Na prvo adventno nedeljo začenja Cerkev novo bogoslužno leto, novo pot vere. Na prvo adventno nedeljo začenja Cerkev novo bogoslužno leto, novo pot vere. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 1. adventno nedeljo

Danes, na prvo adventno nedeljo, začenjamo novo bogoslužno leto, torej novo pot Božjega ljudstva z Jezusom Kristusom našim pastirjem, ki nas vodi skozi zgodovino proti dovršitvi Božjega kraljestva. Zaradi tega ima današnji dan poseben čar, daje nam okušati globoko zavedanje smisla zgodovine. Ponovno odkrijmo lepoto tega, da smo vsi na poti: Cerkev, s svojo poklicanostjo in poslanstvom, celotno človeštvo, ljudstva, civilizacije, kulture, vsi v hoji po poteh časa.

Iz 2,1-5

Beseda, ki jo je videl Izaija, Amócov sin, o Judu in Jeruzalemu.
Zgodilo se bo poslednje dni:
Gora hiše Gospodove
bo trdno stala vrh gorà,
nad griči se bo vzdigovala.
In hiteli bodo k njej vsi narodi,
številna ljudstva bodo prišla in rekla:
»Pridite, pojdimo na Gospodovo goro,
k hiši Jakobovega Boga.
Poučil nas bo o svojih potih
in hodili bomo po njegovih stezah.
Kajti s Siona bo prišla postava
in Gospodova beseda iz Jeruzalema.«
Razsojal bo med narodi,
odločal za številna ljudstva.
Prekovali bodo svoje meče v lemeže
in svoje sulice v srpe.
ne bo vzdignil narod meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja.
Hiša Jakobova,
pridite, hodímo v Gospodovi luči.

Rim 13,11-14

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.

Mt 24, 36-44

»Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri nočni uri pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov« (Mt 24, 36-44).

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Teodoret iz Kira pravi, da »je Kristusov prihod pokazal na močno nasprotje med malikovanjem in resnično vero.« Sv. Janez Jeruzalemski trdi, da je »Cerkev ta neuničljiva gora.« Hieronim bolj podrobno razloži: »Cerkev je ta neuničljiva gora utemeljena na apostolih in prerokih.«  Evzebij Cezarejski: »S Kristusovim prihodom so bili poklicani tudi pogani.« Sv. Leander Seviljski dopolni: »Vsi narodi in ljudstva so na poti proti Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Atanazij pravi, da so po Izaiju »kristjani spodbujeni peti hvalnice Bogu.« Sv. Teodoret iz Kira in sv. Bazilij soglašata, da je Izaija v naprej napovedal evangelij Nove zaveze.« Nekaj cerkvenih očetov pravi, da so »apostoli in njihovi privrženci pridigali evangelij začenši v Jeruzalemu.« Sv. Atanazij in sv. Janez Krizostom trdita, da »mir pride samo po Kristusu in njegovi Cerkvi.« Sv. Justin in sv. Avguštin pravita: »Prva Jakobova hiša je bila rojena iz mesa in krvi, druga pa iz vere in duha.« Sv. Hieronim pravi: Jezus Kristus je luč sveta, zato moramo mi iti k njemu, da bi prejeli odpuščanje.«

Cerkveni očetje za Rim 13,11-14 pravijo, da predstavlja eshatološki temelj, stalno ozadje obnašanja kristjanov, ki je s tem osvetljeno v pravi luči. Moč strogih pavlinskih zapovedi, izraženih preko podob 'orožje luči' in 'obleči Kristusa', ima namen voditi v uravnoteženo etiko in pravo mero pri uživanju dobrin.

Ko Jezus pravi, da ne ve ne dneva ne ure, se s tem pridruži svojemu telesu, to je Cerkvi, razloži Origen Jezusov stavek: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Mt 24,36). Ko Kristus razglasi, da nihče ne pozna dneva, odžene od nas kakršno koli potrebo, da bi bili za kakšen določen datum v skrbeh, pravi sv. Hilarij iz Poitiersa. Sveti Janez Krizostom pa pravi, da Gospod nakazuje na svoj nenapovedan prihod, ko se bodo mnogi vdajali uživaškemu življenju in nedovoljenim strastem in bodo med to povečano grešnostjo pravični preživljali čas bridkosti. Kakor so bili v Noetovih dnevih rešeni samo tisti, ki so bili na ladji, tako bodo v dneh drugega prihoda rešeni tisti, ki so v Cerkvi, razlaga Neznani pisatelj. Origen pa ponovno razloži, da se tisti, ki živijo po evangeliju, ne posvečajo iskanju datuma konca sveta. Nasprotno, ker vemo, da se lahko naš osebni konec, to je smrt, zgodi v vsakem trenutku, se trudimo biti vedno budni. Drugi prihod bo popolnoma nepričakovan, pravi sv. Janez Krizostom in dodaja, da pri poslednji sodbi ne bosta imela nobenega pomena ne osebna služba ne družbeni status. Sv. Hilarij pa pri tem dodaja, da bo med Kristusovo sodbo dokončna ločitev med svetniki in grešniki. Sv. Hilarij in sv. Janez Krizostom pa se ujemata v razlagi da, kakor mora biti vsak od nas vedno pripravljen spopasti se s tatom, tako mora biti vedno pripravljen, da se bo znašel iz oči v oči z koncem življenja ter s sodbo, ki mu sledi. Da bi nas ohranjal vedno budne ter dejavne, Gospod ne navaja natančnega datuma drugega prihoda. Neznani avtor pa razlaga, da biti pripravljeni pomeni, imeti zaprte za greh in hudiča, ki je tat, vse mogoče dostope, to je vse čute. Ker sta datum drugega prihoda, kakor tudi datum naše smrti neznana, mora vsaka generacija živeti v nenehnem pričakovanju Kristusove vrnitve.

Misli Benedikta XVI.

Dragi bratje in sestre! Danes na prvo adventno nedeljo začenja Cerkev novo bogoslužno leto, novo pot vere, na kateri se po eni strani spominja dogodka Jezusa Kristusa, po drugi strani pa se odpira k njegovi dokončni dopolnitvi. Adventni čas preživljamo ravno s tem dvojnim pogledom, saj gledamo na prvi prihod Božjega Sina, ko se je rodil iz Device Marije, kot na njegovo slavno vrnitev, ko bo prišel sodit 'žive in mrtve', kakor pravimo v veroizpovedi. Ob privlačni temi »pričakovanja« se želim sedaj na kratko ustaviti, saj gre za globoko človeški vidik, pri katerem vera postane, če tako rečemo, eno z našim mesom in našim srcem.

Pričakovanje, pričakovati, je razsežnost, ki prešinja vse naše osebno, družinsko in družbeno bivanje. Pričakovanje je navzoče v tisoč okoliščinah, v tistih majhnih in preprostih kakor tudi najpomembnejših, ki nas globoko in popolnoma zajamejo. Med temi mislimo na zakonca, ki pričakujeta otroka; na pričakovanje sorodnika ali prijatelja, ki nas bo prišel od daleč obiskat, mislimo na mladostnika, ki čaka na rezultat odločilnega izpita ali na pogovor o zaposlitvi. Mislimo tudi na čustvene odnose, na srečanje z ljubljeno osebo, na pričakovanje odgovora na poslano pismo, na pričakovanje odpuščanja... Lahko bi rekli, da je človek živ dokler pričakuje, dokler je v njegovem srcu živo upanje. Človeka prepoznamo po njegovih pričakovanjih: našo moralno in duhovno držo lahko merimo po tem, kaj pričakujemo in v kaj upamo.

Vsak od nas se lahko posebno v tem času v katerem se pripravljamo na Božič, vpraša: 'Kaj pa jaz pričakujem?' Kam se v tem trenutku mojega življenja nagiba moje srce? To isto vprašanje si lahko postavimo bodisi v družini, skupnosti ali narodu? Kaj vsi skupaj pričakujemo? Kaj povezuje naše želje, v čem so podobne? V času pred Jezusovim rojstvom, je bilo v Izraelu močno pričakovanje Mesija, Maziljenca, Davidovega potomca, ki bo končno osvobodil ljudstvo vsake moralne in politične sužnosti in obnovil Božje kraljestvo. Toda nihče si ni mogel predstavljati, da se bo Mesija rodil preprostemu dekletu, kot je bila Marija, zaročena s pravičnim Jožefom. Niti ona sama si ne bi nikoli mislila, čeprav je bilo v njenem srcu veliko pričakovanje Mesija, čeprav sta bili njena vera in upanje tako goreči, da bo On našel v njej vredno mater in da jo je Bog že pred veki pripravil za to. Obstaja skrivnostna povezava med pričakovanjem Boga in pričakovanjem Marije, ki je bitje, polno milosti, popolnoma odprto za načrt ljubezni Najvišjega. Od Nje, žene adventa, se lahko naučimo živeti vsakdanja dejanja z novim duhom, s čutom globokega pričakovanja, ki ga lahko poteši samo prihod Boga.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 1. december 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo, začenjamo novo bogoslužno leto, torej novo pot Božjega ljudstva z Jezusom Kristusom našim pastirjem, ki nas vodi skozi zgodovino proti dovršitvi Božjega kraljestva. Zaradi tega ima današnji dan poseben čar, daje nam okušati globoko zavedanje smisla zgodovine. Ponovno odkrijmo lepoto tega, da smo vsi na poti: Cerkev, s svojo poklicanostjo in poslanstvom, celotno človeštvo, ljudstva, civilizacije, kulture, vsi v hoji po poteh časa.

Na poti kam? Obstaja skupni cilj? Kateri je ta cilj? Gospod nam odgovarja po preroku Izaiju. Takole pravi: »Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala vrh gora, nad griči se bo vzdigovala. In hiteli bodo k njej vsi narodi, številna ljudstva bodo prišla in rekla: 'Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah'« (Iz 2,2-3). To je to, kar pravi Izaija o cilju, kamor smo namenjeni. Torej je vesoljno romanje proti skupnemu cilju, ki je v Stari zavezi Jeruzalem, kjer je Gospodov tempelj, saj je od tam, iz Jeruzalema, prišlo razodetje Božjega obličja ter njegove postave. Razodetje je bilo v Jezusu Kristusu dopolnjeno in 'Gospodov tempelj', Jezus Kristus, je postal On sam, Beseda, ki je postala meso. On je voditelj in hkrati cilj našega romanja, romanja Božjega ljudstva. V njegovi luči lahko tudi druga ljudstva hodijo proti kraljestvu pravičnosti in miru. Prerok še naprej pravi: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil več  narod meča proti narodu, in ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4).« Sveti oče je ta Izaijev stavek še enkrat prebral in se vprašal: »Kdaj se bo to zgodilo? Kako lep dan bo,, ko bo orožje razstavljeno in spremenjeno v orodje za delo! Kako lep dan bo to! In to je mogoče! Stavimo na upanje, na upanje miru in bo postalo mogoče!«

Ta pot pa se nikoli ne zaključi. Kakor je v življenju vsakega od nas vedno potrebno ponovno podati se na pot, ponovno vstati, ponovno najti smisel cilja lastnega bivanja, tako je potrebno za veliko človeško družino vedno znova obnoviti skupno obzorje proti kateremu smo se napotili. Obzorje upanja! Adventni čas, ki ga danes ponovno začenjamo, nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Upanje, ki preprosto nikoli ne razočara, ker Gospod nikoli ne razočara! On je zvest! On ne razočara! Premislimo in okušajmo to lepoto.

Zgled te duhovne drže, tega načina bivanja in hoje v življenju, je Devica Marija. Preprosto podeželsko dekle, ki nosi v srcu celotno Božje upanje. V njenem telesu je Božje upanje dobilo meso in postalo človek, postalo zgodovina, Jezus Kristus. V njenem Magnifikatu, ki je pesem Božjega ljudstva na poti ter vseh mož in žena, ki upajo v Boga, v moč njegovega usmiljenja. Pustimo se ji voditi, njej, ki je Mati, Mama, ki zna voditi. Pustimo se torej voditi Njej med tem časom pričakovanja in dejavne budnosti.

Angel Gospodov, 27. november 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Cerkvi začenja novo bogoslužno leto, to je nova pot vere Božjega ljudstva. In kot vedno začnemo z adventom… Vsem želim lepo nedeljo in srečno pot skozi advent, da srečamo Gospoda. Naj bo to čas upanja, ko gremo naproti Gospodu, ki nam prihaja naproti. Naj bo čas upanja! Resničnega upanja, utemeljenega na zvestobi Bogu in na naši odgovornosti.

Evangeljski odlomek (prim. Mt 24,37-44) nas uvede v eno najbolj mikavnih tem adventa, to je Gospodov obisk človeštva. Prvi obisk se je zgodil, to vsi vemo z učlovečenjem, Jezusovim rojstvom v betlehemski votlini; drugi se dogaja v sedanjosti, saj nas Gospod vsak dan nenehno obiskuje, hodi ob nas s svojo tolažečo prisotnostjo; in končno bo tudi zadnji obisk, ki ga izpovedujemo vsakič, ko molimo veroizpoved: »In bo spet v slavi prišel sodit žive in mrtve«. Danes nam Gospod govori o tem svojem zadnjem obisku, ki se bo zgodil ob koncu časov in nam pove, kam bo prispela naša pot.

Božja Beseda izpostavi nasprotje med normalnim odvijanjem stvari, torej vsakodnevno rutino, ter nenapovedanim Gospodovim prihodom. Jezus pravi: »Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (vv. 38-39). Tako pravi Jezus. Vedno naredi globok vtis na nas, ko pomislimo na ure pred veliko ujmo. Vsi so mirni, počnejo običajne stvari in se ne zavedajo, da se bo njihovo življenje popolnoma spremenilo. Evangelij nas ne želi prestrašiti, temveč odpreti naše obzorje za nadaljnje razsežnosti, še večje, ki po eni strani zmanjša pomen vsakodnevnim stvarem, a jim istočasno da še bolj dragocen in odločilen pomen. Odnos z Bogom, ki nas pride obiskati, osvetli vsako dejanje, vsako stvar v drugačni luči in jim da globlji, simbolni pomen.

Iz takšnega pogleda izhaja tudi povabilo k treznosti, da ne bodo nad nami gospodovale stvari tega sveta, materialne resničnosti, ampak jih bomo mi obvladovali. Če se jim nasprotno pustimo pogojevati in nadvladati, ne bomo mogli zaznati, da je še nekaj veliko bolj pomembnega, torej naše dokončno srečanje z Gospodom. To je pomembno. Vsakodnevne stvari morajo imeti to obzorje in biti usmerjene k temu obzorju, k temu srečanju z Gospodom, ki prihaja zaradi nas. V tistem trenutku, kakor pravi evangelij: »Dva bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen« (v. 40). To je povabilo k budnosti, saj ko ne vemo, kdaj bo prišel, je potrebno, da smo vedno pripravljeni na odhod.

V tem adventnem času smo poklicani razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, ki vsak dan prinaša novosti. Da bomo to lahko storili, pa je potrebno naučiti se, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. Prišel bo in nas uvedel v še lepšo in še večjo razsežnost.

Marija, Devica adventa naj nam pomaga, da se ne bomo imeli za lastnike svojega življenja, in se ne bomo upirali Gospodu, ko bo prišel, da bi ga spremenil, temveč da bomo pripravljeni pustiti se obiskati od Njega, pričakovanega in dragega gosta, četudi preobrne naše načrte.

Sobota, 30. november 2019, 11:43