Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za veliko noč – dnevna maša

Apd 10,34.37-43

Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je Janez oznanjal: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog v naprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je od mrtvih vstal. Nam je tudi naročil, naj oznanimo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«

Kol 3,1-4

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.

Jn 20,1-9

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, ko je bila še tema, h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na njegovi glavi, vendar ni ležal med povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor iz Nise pravi, da »smo prišli do zveličanja po Kristusovem učlovečenju, v katerem je premagal greh in smrt in po njegovem križanju, smrti ter vstajenju. Pri vsem tem smo soudeleženi po veri v Kristusa«. Teodoret Cirski ter Sever iz Antiohije dodajata, da »ta vera izhaja iz raznih potrditev samega Kristusa apostolom« in »o kateri pričujejo vsi preroki«, pa dodaja Didim Slepi.

Sv. Janez Krizostom in Severin pravita: »Pavlov namen je opisati novo življenje tistih, ki so bili krščeni. Živeti moramo pod Kristusovim gospostvom in za Kristusa, kot edinim namenom vsakega našega prizadevanja, pričevati za novo življenje, ki nam je bilo dano in biti pozorni v ljubezni na nebeške stvari.

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je med obiskom svetega groba v Jeruzalemu 25. maja 2009 dejal: »Hvalnica, ki smo jo pravkar zapeli, nas je povezala z angelskimi zbori ter s Cerkvijo vseh časov in krajev, veličastnim zborom apostolov, odlično družbo prerokov in sijajno množico mučencev. Peli smo slavo Bogu za njegovo delo našega odrešenja, ki se je izpolnilo po trpljenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Pred tem svetim grobom, v katerem je Gospod premagal želo smrti in odprl nebeško kraljestvo vsakemu verniku, vas z velikonočnim veseljem vse pozdravljam.

Evangelij sv. Janeza nam je posredoval sugestivno pripoved obiska praznega groba Petra in ljubljenega učenca na velikonočno jutro. Danes se, po dvajsetih stoletjih, Petrov naslednik in rimski škof, nahaja pred istim grobom in zre skrivnost vstajenja. Kot je to storil Apostol, želim tudi jaz oznaniti možem in ženam današnjega časa trdno vero Cerkve, da je bil Jezus Kristus križan, da je umrl, bil v grob položen in da je tretji dan vstal od mrtvih. Povzdignjen na Očetovo desnico, nam je v odpuščanje grehov poslal Svetega Duha. V nikomer drugem kot v Njem, ki ga je Bog postavil za Gospoda in Kristusa, »pod nebom ni dano ljudem nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).

Misli Benedikta XVI. o odlomku iz Janezovega evangelija
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta! 'Surrexit Christus, spes mea' – Vstal je Kristus, upanje moje (Velikonočna slednica).

Vse vas naj doseže radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna himna postavlja na ustnice Marije Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na velikonočno jutro. Tekla je k drugim apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda sem videla!' (Jn 20,18). Tudi mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve trpljenja, dajmo danes prostor zmagovitemu vzkliku: 'Vstal je! Resnično je vstal!'

Vsak kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje': ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.

Toda Marija iz Magdale je – kot drugi učenci – morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev ljudstva, ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti videti poosebljeno Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž, kako Usmiljenje zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je navidez propadlo upanje vseh tistih, ki so mu zaupali. Toda ta vera ni nikoli povsem ugasnila; zlasti v srcu Device Marije, Jezusove matere, je plamenček ostal živo prižgan tudi v temi noči. Upanje ne more, da na tem svetu ne bi računalo s trdoto zla. Ni samo zid smrti, ki se zoperstavlja upanju, še bolj se vanj upirajo ošiljene konice zavisti in napuha, laži in nasilja. Jezus je šel skozi to smrtonosno zasedo, da bi nam odprl prehod v Kraljestvo življenja. V nekem trenutku je bilo videti, kot da je Jezus premagan: tema je vdrla na zemljo, božji molk je bil povsod, upanje pa se je zdelo prazna beseda.

In glej, ob zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Potem se Jezus prikaže Magdaleni, drugim ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj je nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu:
'Smrt in življenje sta se borila
v prečudnem dvoboju.
Gospod življenja je umrl
zdaj kraljuje živ.'

Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo:
'Grob Kristusa živega
in slavo sem videla Kristusa vstalega
angelske priče
prtič in povoje.'

Dragi bratje in sestre! Če je Kristus vstal, v tem primeru – in samo v tem primeru se je zgodilo nekaj resnično novega, kar spreminja položaj človeka in sveta. V tem primeru je on, Jezus, nekdo, v katerega lahko povsem zaupamo, ne samo zaupamo v njegovo sporočilo, ampak prav vanj, ker Vstali ne pripada preteklosti, ampak je navzoč danes, živ. Kristus je upanje in tolažba na poseben način za krščanske skupnosti, ki so zaradi vere še bolj preizkušane zaradi zapostavljanja in preganjanja. In navzoč je kot moč upanja po svoji Cerkvi, blizu je, kadarkoli se človek znajde v trpljenju in krivici.

Misli papeža Frančiška

Odlomek sporočila Urbi et Orbi 2014
Christus surrexit, venite et videte! Kristus je vstal, pridite in poglejte!
Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno in sveto veliko noč!

Po Cerkvi, ki je razširjena po vsem svetu, odmeva angelovo oznanilo ženam: »Ne bojte se! Vem, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je … pridite, poglejte kraj, kamor je bil položen« (Mt 28,5-6). Ne bojte se! Gospod je vstal!

To je vrhunec evangelija, to je veselo oznanilo v najboljšem pomenu besede: Jezus, križani, je vstal! Ta dogodek je temelj naše vere in našega upanja: če Kristus ne bi vstal, bi krščanstvo izgubilo svojo veljavo; vse poslanstvo Cerkve bi bilo ob svoj vzgib, ker je prav od tam izhajalo in vedno izhaja. Sporočilo, ki ga kristjani prinašajo svetu je to: Jezus, učlovečena Ljubezen, je umrl na križu za naše grehe, toda Bog Oče ga je obudil in ga naredil za Gospoda življenja in smrti. V Jezusu je ljubezen premagala sovraštvo, usmiljenje je premagalo greh, dobro je premagalo zlo, resnica je premagala laž in življenje je premagalo smrt.

Zato govorimo vsem: »Pridite in poglejte!« V vsaki okoliščini življenja, zaznamovani s krhkostjo, grehom in smrtjo, Veselo oznanilo ni samo beseda, ampak je pričevanje zastonjske in zveste ljubezni: pomeni, da gremo iz sebe, da bi šli naproti drugemu; pomeni, da stojimo ob strani tistemu, ki ga je ranilo življenje; pomeni, da delimo s tistim, ki mu manjka nujno potrebnih reči; pomeni, da ostanemo ob tistem, ki je bolan ali star ali odrinjen … »Pridite in poglejte!« Ljubezen je močnejša. Ljubezen daje življenje. Ljubezen stori, da sredi puščave vzcveti upanje.

S to veselo gotovostjo v srcu se danes obračamo nate, Vstali Gospod!

Pomagaj nam, da te bomo iskali, dokler te ne bomo vsi mogli srečati, dokler ne bomo vedeli, da imamo Očeta in se ne bomo več počutili kot sirote; da te lahko imamo radi in te častimo.

Homilija, 16. april 2017 – Dnevna maša
Kako to? Peter, Janez, žene so šle k grobu. Bil je prazen, a on ni bil tam. Šli so od žalosti zaprtim srcem, z žalostjo poraza svojega učitelja. Tisti, ki so ga tako ljubili je bil obsojen in je umrl. Od mrtvih se ne vrne. To je bil poraz. To je pot poraza, pot proti grobu. Toda Angel jim je rekel: »Ni tukaj,vstal je.« To je prvo oznanilo: Vstal je.

Zatem zmeda, zaprto srce, prikazovanje… Toda oni ves dan zaprti v dvorani zadnje večerje, ker so se bali, da bi se njim zgodilo isto kot Jezusu. In Cerkev ne preneha govoriti našim porazom, našim zaprtim in prestrašenim srcem: »Ustavi se, Kristus je vstal!« Če je Kristus vstal, kako to, da se dogajajo te stvari? Kako to, da se dogaja toliko nesreč, bolezni, trgovina z ljudmi, vojne, uničenje, pohabljanje, maščevanje, sovraštvo. Kje je Gospod? Včeraj sem telefoniral zelo bolnemu fantu. Ko sem govoril z njim, da bi mu dal znamenje vere, fant je izobražen, inženir, ni razlag, kar se tebi dogaja. Glej Jezusa na križu. Bog je to storil s svojim Sinom. Ni druge razlage. »Da.« Vprašal je svojega Sina in Sin je rekel: »Da.« Mene niso vprašali, če hočem to. To nas pretrese, nikogar od nas ne vprašajo, si zadovoljen s tem, kar se dogaja na svetu, si pripravljen še naprej nositi ta križ, saj križ ostaja. In vera v Jezusa se zmanjša. Danes Cerkev še naprej govori: »Ustavi se, Jezus je vstal!«

To ni fantazija. Kristusovo vstajenje ni praznik z veliko rožami. Ni to, je več. Je skrivnost zavrženega kamna, ki je postal temelj našega bivanja. Kristus je vstal. To pomeni to. V tej kulturi škartiranja, kjer tisto, kar ni več uporabno, gre po poti »uporabi in odvrzi«. Kjer je to, kar ni več uporabno, zavrženo. Ta zavrženi kamen je vir življenja. In mi? Tudi mi, kamenčki raztreseni po zemlji, po tej zemlji bolečin, tragedij. Z vero v vstalega Križanega  imamo smisel sredi tolikih nesreč, smisel, da gledamo onkraj, smisel, da rečemo, da ni zidu, je obzorje, je življenje, je veselje, je križ s svojo dvoumnostjo. Glej naprej, ne zapri se, ti kamenček, saj imaš smisel v življenju, saj si kamenček, ki ga je sprejel Kamen, ki ga je zloba greha zavrgla.

Kaj nam danes pravi Cerkev pred tolikimi tragedijami? To, preprosto to, da zavržen Kamen, ni zavržen Kamen. Kamenčki, ki verujejo in se držijo tega Kamna, niso zavrženi. Imajo smisel. S tem občutjem Cerkev ponavlja v notranjosti srca: »Kristus je vstal!« Malo pomislimo, vsak od nas, na vsakodnevne težave, na bolezni, ki smo jih preživeli, ki jih kdo od sorodnikov ima, na vojne, na človeške tragedije. Preprosto s ponižnim glasom, brez rož, pred Bogom, pred nami: »Ne vem kako bo to, a sem gotov, da je Kristus vstal in na to stavim«. Bratje in sestre, mi prihaja, da vam rečem: »Ko se boste vračali domov, ponavljajte v svojih srcih: Kristus je vstal!«