Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Anzelma, škofa in cerkvenega učitelja

Kateheza, sreda, 23. september 2009

Dragi bratje in sestre!
V Rimu je na Aventinskem griču opatija sv. Anzelma. Kot sedež Inštituta za višje študije opata primasa konfederacije benediktincev je to kraj, ki združuje molitev, študij in vodstvo, prav tiste tri dejavnosti, ki so zaznamovale življenje svetnika, ki mu je opatija posvečena: Anzelma iz Aoste (ali Canterburyskega), katerega 900-letnico smrti obhajamo letos (2009). Mnogo pobud, ki jih je ob tej slavni priložnosti sprožila zlasti škofija v Aosti, je jasno pokazalo na zanimanje, ki ga ta srednjeveški mislec še vedno prebuja. Znan je tudi kot Anzelm iz Beca ali Anzelm Canterburyski po mestih, s katerima je bil povezan. Kdo je ta oseba, s katero se čutijo povezani trije tako oddaljeni kraji iz treh različnih dežel – Italije, Francije in Anglije? Menih poglobljenega duhovnega življenja, izvrsten vzgojitelj mladih, teolog z izredno spekulativno sposobnostjo, moder mož v vodenju in neuklonljivi branilec svobode cerkve. Anzelm je ena izjemnih osebnosti srednjega veka, saj je znal med seboj uskladiti te lastnosti po zaslugi globokega mističnega izkustva, kateremu je vedno pustil voditi misel in delovanje.

Sveti Anzelm se je rodil leta 1033 (ali v začetku 1034) v Aosti kot prvorojenec v plemeniti družini. Oče je bil grob človek, predan užitkom življenja in razsipen s svojim imetjem; mati pa je bila, nasprotno, gospa plemenitih navad in globoko verna (prim. Eadmer, Vita s. Anselmi, PL 159, 49). Ona je poskrbela za prvo človeško in versko vzgojo sina, ki ga je potem zaupala benediktincem iz nekega priorata v Aosti. Anzelm, ki si je kot otrok – tako poroča njegov življenjepisec – predstavljal, da Bog biva med visokimi in zasneženimi vršaci Alp, je neke noči sanjal, da ga je sam Bog povabil v to sijajno palačo, se potem z njim na dolgo prijazno pogovarjal, slednjič pa mu v jed ponudil “silno sladek kruh” (prav tam, 51). Te sanje so ga utrdile v prepričanju, da je poklican, da opravi neko pomembno poslanstvo. Pri petnajstih letih je zaprosil za sprejem v benediktinski red, vendar se je oče uprl z vso svojo oblastjo in ni popustil niti tedaj, ko je bil sin hudo bolan in je kazalo, da bo umrl. Tedaj je moledoval za redovno obleko kot za poslednjo tolažbo. Potem ko je ozdravel in mu je prezgodaj umrla mati, je Anzelm preživljal obdobje moralne razpuščenosti: opustil je študij, prevzele so ga posvetne strasti, oglušel je za božje klice. Odšel je zdoma in začel pohajati po Franciji iščoč nova izkustva. Ko je po treh letih dospel v Normandijo, se je oglasil v opatiji Bec, kamor ga je privabil ugled tamkajšnjega priorja Lanfranka iz Pavije. To je bilo zanj previdnostno in za vse življenje odločilno srečanje. Pod vodstvom Lanfranka se je Anzelm znova z vso močjo lotil študija in v kratkem času postal ne le najljubši učiteljev učenec, ampak tudi njegov zaupnik. Njegov meniški poklic se je znova prebudil; tako je po pozornem pretehtanju pri 27 letih vstopil v meniški red in bil posvečen v duhovnika. Askeza in študij sta mu odprla nova obzorja, tako da je našel še v višji meri tisto domačnost z Bogom, ki jo je imel kot otrok.

Ko je leta 1063 Lanfrank postal opat v Caenu, so po komaj treh letih meniškega življenja Anzelma imenovali za priorja samostana v Becu in učitelja samostanske shole, pri čemer je pokazal svojo pretanjeno vzgojiteljsko nadarjenost. Niso mu bile všeč avtoritarne metode; mlade je primerjal z rastlinicami, ki se bolje razvijajo, če niso zaprte v ogrado, in jim je dopuščal “zdravo” svobodo. Zelo je bil zahteven do sebe in do drugih pri spolnjevanju meniškega vodila; vendar si je namesto izvajanja disciplinskih ukrepov raje s prepričevanjem prizadeval, da bi ga spolnjevali. Ob smrti opata Erluina, ustanovitelja opatije v Becu, je bil Anzelm enoglasno izvoljen za njegovega naslednika; bilo je februarja 1079. Tedaj so poklicali precej menihov v Canterbury, da bi bratom onkraj Rokavskega preliva ponesli prenovo, ki se je dogajala na celini. Njihovo delovanje je bilo lepo sprejeto, tako da je Lanfrank iz Pavije, opat v Caenu, postal novi canterburyski nadškof in je zaprosil Anzelma, naj nekaj časa prebije pri njem, da bo učil menihe in mu pomagal v težkem položaju, v katerem se je znašla njegova cerkvena skupnost po vpadu Normanov. Anzelmovo bivanje se je izkazalo kot zelo plodno; pridobil si je naklonjenost in ugled, tako da je bil ob Lanfrankovi smrti izbran za njegovega naslednika na nadškofovskem sedežu v Canterburyju. Slovesno škofovsko posvečenje je prejel decembra 1093.

Anzelm se je takoj lotil silovitega boja za svobodo Cerkve in pogumno podpiral neodvisnost duhovne oblasti od svetne. Cerkev je branil pred neupravičenimi posegi političnih oblasti, zlasti pred kraljema Viljemom Rdečim in Henrikom I., pri čemer je bil deležen opogumljanja in podpore strani rimskega papeža, ki mu je Anzelm vedno izkazoval pogumno in prisrčno pripadnost. Ta zvestoba ga je stala tudi grenkobe izgnanstva z njegovega canterburyskega sedeža leta 1103. Šele ko se je leta 1106 Henrik I. odpovedal neupravičeni zahtevi, da on podeljuje cerkvene službe, pobira davke od cerkvenih dobrin in jih celo zasega, se je Anzelm lahko vrnil v Anglijo. Duhovščina in ljudstvo so ga praznično sprejeli. Tako se je uspešno končal dolgotrajen boj, ki ga je bojeval z orožjem vztrajnosti, ponosa in dobrote. Ta sveti nadškof, ki je okrog sebe, kamorkoli je prišel, zbujal toliko občudovanja, je zadnja leta svojega življenja posvetil zlasti moralni vzgoji duhovščine in intelektualnemu raziskovanju raznih teoloških tem. Umrl je 21. aprila 1109; spremljale so ga besede evangelija, ki se je bral tistega dne pri maši: “Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu ...” (Lk 22,28-30). Sanje o tisti skrivnostni gostiji, ki jih je kot otrok imel prav na začetku svoje duhovne poti, so se uresničile. Jezus, ki ga je povabil, naj sede k njegovi mizi, je sprejel svetega Anzelma ob njegovi smrti v večno Očetovo kraljestvo.

“Bog, prosim te, hočem te spoznati, hočem te ljubiti, hočem, da bi te mogel uživati. In če v tem življenju tega nisem sposoben v polni meri, naj morem vsaj vsak dan napredovati, dokler ne dospe polnost” (Proslogion, 14). Ta molitev nam omogoča razumeti mistično dušo tega velikega svetnika iz srednjega veka, utemeljitelja sholastične teologije, ki mu je krščansko izročilo nadelo ime “doctor magnificus” (veličastni učitelj), ker je gojil močno hrepenenje po poglabljanju božanskih skrivnosti; ob tem pa se je dobro zavedal, da se pot iskanja Boga nikoli ne konča, vsaj ne na tej zemlji. Jasnost in logična strogost njegove misli sta imeli vedno za cilj “dvigniti duha do kontemplacije Boga” (prav tam, predgovor). Jasno zatrjuje, da tisti, ki se hoče ukvarjati s teologijo, ne more računati samo na svoj um, ampak mora obenem gojiti tudi globoko versko izkustvo. Teologova dejavnost se po sv. Anzelmu tako razvija v treh stopnjah: vera, zastonjski božji dar, ki ga je treba sprejeti s ponižnostjo; izkustvo, ki je v tem, da utelesimo božjo besedo v svojem vsakdanjem življenju; in slednjič pravo spoznanje, ki ni nikoli sad asketskih razmišljanj, ampak kontemplativnega uvida. Še danes ostajajo glede tega za zdravo teološko raziskovanje in za vsakogar, ki hoče poglobiti verske resnice, še kako koristne njegove slavne besede: “Gospod, ne skušam prodreti v tvojo globino, ker ne morem niti od daleč primerjati z njo svojega uma; hočem pa razumeti vsaj do neke mere tvojo resnico, v katero moje srce veruje in ki jo ljubi. Ne skušam torej razumeti, da bi veroval, ampak verujem, da bi razumel” (prav tam, 1).

Dragi bratje in sestre, ljubezen do resnice in nenehna žeja po Bogu, ki sta zaznamovali vse življenje sv. Anzelma, naj bosta spodbuda za vsakega kristjana, da neutrudno išče vedno globlje zedinjenje s Kristusom, potjo, resnico in življenjem. Poleg tega naj bo poguma polna gorečnost, s katero se je odlikovala njegova pastirska dejavnost in ki mu je včasih nakopičila nerazumevanja, grenkobo in celo izgnanstvo, spodbuda za pastirje, za posvečene osebe in za vse vernike, naj ljubijo Kristusovo Cerkev, molijo, delajo in trpijo zanjo, ne da bi jo kdaj zapustili ali izdali. Naj nam izprosi to milost Devica in Božja Mati, do katere je sv. Anzelm gojil nežno sinovsko predanost. “Marija, tebe hoče ljubiti moje srce,” piše sv. Anzelm, “tebe goreče želi moj jezik hvaliti.”

Prevedel br. Miran Špelič OFM.