo na glavo. Kako je mogoče, da bo 'Mesija, Sin živega Boga' (v. 16) moral trpeti vse do smrti. Apostol Peter se je uprl, saj ni mogel sprejeti te poti. Prevzel je besedo in rekel Učitelju: 'Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!' (v. 22). S tem se je pokazala zelo jasna razlika med Očetovim načrtom ljubezni, ki se izrazi vse do darovanja Edinorojenega Sina na križu za zveličanje človeštva ter med pričakovanji, željami in načrti učencev. To nasprotje se ponavlja tudi danes. Kadar je uresničitev lastnega življenja usmerjena samo v uspeh v družbi, v materialno in ekonomsko blaginjo, se ne misli več na to, 'kar je Božje, ampak kar je človeško' (v. 23). Misliti kakor svet, pomeni postaviti na stran Boga, ne sprejeti njegovega načrta ljubezni, skoraj preprečiti mu, da bi izpolnil svojo razumno hotenje. Zato je Jezus namenil Petru še posebej trdo besedo: 'Za menoj, satan! V spotiko si mi' (v. 23). Gospod namreč uči, da je 'pot učencev, hoja za njim, postaviti se za Njim, Križanim. V vseh treh evangelijih pa tudi razlaga, da je ta hoja za njim v znamenju križa..., nujna pot človeka, da izgublja samega sebe, saj brez tega ni mogoče najti samega sebe' (prim. Jezus iz Nazareta I. Str. 293).

Da je moral zaradi našega zveličanja Božji Sin trpeti in umreti na križu, gotovo ni zaradi morebitne krute zamisli nebeškega Očeta. Vzrok je bila zelo težka bolezen, od katere nas je moral ozdraviti; tako težka in smrtna, da je zahtevala vso njegovo kri. S svojo smrtjo in vstajenjem je namreč Jezus premagal greh in smrt ter tako ponovno vzpostavil Božje gospodovanje. Toda boj še ni končan. Zlo obstaja in ostaja v vsaki generaciji, tudi v današnji. Kaj so grozote vojne, nasilje nad nedolžnimi, revščina ter krivičnost, ki jo trpijo slabotni, če ne nasprotovanje zla Božjemu kraljestvu. In kako odgovoriti na vso to podlost, če ne z neoboroženo močjo ljubezni, ki premaga sovraštvo, z življenjem, ki se ne boji smrti. To je ista skrivnostna moč, ki jo je uporabil Jezus in bil zaradi tega nerazumljen in od mnogih bližnjih zavržen.

Kakor na svoje učence, tako se tudi na nas Jezus obrača s povabilom: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Kristjan hodi za Gospodom takrat, ko z ljubeznijo sprejme svoj križ, ki pa je v očeh sveta poraz in 'izguba življenja' (prim. Mt 16,25-26). Kristjan namreč ve, da ga ne nosi sam, temveč z Jezusom ter tako deli z njim isto pot podaritve. Božji služabnik Pavel VI. je zapisal: 'Na skrivnosten način je Kristus sam, da bi izkoreninil iz človekovega srca greh napuha ter pokazal Očetu popolno in sinovsko poslušnost, sprejel, da bo umrl na križu' (Es. ap. Gaudete in Domino (9. maj, 1975), AAS 67,

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 31. avgust 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na nedeljski poti z Matejevim evangelijem smo danes prišli do ključne točke, na kateri Jezus, potem ko je preveril, da so Peter in ostali enajsteri verovali Vanj kot Mesija in Božjega Sina, »začel svojim učencem razlagati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti…, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati« (Mt 16, 21). To je kritičen trenutek, v katerem pride do nasprotja med Jezusovim načinom razmišljanja ter učencev. Peter celo čuti dolžnost, da Učitelja pograja, saj ne more Mesiju pripisati takšnega bednega konca. Tedaj pa tudi Jezus ostro pograja Petra in ga postavi nazaj v vrsto, ker ne misli na to, »kar je Božje, ampak kar je človeško« (v. 23) Peter niti opazil ni, da je na satanovi, skušnjavčevi strani. Pri tej točki v današnjem bogoslužju, vztraja tudi apostol Pavel, ko piše kristjanom v Rim, pravi: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu« ne vstopajte v sheme tega sveta, »ampak se tako preobražajte in prenavljajte svojega duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog« (Rim 12,2).

Dejansko živimo kristjani v svetu, popolnoma vključeni v družbeno in kulturno resničnost našega časa, in prav je tako. Toda to prinaša tveganje, da postanemo 'posvetni' in tveganje da »sol izgubi okus«, kot bi rekel Jezus (prim. Mt 5,13), oziroma, da se kristjan razvodeni, izgubi tisto novost, ki prihaja od Gospoda ter Svetega Duha. Moralo pa bi biti ravno nasprotno. Ko v kristjanih ostane živa moč evangelija, ta lahko preoblikuje »kriterije presojanja, določujoče vrednote, skupne interese, miselne tokove, vire navdihov ter vzorce življenja« (Pavel VI. Evangelii nuntiandi, 19). Žalostno je videti razvodenele kristjane, ki so kot vino razredčeno z vodo in se ne ve, če so kristjani ali 'razredčeni', kot se ne ve ali je vino ali voda.

Zato je potrebno nenehno prenavljati se tako, da zajemamo življenjski sok iz evangelija. Kako se to lahko naredi v praksi? Predvsem z vsakodnevnim branjem in premišljevanjem evangelija, da bo Jezusova beseda vedno navzoča v našem življenju. Zatem z udeležbo pri nedeljski maši, kjer Gospoda srečamo v skupnosti, poslušamo njegovo Besedo ter prejmemo evharistijo, ki nas poveže z Njim in med seboj. Za prenovo duha pa so zelo pomembni dnevi duhovne obnove in duhovne vaje. Evangelij, evharistija, molitev. Ne pozabite: evangelij, evharistija, molitev. S pomočjo teh Gospodovih darov se bomo lahko oblikovali, ne po svetu, temveč po Kristusu, mu sledili na njegovi poti, na poti izgube svojega življenja, da bi ga našli. »Izgubiti ga« v smislu »darovati ga«, podariti ga za ljubezen in v ljubezni, kar pa prinaša tudi žrtev, križ, da bi ga ponovno prijeli prečiščenega, rešenega sebičnosti in hipoteke smrti, napolnjenega z večnostjo.

Devica Marija gre na tej poti vedno pred nami. Pustimo ji, da nas vodi in spremlja.

Angel Gospodov, nedelja, 3. september 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 16,21-27) je nadaljevanje tistega iz prejšnje nedelje, v katerem je izstopala izpoved vere Petra, torej »skale«, na kateri želi Jezus sezidati svojo Cerkev. Danes pa nam Matej v kričečem nasprotju predstavi Petrov odziv, ko je Jezus razodel svojim učencem, da bo v Jeruzalemu moral trpeti, biti umorjen in vstati (prim. v. 21).

Peter je Učitelja vzel vstran ter ga grajal, da se to, Njemu, Kristusu ne sme zgoditi. Vendar pa je Jezus posvaril Petra s težkimi besedami: »Postavi se zadaj, za mano, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (v. 23). Trenutek pred tem, ko je prejel razodetje od Očeta, je bil apostol trdna 'skala', na katero bi lahko Jezus sezidal svojo skupnost, takoj zatem pa že postane kamen, a ne kamen za izgradnjo, temveč kamen spotike na Mesijevi poti. Jezus namreč dobro ve, da bodo morali Peter ter ostali prehoditi še mnogo poti, da bodo postali njegovi apostoli!

Na tej točki se Učitelj obrne na vse tiste, ki hodijo za njim in jim zelo jasno predstavi pot, ki jo je potrebno prehoditi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (v. 24). Vedno, tudi danes je skušnjava, da bi hodili za Kristusom brez križa, še več, da bi Boga poučili o pravi poti, kakor Peter, 'ne Gospod, to se ne sme zgoditi'. Toda Jezus nas spominja, da je njegova pot, pot ljubezni. In resnične ljubezni ni brez žrtvovanja samega sebe. Poklicani smo torej, da se ne pustimo posrkati pogledu tega sveta, ampak da se vedno bolj zavedamo nujnosti in napora nas kristjanov, da hodimo proti toku ter da se vzpenjamo.

Jezus dopolni svoj predlog z besedami, ki izrazijo vedno veljavno veliko modrost, saj izzivajo vase obrnjeno mišljenje in obnašanje. Opominja: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (v. 25). Ta protislovna misel vsebuje zlato pravilo, ki ga je Bog vpisal v človeško naravo ustvarjeno v Kristusu, torej pravilo, da samo ljubezen daje življenju smisel in srečo. Porabljati lastne talente, svojo energijo ter čas samo, da bi rešili, ohranili in uresničili samega sebe, v resnici vodi v to, da se izgubimo, oziroma v žalostno in neplodno bivanje. Če pa nasprotno živimo za Gospoda ter zastavimo svoje življenje na ljubezni, kakor je to storil Jezus, bomo lahko okušali pristno veselje in naše življenje ne bo neplodno temveč rodovitno.

Med obhajanjem evharistije podoživljamo skrivnost križa. Ne, da se samo spominjamo, ampak udejanjamo spomin odrešilne žrtve, v kateri je Božji Sin popolnoma izgubil samega sebe, da bi se ponovno prijel od Očeta in tako našel nas, ki smo bili izgubljeni skupaj z vsemi stvaritvami. Vsakič, ko se udeležimo svete maše, se nam posreduje ljubezen križanega in vstalega Kristusa kot hrana in pijača, da bi lahko vsak dan hodili za Njim v konkretnem služenju bratom in sestram.

Sveta Marija, ki si šla za Jezusom tudi na Kalvarijo, spremljaj tudi nas in nam pomagaj, da nas ne bo strah križa, a z Jezusom pribitim na križ, ne križa brez Jezusa, križa z Jezusom, za trpljenje iz ljubezni do Boga in bratov ter sester ter da bo to trpljenje po Kristusovi milosti polno vstajenja.