Peter Leskovar: V bolnišnici – svetišču križanega in od mrtvih vstalega Kristusa
Jože Potrpin - Slovenija
Ljubezen do bolnih spada v srčiko Evangelija
Po sedmih letih opravljanja kaplanske službe v mariborski stolnici je napočil čas za samostojno poslanstvo. Ordinarij dr. Franc Kramberger mi je zaupal župnijo sv. Elizabete v Slovenj Gradcu in soupravo župnije sv. Roka na Selah pri Slovenj Gradcu. Oba zavetnika župnij sta povezana z delom z bolniki. To so prepoznali prebivalci Slovenj Gradca in leta 1419 v neposredni bližini cerkve sv. Elizabete postavili mestni špital in s cerkvijo posvečeno Sv. Duhu. Tako so potrdili, da ljubezen do bolnih spada v samo srčiko Evangelija. Že več kot 120 let to poslanstvo nadaljuje Splošna bolnišnica Slovenj Gradec. S posebnim ponosom lahko rečem, da je bila bolnišnica s kapelo tako rekoč moj drugi dom. Nesebično delo celotnega zdravstvenega osebja in duhovna oskrba sta se pridružila neštetim željam za ljubo zdravje. V tej hiši, ki bi ji lahko rekli kraj križanega in od mrtvih vstalega Kristusa, sem počasi spoznaval, zakaj se je Jezus tolikokrat in tako rad srečeval z bolniki.
Življenje v obilju
Zelo sem vesel, da ste v vprašanje dodali moje novomašno geslo: »Prišel sem, da bi imeli življenje v obilju« (Jn 10,10b). Zagotovo je bilo pri iskanju gesla vključeno delo z bolniki in raznovrstne pomoči potrebnim. Tudi zaradi osebnih izkušenj v domači hiši, saj sem kot otrok spremljal pomoč težko bolnemu dedku. Zato mi je to delo bilo tako rekoč položeno »v zibelko«. V omenjenem geslu pa se skriva sam Jezus, ki nam daje moč za uresničevanje tega poslanstva.
Rešuje Bog in njegova ljubezen
Najprej je pomembno, da stopiš v bolnišnico kot človek z veliko mero empatije. A tudi to ni dovolj. V zelo živem spominu so mi prva srečanja z bolniki in zdravstvenim osebjem. Domov sem prihajal »zbit«, utrujen, izčrpan … Ob srečanju z bolniki sem nehote prevzel vlogo »rešitelja«. To občutje mi je posrkalo zadnje atome moči. Bogu hvala za milost, da sem prepoznal, da nisem in nikoli ne bom nobenega (v) bolezni rešil jaz, ampak Oče in Njegova Ljubezen. Ta drža me je osvežila in podarila zavest, da je najbolje v bolnišnico »prihajat z Marijo«. Od takrat naprej ni bilo več nobene stvari zvečer, ki bi bila pomembnejša kot obisk bolnikov v bolnišnici.
Odpiranje celostne podobe človeka
Je sprejeto. Vse bolj se sprejema soodvisnost telesa, duše in duha. Zato duhovna oskrba zagotovo omogoča učinkovitejše zdravljenje. Ni bilo redko, da so me sestre ali zdravniki povabili ob večernih obiskih h kakšnemu bolniku, ki se ni in ni »mogel« umiriti. V večini primerov je pomagalo. Duhovnost kot taka je vse bolj sprejeta v realizem življenja in tudi v proces zdravljenja.
Odrešenjski vidik zdravja
Najbolj dragoceno je spoznanje, da je zdravje dar dobrega Očeta. Pa ne zato, da bi bil vase zaljubljen in samemu sebi zadosten človek, pač pa, da bi zdrav in vesel neutrudno delal dobro. Da bi uresničevali načrt Njegove ljubezni. Žal ne manjka primerov, ko so ljudje telesno absolutno zdravi, v resnici pa zelo slabi. Telo je zdravo, a duša in duh sta slabotna. Vrh v doumevanju zdravja nam podarja Evangelij. Jezus namreč ob ozdravljenju reče: »Pojdi, tvoji grehi so ti odpuščeni« (Lk 7, 48). Tako odkrijemo odrešenjski vidik zdravja in tistega, ki ga omogoča – Jezusa in kaj ga onemogoča – greh. K razumevanju nam še kako pomagajo besede našega največjega pesnika Franceta Prešerna: »Ne vedel bi, da se v strup preobrača, vse kar srce si sladkega obeta«.
Strahotne posledice greha
V vsakdanjem tempu življenja o tem običajno bolj malo razmišljamo. V teh dnevih zaradi korona virusa sicer malo več, a o grehu skoraj nič. Vsi dobro vemo, da bolezen 1.000 želja ali prošenj zoži v eno samo: »Želim biti zdrav, želim živeti«. Dalj časa traja bolezen, bolj se izpostavi resnica celotnega življenja in s tem povezava z grehom. Hote ali nehote se v bolezni vprašaš: »Zakaj ravno jaz«, ali »Kdo je zato kriv«, ali »Kaj sem naredil narobe«. Velikokrat se sproži proces samoobtoževanja, obtožuje se velikokrat tudi druge ... Zaradi kompleksnosti vsakega primera posebej je nemogoče odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Eno pa je gotovo. Jezus je vedel, da greh, osebni ali občestveni, pušča za sabo strahotne posledice. In med njimi je tudi bolezen. Tudi zato so mi mnogi v bolnišnici naročili in celo prosili: »Povejte otrokom pri verouku, da je zdravje velik dar, Božji dar in naj ga zelo zelo čuvajo!
Križ v službi odrešenja
V postnem času mi otroci velikokrat postavijo vprašanje: »Zakaj so Jezusa pribili na križ, zakaj je moral tako trpeti ...« Odgovor je v resnici zelo preprost. Zato, ker ni dogodka, ni situacije in ni človeka, ki bi ga Bog ne imel rad, ga ne razumel ali pustil samega, prepuščenega samemu sebi. Nikoli. Pa naj bo še tako strašno trpljenje, kot je bilo takrat križanje. Ni dvoma, da gre za eno najbolj krutih oblik trpinčenja človeka. Zato je Jezus stopil tja, da bi dokazal in pokazal, da ni situacije, ki jo izključuje.
Bog ne dela seznama izvoljenih, njemu dragih, temveč vsakega človeka spoštuje in ljubi do konca. On hoče vsakega pripeljati v nebesa, v nebeški Jeruzalem. To ni lahko razumeti. Še težje je to sprejeti. S težavo so to slišali njegovo rojaki za njegovo izvoljeno ljudstvo. In s težavo to razumemo danes. A resnica je nedvoumna. Upravičeno smo ponosni na molitev Oče naš, kjer Oče znova in znova tudi po naši krhki človeški prošnji uresničuje Njegovo brezpogojno ljubezen do vseh in za vsakega. V tej molitvi se potrdi in razodeva resnica odrešenja: prihajamo od Očeta in k Njemu se tudi vračamo.
Moč bolniškega maziljenja
Vedno sem si skupaj z domačimi želel »takšno« rešitev, a je prišla »drugačna«. Gledal sem solze in večkrat jokal z njimi. Na takšne »trenutke« se pač ne moreš navadit. V vsej nemoči sem in smo doživljali bližino dobrega Očeta. Ničkolikokrat se je v takih (brezupnih) primerih zgodilo, da je v vseh pogledih odpisani bolnik začel pri molitvi očenaša ob podelitvi zakramenta bolniškega maziljenja premikati ustnice in celo glasno moliti zraven. Izjemno presenečenje in obenem veselje. Bog je čudovit in velik.
Koronavirus – znamenje našega časa
Veliko znamenje. Božje znamenje. Zelo pomembno je, da se izognemo trditvi, da je to Božja kazen. Bog nikoli, nikdar in nikogar ne kaznuje. Ampak vedno samo rešuje. Saj je vendarle Odrešenik. Kaznuje nas napačen način življenja. Predvsem življenje mimo in brez Boga.
Priložnost za nov začetek
Kot sem omenil, nas kaznuje napačen način življenja: brez in mimo Boga. Obilje možnosti uživanja in brezmejni hedonizem je našo sebičnost pripeljal do babilonskih razsežnosti. Koronavirus je lahko »prst od zgoraj« in obenem opomnik, da tako ne gre več. Da to ni prava pot. Še posebej ob strašljivem položaju delavcev, saj mnogi živijo v strašni bedi. Podatki, da ima samo nekaj odstotkov ljudi v rokah večino svetovnega premoženja, so v nebo vpijoča resnica.
Zgodovina nas uči, da stiske, preizkušnje so in bodo. Vprašanje je, kako bomo to rešili. Še več, kaj se bomo iz tega naučili. Še več s Kom bomo situacijo reševali. Izraelci so to vedno znova reševali z Bogom. Se spreobrnili in prav zaradi tega obstali na prizorišču zgodovine.
Če rečem preprosti: Spreobrnimo se in verujmo Evangeliju. Po svoje ni niti malo slučajno, da nas je Gospod »obiskal« prav v postnem času, v pripravi na Veliko noč. Zagotovo bo letos drugačna. Ne pozabimo poglobiti molitev, medsebojne odnose in dodati: »Kuge, lakote in vojske – reši nas o Gospod«.
Po svoje me je nagovoril zdravnik, ki je sredi napornega dela tvitnil: »In še ateisti med nami smo začeli moliti za naslednje dni«
Še enkrat pa ponavljam: Bog nas s to preizkušnjo ne kaznuje, pač pa vabi k spreobrnjenju. K priznanju, da smo Božji otroci, od njega brezmejno ljubljeni. V ta namen nam je dal osebnega poslanca angela, ki ga skušajmo odslej bolj poslušat.
Navodila in zdrava pamet
V tem nam je velik zgled papež Frančišek. Vedno znova se pri bogoslužju spomni trpečih zaradi te strašne bolezni. In obenem vabi, da storimo kaj konkretnega.
Kar se tiče nasvetov nam, hvala Bogu stojijo ob strani naši škofje z jasnimi navodili. Prav tako nas na vse opominjajo civilne oblasti. Nekaj nam doda zdrava pamet.
Vsekakor je na mestu konkretna pomoč ljudem za katere vemo, da so sami. Sam osebno večkrat pokličem nekatere starejše, bolne.
Posebej globoko »vez« z vsemi župljani doživljam pri vsakdanji maši. Brez njih, a vendarle z njimi. Člani Karitas iščejo pomoči potrebne. Člani molitvene skupine so organizirali molitveno mrežo. Veliko jih vsak spremlja mašo po radiju, TV, FB … Od redne pastoralne dejavnosti imam redne maše in pogrebe. A vse je tako neizmerno »drugače«
Čudeži Njegove ljubezni
Vedno me je osrečilo, ko me je kdo na ulici ustavil in povedal svojo veselo izkušnjo povrnjenega zdravja po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja, skupne molitve, zapete (Marijine) pesmi.
Vendarle bi med mnogimi primeri izpostavil fanta, ki se je v hudi prometni nesreči zelo poškodoval. Življenje je viselo »na nitki«. Tista sveta maša v kapeli bolnišnice je bila tako nekaj posebnega. Sorodniki, njegov domači župnik, solze in prošnje k blaženemu Antonu Martinu Slomšku … so prinesle rešitev.
Pravzaprav je vse bolne duhovnikova navzočnost spomnila na Božič, Veliko noč, na domače in praznovanja. Obudili so se spomini in vrnilo se je veselje. Uresničilo se je in se uresničuje misel Ivana Cankarja: »Luč je in Bog je, radost in življenje«. In ta misel naj odmeva ob tako nenadejani in posebni pripravi na veliko noč.
