Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. adventno nedeljo

Iz 35,1-6.10

Naj vriskata puščava in goljava,
raduje naj se pustinja
in naj cvete kakor narcisa.
 Bujno naj cvete,
se raduje in radostna vriska.
Dano ji bo veličastvo Libanona,
krasota Karmela in Šaróna.
Gledali bodo Gospodovo veličastvo,
krasoto našega Boga.
Okrepíte onemogle roke,
utrdíte klecava kolena.
Recite njim, ki so plahega srca:
»Bódite močni, nikar se ne bojte!
Glejte, vaš Bog!
Maščevanje prihaja,
Božje povračilo,
on prihaja, da vas reši!«
Tedaj spregledajo oči slepih,
in gluhim se odprlo ušesa.
Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,
in jezik nemega bo vriskal.
Kajti v puščavi začno izvirati vode,
v pustinji potoki.
Od Gospoda odkupljeni se bodo vrnili
prišli bodo vriskajoč na Sion.
Večno veselje bo nad njihovo glavo,
radost in veselje dosežejo,
žalost in vzdihovanje pobegneta.

Jak 5,7-10

Potrpite torej bratje, do Gospodovega prihoda. Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in zanj potrpi, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod se je približal. Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni; glejte, sodnik stoji pred vrati. Za zgled trpljenja in potrpežljivosti, bratje, si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu.

Mt 11,2-11

Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, mu je rekel po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: 'Slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi so očiščeni in gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj'«

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, še več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je zapisano: 'Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj'. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

Razlaga cerkvenih očetov

Evzebij iz Cezareje pravi, »da je puščava simbol za pogane, ki še nimajo Božjih darov.« Sv. Gregor Niški pa razlaga: »Puščava je simbol za izsušeno dušo. Karmel pa je nasprotno simbol za dušo, ki je po Svetem Duhu prejela milost. Velika libanonska drevesa pa predstavljajo Boga, ki prenavlja človeštvo.« Evzebij iz Cezareje nadalje pravi, da je bila »čast, ki je bila (Izraelu) podeljena, sedaj prenesena na pogane.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi, da je »Bog spremenil judovsko puščavo v kraj, ki je te časti vreden in sicer v Cerkev.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Kristus je imenovan Gospod, ker je učlovečeni Sin.« Evzebij iz Cezareje dodaja: »Gospodova slava se je pojavila v trenutku krsta.« Sv. Beda Častitljivi razlaga: »Izaija je prerokoval, da bodo pogani prišli po Kristusu do vere v Boga.« Tertulijan nadalje razlaga, da se Izaijeve besede »onemogle roke« in »klecava kolena« nanašajo na ohromelost, ki pa jo bo Bog pozdravil.« Sv. Ambrož vzklikne: »Vera v Boga je naša moč!« Sv. Kromacij Oglejski pa pravi, da je »Izaija prerokoval ravno o tistih, ki se bodo pokesali, po tem ko bodo slišali pridiganje Janeza Krstnika.« Sv. Ambrož zatrdi, da »morajo kristjani bežati pred zlobo sveta.« Evzebij iz Cezareje vidi uresničitev enega dela Izaijeve prerokbe v evangeljski pripovedi, ko je nekaj mož privedlo hromega k Jezusu, da bi ga ozdravil.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Izaija je izrekel prerokbe o ozdravljenjih, ki jih je Kristus izvršil.« Zato več cerkvenih očetov trdi, da so bili Kristusovi čudeži natančna izpolnitev te prerokbe.« Tertulijan pravi, da se »večno veselje začne po vstajenju.« Sv. Janez Kasijan in sv. Ambrož trdita, »ko se približa dobro, trpljenje in bolečina zbežita.« Sv. Janez Kasijan nadaljuje: »V Božjem kraljestvu je veselje brez konca.« Primacij, škof iz Adrumenta pravi: »Nad tiste, ki verujejo bo prišlo večno zdravje.«

Sv. Hieronim in sv. Hilarij iz Poitiersa pravita, da je tudi »Janez, ki ga bo Herod Antipa kmalu zatem ubil, poslal svoje učence h Kristusu, da bi oni, potem ko bodo videli njegove čudeže ter njegovo moč, lahko verovali vanj.« Gregor Veliki se ob tem sprašuje, »čemu je Janez poslal svoje učence, da bi Jezusa vprašali to, kar bi lahko on sam vprašal, ter dodaja, da Janez pravzaprav sprašuje, če ni morda on tisti predhodnik Jezusovega poslanstva na tem svetu.« Teodor iz Mopsuestije pravi, »da je nemogoče, da Janez ne bi poznal Kristusa in nadaljuje, da zato vsak, ki hoče poznati Jezusa, ga mora osebno spoznati.«

Cerkveni očetje ponujajo različne razlage tega odlomka. Sv. Hilarij pravi: »Kakor je Postava napovedala Kristusa in odpuščanje grehov ter obljubljala nebeško kraljestvo, tako je Janez vsa ta dela izpolnil. Ko je bila torej učlovečena Postava prisiljena iti v zapor, je le-ta poslala misijo, da bi po njej slišala veselo novico.« Sv. Janez Krizostom nadalje razlaga: »Jezus ni rekel nič takega, da bi razodel svojo resnično identiteto, temveč je pustil, da so to lahko razumeli iz njegovih čudežev.« Neznani pisec pa pravi, da je »Jezus odgovoril Janezovim učencem: 'Blagor vam, če se ne boste nad mano pohujšali'.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje to misel takole: »Jezus je s tem opravičil Janezovo obnašanje in tako pokazal, da le-ta ni spremenil dosedanjega pričevanja, ampak je za vedno ostal trden pri svojem prepričanju.« Sv. Hieronim takole razlaga Jezusove besede, ki jih je namenil tistim, ki so šli v puščavo gledat Janeza: »Spominjajte se razloga, zakaj ste šli v puščavo: Gotovo ne zato, da bi videli človeka podobnega trsu, ki ga kakršen koli veter maje, torej tako površinskega človeka, ki je negotov nad tem, kar je on sam oznanjal.« Gregor Veliki in Neznani pisec temu pritrjujeta: »Prav gotovo Janez ni bil trs, ki ga je kakršen koli vetrič odobravanja ali kritike zamajal.« Neznani pisec k temu dodaja: »Janez še ni začel pričevati o Kristusu, ko mu je ta dal več, kot je on rekel. Ko pa je Janez poveličal Kristusa, ga je poveličal na človeški način, Kristus pa mu je podelil božjo slavo.«

Sveti Hieronim nadalje omenja, da je »Janez opisan kot glasnik oziroma angel.« Neznani pisec pa to bolj podrobno razloži: »Angelski je tisti, ki je s svojo človeško naravo prispel do angelske svetosti in uspel doseči od Božje milosti to, kar po svoji naravi ni imel. S tem, da je bil človek in bil hkrati imenovan angel, je Janez dosegel večjo slavo, kot bi jo, če bi bil samo angel tako po imenu kot po naravi.«

»Ko je Jezus rekel o Janezu, da je največji med preroki, je s tem nakazal v kakšnem smislu. S tem, da je bil tako blizu tistemu, ki mora priti«, začenja misel sv. Janez Krizostom, ki jo Neznani pisec nadaljuje: »je Janez potrdil, da je tisti, ki je bil rojen iz žene, prej kot žena.« »Sveti človek, ki sedi blizu Očeta v nebeškem kraljestvu je večji od tistega, ki si še prizadeva v zemeljskem boju«, pravi sv. Hieronim. Teodor iz Mopsuestije pa pravi: »Med vsemi rojenimi iz žene je Janez največji, toda če se ga primerja s tistimi, ki so deležni Duha v nebeškem kraljestvu, pa je najmanjši.«

Misli Benedikta XVI.

Angel Gospodov, 16. december 2007
»Gaudete in Domino semper – Veselite se v Gospodu zmeraj« (Fil 4,4). S temi besedami apostola Pavla se začne sveta maša tretje nedelje v adventu, ki se zaradi tega imenuje ‘gaudete’, nedelja ‘veselite se’. Apostol spodbuja kristjane naj se veselijo, saj bo Gospod zagotovo prišel v slavi in se ne bo zamudil. Cerkev sprejema to apostolovo povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje Božiča in je njen pogled vedno bolj usmerjen proti Betlehemu. Pravzaprav mi pričakujemo v upanju Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem smislu, saj se je On, če tako rečemo, poročil z našo človeško naravo. Nase je sprejel našo pogojenost, ko je izbral, da bo v vsem kakor mi, razen v grehu, da bi po njem postali kakor On. Krščansko veselje izvira ravno iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj, z nami v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni, kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem, sicer ne na površini, temveč v globini človeške osebe, ki se Bogu zaupa in mu zaupa.

Nekateri se sprašujejo, če je dandanes še možno takšno veselje. Na to vprašanje odgovarjajo s svojim življenjem možje in žene vseh starosti in socialnih slojev, srečni, ker so svoje življenje posvetili drugim. Mar ni bila v današnjem času blažena mati Terezija iz Kalkute nepozabna pričevalka resničnega evangelijskega veselja? Vsakodnevno je bila v stiku z revščino, s človeškim propadanjem in smrtjo. Čeprav je njena duša okušala temno noč vere, je vsem podarjala Božji nasmeh. V njenih zapiskih lahko preberemo: »Mi nepotrpežljivo čakamo na raj, kjer je Bog, vendar je v naši moči biti v raju že tu spodaj in od tega trenutka. Biti z Bogom srečni pomeni: ljubiti kakor On, pomagati kakor On, dajati kakor On, služiti kakor On. Da, veselje prevzame srce tistega, ki začne služiti majhnim in ubogim. V tistemu, ki tako ljubi, začne prebivati Bog in njegovo dušo prevzame veselje. Če pa srečo naredimo za malik, zgrešimo pot in težko najdemo veselje, o katerem govori Jezus. Ono srečo pogosto predlagajo kulture, ki so postavile osebno srečo na mesto Boga. To mišljenje se izraža v zagonetnem iskanju užitka za vsako ceno, v vedno večji uporabi drog kot begu oziroma zatekanju v umetni raj, ki pa se slej ali prej razblini.

Dragi bratje in sestre, tudi za božič lahko zgrešimo pot, če zamenjamo resnični praznik s takšnim, ki ne odpre srca za Kristusovo veselje. Devica Marija, pomagaj vsem kristjanom in ljudem, ki iščejo Boga, da bi dospeli do Betlehema kjer bodo srečali Otroka, ki se je rodil za nas, za odrešenje in srečo vseh ljudi.

Angelus, 12. december 2010
Dragi bratje in sestre! Na to tretjo adventno nedeljo bogoslužje predlaga odlomek iz Jakobovega pisma, ki se začne s tem opominom: »Potrpite torej bratje, do Gospodovega prihoda« (Jk 5,7). Zelo se mi zdi pomembno v današnjem času poudariti vrednost vztrajnosti in potrpežljivosti, kreposti, ki so ju naši očetje še imeli v svojih 'nahrbtnikih', a danes nista več tako priljubljeni v takšnem svetu, v katerem se poveličuje predvsem spremembe in sposobnosti prilagoditi se vedno novim in različnim situacijam. Ne da bi karkoli odvzeli tem vidikom, ki so tudi odlike človeškega bitja, nas advent vabi, da okrepimo to notranjo vztrajnost, to odpornost duše, ki nam omogočata, da ne obupamo med pričakovanjem dobrega, ki zamuja, ampak da ga čakamo, še več, da se pripravimo na prihod z dejavnim zaupanjem.

»Glejte, poljedelec,« piše Jakob, »pričakuje dragocen sad zemlje in zanj potrpi, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod se je približal« (Jak 5,7-8). Primera s kmetom je zelo zgovorna, saj kdor je sejal na polju ima sedaj nekaj mesecev potrpežljivega in vztrajnega pričakovanja. Pri tem vem, da se med tem s semenom po zaslugi jesenskega in pomladnega dežja odvija proces. Poljedelec ni fatalist (slepo vdan v usodo), temveč je zgled za miselnost, ki na uravnotežen način združuje vero in razum. On po eni strani pozna naravne zakonitosti in tudi sam skuša dobro opraviti delo, po drugi stani pa zaupa v Previdnost, saj nekatere temeljne stvari niso v njegovih rokah, temveč v rokah Boga. Potrpežljivost in vztrajnost sta ravno povzetek človeškega prizadevanja in zaupanja v Boga.

»Utrdite svoja srca«, pravi Sveto pismo. Kako lahko to storimo? Kako lahko utrdimo svoja srca, ki so že po sebi bolj ali manj krhka, a so z današnjo negotovo kulturo, v katero smo potopljeni, še bolj nestabilna? Pomoči je dovolj, to je Božja Beseda. Saj, ko vse mine in se spreminja, Gospodova beseda ne mine. Če se zaradi dogodkov življenja čutimo izgubljene in se zdi, da je vsaka gotovost propadla, imamo kompas, s katerim lahko najdemo smer, imamo sidro, da nas ne bo odnesel tok. In tukaj nam je ponujen zgled prerokov, torej tistih oseb, ki jih je Bog poklical, da bi govorile v njegovem imenu. Prerok najde veselje in moč v Gospodovi Besedi in medtem ko ljudje pogosto iščejo srečo na poteh, ki se pokažejo kot napačne, on oznanja resnično upanje, tisto, ki ne razočara, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Vsak kristjan je v moči krsta prejel preroško dostojanstvo. To lahko vsak ponovno odkrije in razvije z vztrajnim poslušanjem božanske Besede. Naj nam to izprosi Devica Marija, ki jo evangelij imenuje blažena, saj je verovala v izpolnitev Gospodovih besed (prim. Lk 1,45).

Pridiga v župniji sv. Maksimilijana Kolbeja na 3. adventno nedeljo, 12. decembra 2010
Dragi bratje in sestre, poleg povabila k veselju, se današnje bogoslužje na nas obrača z besedami sv. Jakoba, da smo stanovitni in potrpežljivi med pričakovanjem Gospoda, ki bo prišel, in to skupaj kot skupnost, pri tem pa se izogibamo pritoževanju in sodbam (prim. Jak 5,7-10).

V evangeliju smo slišali Krstnikovo vprašanje iz ječe, kjer se nahaja. Krstnik, ki je naznanil prihod Sodnika, ki bo spremenil svet, sedaj občuti, da je svet ostal isti. Dal je torej vprašati Jezusa: »Ali si ti tisti, ki mora priti?  Ali naj čakamo drugega? »Ali si ti ali naj čakamo drugega?« V zadnjih dveh, treh stoletjih so mnogi vprašali: »Si res ti? Ali svet se mora bolj radikalno spremeniti? Ti tega ne boš storil?« Pa so prišli številni preroki, ideologi, diktatorji, ki so rekli: »Ni on! Ni spremenil sveta! Mi smo!« In so ustvarili svoje imperije, svoje diktature, svoj totalitarizem, ki naj bi spremenil svet. In ga je spremenil, toda na uničevalen način. Danes vemo, da za temi velikimi obljubami ni ostalo nič drugega kot velika praznina in ogromno uničenje. Niso bili oni.

In tako moramo ponovno videti Kristusa in vprašati Kristusa: »Si ti?« Gospod bo na tih, za njega značilen način odgovoril: »Vidite, kaj sem napravil. Nisem napravil krvave revolucije, nisem s silo spremenil svet, toda prižgal sem toliko svetilk, ki so medtem skozi tisočletja napravile veliko svetlobno cesto.« Tako lahko nadaljujemo in bomo videli, kot je rekel Gospod v odgovoru Janezu, da ni nasilna revolucija sveta, niti ne velike obljube, ki bodo spremenile svet, temveč tiha luč resnice in Božje dobrote, ki je znamenje Njegove navzočnosti in ki nam daje gotovost, da smo v polnosti ljubljeni, in da nismo pozabljeni, saj nismo proizvod naključja, temveč sad volje ljubezni. Zaradi tega lahko živimo, lahko čutimo Božjo bližino. »Bog je blizu«, pravi današnje prvo berilo, je blizu, toda mi smo pogosto daleč stran. Približajmo se, podimo v navzočnost Njegove luči, molimo Gospoda in v molitvenem stiku bomo tudi mi postali luči za druge.

Naš duh se mora odpreti temu povabilu in tako bomo z veseljem hodili naproti Božiču, posnemajoč Devico Marijo, ki je pričakovala v molitvi, v notranjem, a veselem strahu, rojstvo Odrešenika. Amen!

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 15. december 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan. Danes je tretja adventna nedelja, imenovana tudi nedelja Gaudete, to je nedelja veselja. Med bogoslužjem večkrat odmeva povabilo k veselju, naj se razveselimo. Zakaj? Ker je Gospod blizu, ker je božič blizu. Krščansko sporočilo se imenuje 'evangelij', torej 'dobra novica', oznanilo veselja za vse ljudstvo. Cerkev ni zavetišče žalostnih ljudi. Cerkev je hiša veselja! Tisti, ki so žalostni v njej najdejo veselje, najdejo v njej resnično veselje.

Toda evangeljsko veselje ni kakršno koli veselje. Njegov razlog je v tem, če vemo, da smo od Boga sprejeti in ljubljeni. O tem nas danes spominja prerok Izaija (prim. Iz 35, 1-6a.8a.10). Bog je tisti, ki nas prihaja rešit in prihaja na pomoč posebno tistim, ki so zmedenega srca. Njegov prihod nas ojača, utrdi, podari pogum. Daje da se razveseli in zacveti puščava, stepa, torej naše življenje, ki je postalo suho. Kdaj naše življenje postane suho?  Ko je brez vode Božje Besede in njegovega Duha ljubezni. Pa naj bodo še tako velike naše omejenosti in naše zmedenosti, nam ni dovoljeno biti mlahavi in opotekajoči pred težavami ter lastnimi slabostmi. Nasprotno, poklicani smo, da ojačamo naše roke, da utrdimo kolena, da smo pogumni in se ne bojimo, saj naš Bog vedno izkazuje veličino svojega usmiljenja. On nam daje moč, da gremo naprej. On je vedno z nami, da nam pomaga iti naprej. Bog, ki nam želi samo dobro, nas ljubi ter je z nami, da nam pomaga, nas ojača, da gremo naprej. Pogum! Samo naprej!

Z njegovo pomočjo lahko vedno začnemo od začetka! Kako začeti od začetka? Kakšen mi bo rekel: 'Oče, tolikokrat sem ga polomil. Velik grešnik sem, velika grešnica sem. Ne morem začeti od začetka.' 'Motiš se. Lahko začneš od začetka.' 'Zakaj?' Zato, ker te On čaka. On je ob tebi. Ljubi te, usmiljen je. Dal ti bo moč začeti od začetka'. Tako bomo sposobni ponovno odpreti oči, pregnati žalost in jok ter začeti z novo pesmijo. To resnično veselje ti bo ostalo tudi med preizkušnjami, med trpljenjem, saj ni površinsko, ampak se spušča v globino človeške osebe, ki se izroča Bogu in mu zaupa.

Krščansko veselje, kakor tudi upanje, je utemeljeno na Božji zvestobi, na gotovosti, da On vedno drži svoje obljube. Prerok Izaija spodbuja tiste, ki so izgubili pot ter so obupani, naj svoje zaupanje gradijo na Gospodovi zvestobi, saj bo njegovo zveličanje slej ko prej vstopilo v njihovo življenje. Tisti, ki so na poti srečali Gospoda, okušajo v svojem srcu vedrino ter veselje, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti. Kristus je naše veselje, njegova zvesta in neizčrpna ljubezen! To, da kristjan postane žalosten, pomeni, da se je oddaljil od Jezusa. Toda ne smemo ga pustiti samega. Moliti moramo zanj in mu dati čutiti toploto skupnosti.

Naj nam Devica Marija pomaga pospešiti korak proti Betlehemu, da bomo srečali Otroka, ki se je za nas rodil, za zveličanje in veselje vseh ljudi. Njej je rekel angel: 'Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj' (Lk 1,28). Naj Ona za nas doseže, da bomo živeli veselje evangelija v družini, na delu, v župniji, povsod, tisto notranje veselje, polno čudenja in nežnosti. Takšno, kot ga doživlja mama, ko gleda svojega novorojenčka in čuti, da je Božji dar, čudež, za katerega se samo zahvaljuje.

Angel Gospodov, 11. december 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo tretjo adventno nedeljo, ki jo zaznamuje Pavlovo povabilo: 'Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se, Gospod je blizu' (Flp 4,4-5).

To ni neko površinsko ali čustveno veselje, h kateri nas vabi apostol, niti ne tisto posvetno ali potrošniško, marveč gre za pristno veselje, za katero smo poklicani, da odkrijemo njen okus, okus resničnega veselja. To veselje se dotika notranjosti našega bistva, medtem ko pričakujemo Njega, ki je že prišel in prinesel zveličanje na svet, obljubljenega Mesija, rojenega v Betlehemu iz Device Marije. Besedno bogoslužje nam ponuja primeren kontekst, da bi razumeli in živeli to veselje. Izaija govori o puščavi, izsušeni zemlji, o stepi (prim. 35,1). Pred prerokom so onemogle roke, klecava kolena, plaha srca, slepi, gluhi in nemi (prim. vv. 3-6). To je prizor stanja potrtosti, neizprosne usode brez Boga.

In končno je napovedano zveličanje: »Pogum, nikar se ne bojte!« pravi prerok: »Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!« (prim Iz 35,4). In takoj se vse spremeni: puščava zacveti, tolažba in veselje prevzameta srce (prim. vv. 5-6). Ta, od Izaija napovedana znamenja, kot razodevanja že navzočega zveličanja, so se uresničila v Jezusu. On sam je to potrdil, ko je odgovoril glasnikom, ki jih je Janez Krstnik poslal: »'Slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi so očiščeni in gluhi slišijo, mrtvi so obujeni« (Mt 11,15). Niso besede, temveč dejstva, ki kažejo, kako zveličanje, ki ga je prinesel Jezus, zagrabi vse človeško bitje in ga prenovi. Bog je vstopil v zgodovino, da bi nas osvobodil sužnosti greha. Svoj šotor je postavil med nami, da bi z nami delil naše bivanje, ozdravil globoke rane, obvezal naše rane ter nam podaril novo življenje. Veselje je sad tega posega zveličanja in Božje ljubezni.

Poklicani smo pustiti se vplesti čustvu radosti, veselja, tej radosti, temu veselju. Toda kristjanu, ki ni vesel, mu nekaj manjka in ni kristjan. To veselje srca, notranje veselje, ki nas žene naprej in nas opogumlja. Gospod prihaja, prihaja v naše življenje kot osvoboditelj, prihaja nas osvobodit zunanje in notranje sužnosti. On nam kaže pot zvestobe, potrpežljivosti in vztrajanja, da bo ob njegovem povratku naše veselje polno. Božič je blizu. Znamenja njegovega približevanja so jasna po naših ulicah po naših domovih. Tudi tukaj na trgu so bile postavljene jaslice in ob strani drevesce. Ta zunanja znamenja nas vabijo, da sprejmemo Gospoda, ki vedno prihaja in trka na naša vrata, trka na naše srce, da bi se nam približal. Vabijo nas, da prepoznamo njegove korake med tistimi brati, ki gredo mimo nas, še posebej najšibkejših in potrebnih.

Danes smo povabljeni veseliti se skorajšnjega prihoda našega Odrešenika ter poklicani podeliti to veselje z drugimi, da dajemo podporo in upanje revnim, bolnim, osamljenim in nesrečnim. Devica Marija »Gospodova dekla«, naj nam pomaga prisluhniti glasu Boga v molitvi in mu s sočutjem služiti v bratih, da bomo pripravljeni prispeli na srečanje z Božičem, s pripravo svojega srca za sprejem Jezusa.