Išči

Vatican News
Tomaž se odzove z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!«(Jn 20,28). Tomaž se odzove z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!«(Jn 20,28). 

Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Tomaža, apostola

Kakor vemo, se Jezus osem dni pozneje spet pojavi med svojimi učenci, in takrat je Tomaž navzoč. Jezus mu zapove: »Iztegni svoj prst – tu so moje roke! Iztegni svojo roko in jo položi v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomaž se odzove z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!«(Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž »je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5).

Dragi bratje in sestre! Ko nadaljujemo svoja srečanja z dvanajsterimi apostoli, ki jih je Jezus osebno izbral, bomo danes posvetili svojo pozornost sv. Tomažu. Omenjen je v vseh štirih seznamih, zbranih v novi zavezi. V prvih treh evangelijih stoji poleg Mateja (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15), medtem ko ga v Apostolskih delih najdemo poleg Filipa (prim. Apd 1,13). Njegovo ime izhaja iz hebrejskega korena, »ta'am«, kar pomeni »podvojen« ali »dvojček«. V resnici ga Janezov evangelij večkrat imenuje z gršim vzdevkom »Didimus« (prim. Jn 11,16; 20,24; 21,2), kar pomeni »dvojček«. Ni jasno, zakaj je imel ta vzdevek.

Predvsem četrti evangelij nam nudi nekaj podatkov, ki izrisujejo pomembne poteze njegove osebnosti. Prvi podatek se tiče njegove spodbude drugim apostolom, ko se je Jezus v kritičnem trenutku svojega življenja odločil iti v Betanijo, da bi obudil Lazarja. S tem je prišel Jezus nevarno blizu Jeruzalema (prim. Mr 10,32). Takrat je Tomaž rekel drugim učencem: »Pojdimo z njim, da z njim umrjemo« (Jn 11,16). Ta njegova odločenost v hoji za Učiteljem je zares zgledna in nam daje dragocen nauk: razodeva popolno razpoložljivost v zvestobi do Jezusa, vse do istovetenja svoje usode z njegovo in z željo, da bi z njim delili najhujšo preizkušnjo smrti. V resnici je najpomembnejše, da se nikoli ne ločimo od Jezusa. V ostalem evangeliji uporabljajo glagol »hoditi za«, da bi s tem izrazili: kamor gre Jezus, tja mora iti tudi njegov učenec. Na ta način je krščansko življenje določeno kot življenje z Jezusom Kristusom, življenje, ki ga moramo živeti skupaj z njim. Sv. Pavel piše nekaj podobnega, ko kristjanom v Korintu zagotavlja: »Vi prebivate v naših srcih, zedinjeni z nami tako, da z vami živimo in umrjemo« (2 Kor 7,3). To, kar se dogaja med apostolom in »njegovimi« kristjani, mora seveda najprej veljati za odnos med kristjani in Jezusom: skupaj umrjemo, skupaj živimo, v njegovem srcu prebivamo tako, kakor on prebiva v našem srcu.

Tomaž drugič ukrepa v poročilu o zadnji večerji. Tukaj reče Jezus po napovedi svoje bližnje smrti, da odhaja, da bi učencem pripravil prostor, in bodo tudi oni tam, kjer je on; in jim razloži: »Kam grem, veste – pot tja poznate« (Jn 14,4). Tukaj se oglasi Tomaž in reče: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako naj potem poznamo pot?« (Jn 14,5). Dejansko se s to svojo pripombo postavi na dokaj nizko raven razumevanja, a njegovo vprašanje je povod Jezusu, da izgovori znamenito besedo: »Jaz sem pot in resnica in življenje« (Jn 14,6). To razodetje je torej prvotno namenjeno Tomažu; velja pa za nas vse in za vse čase. Vselej ko slišimo ali beremo te besede, moremo biti v mislih zraven Tomaža in si predstavljati, da Gospod tudi z nami govori tako, kakor je govoril z njim. Istočasno daje njegovo vprašanje tudi nam tako rekoč pravico, da Jezusa prosimo za pojasnila. Pogosto ga ne dojamemo. Imejmo pogum reči: ne razumem, Gospod, poslušaj me, pomagaj mi razumeti! Na ta način, s to prostodušnostjo, ki je prava oblika molitve, govorjenja z Jezusom, izražamo omejenost naše zmožnosti razumevanja. Hkrati pa si privzemamo zaupljivo naravnanost človeka, ki pričakuje luč in moč od tistega, ki ju more podariti.

Zelo znan in skoraj pregovoren je nato prizor nevernega Tomaža, ki se je odigraval osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je rekel: »Če ne vidim znamenj žebljev na njegovih rokah in če ne položim svojega prsta v znamenja žebljev in svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval« (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je Jezus ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se Jezus osem dni pozneje spet pojavi med svojimi učenci, in takrat je Tomaž navzoč. Jezus mu zapove: »Iztegni svoj prst – tu so moje roke! Iztegni svojo roko in jo položi v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomaž se odzove z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!«(Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž »je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5). Evangelist nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli in bodo vendar verovali.« Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse.

Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga izroča luka: »Blagor tistim, katerih oči vidijo, kar vi vidite« (Lk 10,23). Toda Akvinec razlaga: »Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje« (In Ioann. XX lectio VI § 2566). Pismo Hebrejcem se sklicuje na dolgo vrsto svetopisemskih očakov, ki so verovali v Boga, ne da bi videli izpolnitev njegovih obljub. S tem dejansko opredeljuje vero kot »trdno stojo v tem, kar upamo, prepričanje o stvareh, ki jih ne vidimo« (Heb 11,1). Primer apostola Tomaža je za nas važen vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po svoji poti zvestobe do Jezusa.

Zadnja omemba Tomaža je vsebovana v četrtem evangeliju, ki ga navaja kot pričo vstajenja neposredno po čudežnem ribolovu na Tiberijskem morju (prim. Jn 21,2). Ob tej priložnosti je omenjen celo takoj za Simonom Petrom: očitno znamenje za veliko pomembnost, ki jo je užival znotraj prvih krščanskih občin. V njegovem imenu so bila potem dejansko napisana Tomaževa dejanja in Tomažev evangelij; oba sta apokrifna spisa, a vendarle pomembna za študij začetkov krščanstva. Končno se spomnimo še tega, da je v skladu s starim izročilom Tomaž evangeliziral najprej v Siriji in Perziji (tako poroča že Origen, ki ga navaja Evzebij iz Cezareje, Hist. Eccl. 3,1) in je nato pršel v zahodno Indijo (prim. Tomaževa dejanja 1-2 in 17ss.), od koder je pozneje krščanstvo doseglo tudi južno Indijo.

 S tem misijonarskim pogledom končajmo naša današnja premišljevanja in izrazimo željo, da bi Tomažev zgled vedno bolj krepil našo vero v Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Boga (27. september 2006).

Četrtek, 2. julij 2020, 13:05