Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. adventno nedeljo

Iz 7,10-14

Gospod je še govoril Aházu in rekel: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali zgoraj v višavi!« Aház pa je rekel: »Ne bom prosil in ne preizkušal Gospoda.« Nato je rekel: »Poslušajte vendar, Davidova hiša: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.

Rim 1,1-7

Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih Pismih, za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je po vstajenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod, po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi zaradi njegovega imena pripeljali vse narode k poslušnosti vere. Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus. Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa.

Mt 1,18-24

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi. Ko je to premišljeval, se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:
Glej, devica bo spočela in rodila sina
in imenovali ga bodo Emanuel,
kar pomeni: Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil iz sna, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.

Razlaga cerkvenih očetov

Evzebij iz Cezareje pravi: »Kdor ne veruje, ne razume prerokb o Kristusu, saj nima vere.« Sv. Rufin iz Konkordije in sv. Avguštin to potrjujeta: »Najprej je potrebno verjeti, da lahko razumemo.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi: »Najprej je potrebno verjeti Svetemu pismu in nato iskati pomen.« Sv. Hieronim pa pravi: »Aház ne prosi za znamenje, tako pa je bil s tem, da mu je dal eno, Bog poveličan.« Več cerkvenih očetov soglaša s trditvijo, »da je Izaija napovedal, da se bo Mesija rodil iz device. Kristus je bil človek in Bog. Bil je Bog, ki je okusil človeško rojstvo.« Sv. Janez Krizostom trdi: »Sin device je Bog. Kristusovo rojstvo je bilo potrebno, da je dokazal svojo resnično človeško naravo. « Sv. Beda Častitljivi zato pravi: »Emanuel označuje obe Jezusovi naravi, tako človeško kot božansko.« Sv. Hieronim zatrdi: »Kristus je bil v resnici človek.«

Sveti Janez Krizostom pravi: »Nihče ne more razložiti skrivnosti Jezusovega rojstva, ki pa ni popolnoma nerazumljiva«. Sv. Kromacij Oglejski razlaga: »Njegovo telesno rojstvo je času, toda njegovo božansko sinovstvo je bilo pred časom. Kot človek je prišel iz maternice matere device, kot oni drugi pa iz Boga Očeta. Prevzel je vidno meso, da bi pokazal svoje nevidno božanstvo«.Več cerkvenih očetov pa pravi, da je angel Jožefu pokazal na vse, kar je bilo v njegovem razumu, kar je čutil, česa se je bal in tudi, kaj se je odločil storiti, da bi ga lahko vodila krepost in bi bil potolažen. Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Angel je podelil Jožefu čast, da da Zveličarju ime in da skrbi za Očetovega Sina. Skrivnost rojstva je lažje razumljiva, če jo povežemo z napredovanjem zveličanja in njenim preroškim pričakovanjem, ki jo je Gospod naznanil po besedah preroka Izaija.«Neznani  pisec pravi: »Devica je v svojem telesu nosila to, kar ni mogel ves svet. Kakor je Kristus pozneje izročil Marijo svojim učencem, tako jo sedaj izroča Jožefu«. Sv. Janez Krizostom pa ponovno poudarja: »Angel je podelil Jožefu čast, da se je lahko imel za očeta in mu dal pravico dati Božjemu Sinu ime.«

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, 23. december 2007
Med adventnim časom se pogosto iz srca Cerkve dviga klic: »Pridi, Gospod, obišči nas s svojim mirom in tvoja navzočnost nas bo napolnila z veseljem.« Oznanjevalno poslanstvo Cerkve je odgovor na vzklik: »Pridi, Gospod Jezus!«, ki se iz ust vernikov skozi vso zgodovino odrešenja dviga k Gospodu. Pridi, Gospod, spremeni naša srca, da se bosta v svetu razširila pravičnost in mir!

Saj, Resnica, ki rešuje življenje in je v Jezusu postala meso, resnično vname srce tistega, ki jo sprejme, v ljubezen do bližnjega, da potem v svobodi podari naprej to, kar je prejel. To, da se nam je približal Bog in nam postal z dogodkom božiča blizu, je neizmerni dar. Ta dar nas usposablja živeti v vesoljnem objemu Božjih prijateljev, v tistem omrežju prijateljstva s Kristusom, ki povezuje nebo in zemljo ter usmerja človekovo svobodo proti dopolnitvi. Ta svoboda živeta v resnici tako zacveti v brezpogojno in prizadevno ljubezen za dobro vseh ljudi. Nič ni lepšega, nujnega in pomembnega kot je to, da podarjamo zastonjsko naprej, kar smo od Boga zastonj prejeli. Nič nas ne more odvrniti od te zahtevne a privlačne naloge. Božično veselje, ki ga že skoraj okušamo, nas napolnjuje z upanjem ter hkrati spodbuja naj vsem oznanjamo Božjo navzočnost med nami.

Edinstven primer oznanjevanja je Devica Marija, ki ni posredovala svetu neke ideje, temveč je posredovala Jezusa, učlovečeno Besedo. Zaupno se obrnimo nanjo s prošnjo, da bi Cerkev oznanjala tudi v današnjem času, Kristusa Odrešenika. Da bi vsak kristjan, vsaka skupnost začutila veselje v podeljevanju Vesele novice: 'Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, ... da bi se svet po njem rešil (Jn 3.16-17). To je resnični pomen božiča, ki ga moramo vsakič odkriti in ga močno živeti.

Angel Gospodov, 19. december 2010
Dragi bratje in sestre!
Na današnjo četrto adventno nedeljo sveti Matej v evangeliju pripoveduje, kako je bilo z Jezusovim rojstvom, tokrat z vidika sv. Jožefa. Jožef je bil zaročen z Marijo, ki pa je bila preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha (Mt 1,18). Božji Sin, da se je izpolnila starodavna prerokba (prim. Iz 7,14), je postal človek v telesu device. Ta skrivnost razodeva Božjo ljubezen, modrost in moč do človeštva, ki ga je ranil greh. Sveti Jožef je predstavljen kot pravičen človek, zvest Božji postavi, pripravljen izpolniti Božjo voljo. Zaradi tega je vstopil v skrivnost učlovečenja, potem ko se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in mu naznanil: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov (Mt 1,20-21).« Potem, ko je opustil misel, da bi Marijo skrivaj odslovil, jo je vzel k sebi, saj sedaj njegove oči gledajo v njej Božje delo.

Sveti Ambrož razlaga, da sta bila v Jožefu ljubeznivost in podoba pravičnega zato, da je postal bolj vredna priča. »On«, nadaljuje sv. Ambrož, »ne bi mogel oskruniti templja Svetega Duha, Gospodovo Mater, skrivnostno rodovitno telo.« Čeprav je bil Jožef vznemirjen, je storil, kakor mu je zapovedal Gospodov angel in tako prav storil. Tudi s tem, da je dal temu Otroku, ki drži ves svet, ime Jezus, se je uvrstil v vrsto ponižnih in zvestih služabnikov, podoben angelom in prerokom, mučencem in apostolom, kakor ga opevajo vzhodne himne. Sveti Jožef oznanja Gospodove čudeže, s tem ko je pričeval za Marijino devištvo, ki je zastonjsko Božje delo in varoval Mesijevo zemeljsko življenje. Častimo torej Jezusovega očeta pred postavo (prim KKC 532), saj se v njen nakazuje novi človek, ki gleda z zaupanjem in pogumom v prihodnost, ki ne sledi lastnim načrtom, ampak se popolnoma zaupa v neskončno usmiljenost Tistega, ki bo uresničil prerokbe in začel čas odrešenja.

Dragi prijatelji, svetemu Jožefu, zavetniku vesoljne Cerkve, želim zaupati vse Pastirje in jih spodbujam, naj ponižno in vsakodnevno ponudijo vernikom in vsemu svetu Kristusove besede in dejanja. O da bi naše življenje vedno bolj pripadalo Jezusovi osebi ravno zato, ker je On, ki je Beseda prevzel telo in prišel od Boga kot človek, da bi prevzel nase vso človeško eksistenco in ji prinesel Božjo besedo (Jezus iz Nazareta). Z zaupanjem se obrnimo na Devico Marijo, polno milosti, ki jo je Bog ovenčal, da bi se ob bližnjem Božiču odprle naše oči in videle Jezusa, ter da bi se srce razveselilo ob tem čudovitem srečanju ljubezni.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 22. december 2013
Na današnjo četrto adventno nedeljo evangelij pripoveduje dogodke pred Jezusovim rojstvom. Evangelist Matej jih predstavi z vidika sv. Jožefa, ki je bil zaročen z Devico Marijo.

Jožef in Marija sta živela v Nazaretu, a še nista stanovala skupaj, saj se čas za poroko še ni dopolnil. Med tem pa je Marija, potem ko je sprejela angelovo oznanilo, postala noseča po delovanju Svetega Duha. Ko se je Jožef zavedal tega, se je vznemiril. Evangelij nam ne predstavi njegovih misli, pove pa nam bistveno: on je skušal izpolniti Božjo voljo in je bil pripravljen na skrajno odpoved. Namesto, da bi se branil ter uveljavil svojo pravico, je Jožef izbral rešitev, ki je od njega zahtevala veliko žrtev: »Ker je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi' (Mt 1,19).

Ta kratek stavek povzema resnično in pravo notranjo dramo, ko pri tem pomislimo na ljubezen, ki jo je Jožef imel do Marije. Toda tudi v tem primeru Jožef želi izpolniti Božjo voljo in se odloči, prav gotovo z veliko bolečino, Marijo skrivaj odsloviti. Potrebno je premišljevati te besede, da bi razumeli, kakšno preizkušnjo je moral Jožef prenašati v dneh pred Jezusovim rojstvom. Preizkušnja je podobna Abrahamovi žrtvi, ko je Bog zahteval njegovega sina Izaka (prim. 1Mz 22), torej odpovedati se najdragocenejšemu, ljubljeni osebi.

Toda, kot v Abrahamovem primeru, je Gospod posredoval, saj je našel potrebno vero in je nakazal drugo pot, pot ljubezni in sreče: »Jožef« mu je rekel: »ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; otrok, ki ga je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20).

Ta evangelij nam predstavi vso veličino duše sv. Jožefa. On je sledil načrtu za dobro življenje, toda Bog mu je prihranil drugačen načrt, še večje poslanstvo. Jožef je človek, ki je vedno prisluhnil Božjemu glasu, notranje občutljiv za njegovo skrivno hotenje. Jožef je človek, ki je bil pozoren na sporočila, ki so prihajala tako iz globine srca, kakor od zgoraj. Ni trmasto vztrajal pri svojem življenjskem načrtu, ni dovolil, da bi tiha jeza zastrupila njegovo dušo, temveč je bil pripravljen dati se na razpolago za to novost, ki mu je bila na presenetljiv način predstavljena. Tako je to. Bil je dober človek. Ni sovražil. Ni dopustil, da bi tiha jeza zastrupila dušo. Toda, kolikokrat nam sovraštvo, tudi antipatija, tiha jeza zastrupijo dušo. To ni v redu. Nikoli ne dovolite tega. On nam je zgled. Tako je Jožef postal še bolj svoboden in večji. S sprejetjem Gospodovega načrta je Jožef v polnosti našel samega sebe, onkraj sebe. Ta njegova svoboda, odpovedati se temu, kar je njegovo, posedovanju lastnega bivanja ter ta njegova popolna notranja razpoložljivost za Božjo voljo, nas nagovarjata ter nam kažeta pot.

Pripravimo se torej za praznovanje božiča tako, da zrimo Marijo in Jožefa. Marijo, ženo polno milosti, ki je imela pogum popolnoma zaupati se Božji Besedi. Jožefa, zvestega in pravičnega moža, ki je raje verjel Gospodu, kot pa prisluhnil glasu dvoma in človeškemu ponosu. Skupaj z njima hodimo proti Betlehemu«.

Angel Gospodov, 18. december 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Za bogoslužje četrte in zadnje adventne nedelje je značilna tema bližine, Božje bližine do človeštva. Evangeljski odlomek (prim. Mt 1,18-24) nam predstavi dve osebi, ki sta bili bolj kot ostale 'vpletene' v to skrivnost ljubezni: Devica Marija in njen ženin Jožef. Skrivnost ljubezni, skrivnost bližine do človeštva.

Marija je predstavljena v luči prerokbe, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina« (v. 23). Evangelist Matej je to prepoznal, da se je to zgodilo v Mariji, ki je spočela Jezusa po delovanju Svetega Duha (prim. v. 18). Božji Sin je 'prišel' v njeno telo, da bi postal človek in ona ga je sprejela. Tako, na edinstven način se je Bog približal človeškemu bitju in od žene prejel meso. Bog se nam je približal in sprejel meso žene. Tudi nam se, a na drugačen način, Bog približa s svojo milostjo, da bi vstopil v naše življenje ter nam ponudil v dar svojega Sina. In kaj bomo storili mi? Ga bomo sprejeli, ga pustili, da se približa ali zavrnili, odgnali? Kakor Marija, ki je svobodno ponudila samo sebe Gospodu zgodovine in tako mu dovolila, da je spremenil usodo človeštva. Tako tudi mi, ko sprejmemo Jezusa in ko skušamo vsak dan hoditi za njim, lahko sodelujemo pri njegovem načrtu zveličanja glede nas samih kot sveta. Marija je torej pred nami kot zgled, katerega lahko gledamo in na katerega lahko računamo pri svojem iskanju Boga ter pri svojem prizadevanju za izgradnjo civilizacije ljubezni.

Drugi protagonist današnjega evangelija je sv. Jožef. Evangelist razkrije, kako si Jožef sam ne more razložiti dogajanje, ki se razkriva pred njegovimi očmi, torej Marijina nosečnost. Ravno v trenutku dvoma in stiske, pa mu Bog postane bližnji s svojim poslancem in mu razsvetli naravo tega materinstva: »Otrok, ki ga je spočela, je namreč od Svetega Duha« (v. 20). Tako pred tem nenavadnim dogodkom, ki je v njegovem srcu prebudil številna vprašanja, popolnoma zaupa Bogu, ki se mu je približal, gre za povabilom, in ne odslovi svoje zaročenke, ampak se z njo poroči. S tem, ko je sprejel Marijo, je Jožef zavestno ter z ljubeznijo sprejel Njega, ki je bil v njej spočet po čudovitem delovanju Boga, kateremu ni nič nemogoče. Jožef, ponižen in pravičen človek (prim. v. 19) nas uči vedno zaupati Bogu, ki se je približal. Jožef nas uči  zaupati se mu ter s prostovoljno pokorščino pustiti se mu voditi.

Ta dva lika, Marija in Jožef, ki sta po veri kot prva sprejela Jezusa, nas uvajata v skrivnost Božiča. Marija nam pomaga, da zavzamemo držo razpoložljivosti za sprejem Božjega Sina v svoje konkretno življenje, v svoje meso. Jožef pa nas spodbuja, da vedno iščemo Božjo voljo, ter z zaupanjem gremo za njo. Oba sta pustila, da se je jima je Bog približal.

»Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami« (Mt 1,23), torej Bog blizu nas. Odprem mu vrata, ko me kaj prosi za druge, v molitvi. To oznanilo upanja, ki se bo spolnilo na Božič, naj vodi k izpolnitvi pričakovanja Boga tudi v vsakem od nas, v vsej Cerkvi, in v številnih malih, ki jih svet prezira, a jih Bog ljubi in se jim približa.