Meditacija jezuita p. Marjana Kokalja ob obisku vrhovnega predstojnika za 50. letnico province
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Molitvena meditacija p. Marjana Kokalja na temo 50. obletnice Slovenske province
V približno pol ure se bomo sedaj v spominu in molitvi za Družbo Jezusovo sedaj sprehodili po njeni zgodovini, ki je povezana z zgodovino mnogih od vas, ki ste naši zvesti sodelavci in obiskovalci stvari, ki jih organiziramo. Skrivnost je, kako Bog vodi zgodovino in zakaj nam je dal svojo provinco, čeprav neštevilnemu narodu.
Prebrali bomo pesem p. Vladimirja Truhlarja, ki nas spominja na skrivnost Boga in ve to kar dela. Vse izhaja iz osebnega stika z njim, iz ljubezni do Njega, iz izkušnje vsega dobrega, lepega, temeljnega, svobodnega, resničnega. To izkušnjo in vedenje jezuiti vseh časov in krajev želimo deliti z drugimi, jih povabiti v skrivnost odrešenja od zla in smrti.
Zakaj je ravno ustanovitev Slovenske province postala dobro sredstvo za to, da bi lažje in bolj učinkovito lahko opravljali svoje poslanstvo, je skrivnost. Odločamo se po razločevanju, kaj je bolje, znamenjih časa, pa vendar kasneje opazimo, da nekaterih stvari , ki jih je Bog pripravil za nas preko tega dela, nismo opazili in jih počasi razumevali. Mogoče se je z ustanovitvijo province že nakazovala samostojna država, mogoče se je nakazovalo veliko delo z dajanjem duhovnih vaj na bolj pristen res Ignacijanski način z osebnim spremljanjem, mogoče se je že kazalo delo z zakonci, raznoliko župnijsko in pedagoško delo ter nenazadnje velika pomoč slovenskim župnijam z misijoni, ustanavljanjem novih župnij v novih delavskih naseljih in še drugo. Ne samo mogoče, gotovo je bilo to že zapisano v genih ustanovitve province. Vendar ali je provinca kot taka zadnji cilj jezuitskega dela v smislu dobre organizacije in strukture?
Če beremo Načelo in temelj duhovnih vaj Ignacija Lojolskega lahko hitro ugotovimo, da je provinca kot oblika sredstvo, ki je dana v določenem prostoru in času kot dobra oblika organizacije. Tako jo imamo radi in smo hkrati svobodni od nje. Poglejmo načelo in temelj:
Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu koristijo k njegovemu cilju, in jih opušča, kolikor ga pri tem ovirajo. (T23)
Provinca je bila ustanovljena v času karizmatičnega jezuitskega generala p. Pedra Arrupeja, ki je leto pred tem 1968 obiskal Ljubljano in Maribor. Jezuiti in sodelavci so ga sprejeli z velikim veseljem.
Odcepila se je od Hrvaške province, ki je bila ustanovljena le nekaj let pred tem. Odlok, ki nosi datum 31. julija, ko goduje sv. Ignacij, leta 1969 je bil ključnega pomena za ustanovitev. V njem so jasno izraženi razlogi oz. znamenja časa za ustanovitev, zato bomo prebrali. Očitno je bil zgodovinski in lokalni čas pravi. Zunanja znamenji sta bili drugi vatikanski koncil in komunistično okolje se je v tistem obdobju za nekaj časa nekoliko odtalilo.
Odlok se glasi takole:
P edro A r r u p e, generalni predstojnik Družbe Jezusove
O D L O K
Moj predhodnik preč. O. Janez Krstnik Janssens je zaradi krajevnih in časovnih potreb s pismom »Me multum iuvat« z dne 25.12.1962 ustanovil hrvaško provinco in hkrati v njenih mejah vzpostavil slovenski distrikt. Ta distrikt naj bi se s časoma razvil v neodvisno enoto Družbe, kakor bi pač dovoljevale ali narekovale okoliščine. Tako se je Družbinim članom slovenske narodnosti dodelilo področje apostolata v mejah lastnega naroda. Med tem narodom je stara Družba tako plodno in uspešno delovala zlasti v ljubljanskem in mariborskem kolegiju. Zato naj bi v delo med svojim narodom z novim apostolskim žarom vložili vse svoje moči.
Vsakdo vidi, da je v novem distriktu Bog delil obilo blagoslova. Z noviciatom, ki ga je po želji preč. o. Janssensa odprl distrikt že naslednje leto, se je nemalo povečalo število članov, izmed katerih so bili nekateri poslani tudi v zunanje misijone. Ustanovljene so bile nove hiše. Distrikt se je očividno razvil in dosegel viden napredek. Najnovejši pogoji za razvoj so še hitreje dozoreli, kot je moj predhodnik želel in predvideval. Ni še preteklo desetletje, ko važne časovne in krajevne okoliščine svetujejo in skorajda zahtevajo, da se slovenski distrikt loči od hrvaške province in postane neodvisna viceprovinca.
Slovenski distrikt se je po božji previdnosti tako samostojno razvijal ter dospel do tiste zrelosti, trdnosti in neodvisnosti, da nam ne preostane drugega kakor da to, kar je že zaradi okoliščin nastalo, potrdimo in z odlokom uveljavimo. Vrh tega menimo, da bo povzdig distrikta v neodvisno viceprovinco ugodneje vplival na uspevanje Družbe v večjo čast božjo v tem kraju. Upravičeno upamo, da bo, ako Bog da, vedno več novih članov in se bo delovanje Družbe v tej pokrajini še razmahnilo in z božjo pomočjo zares vzcvetelo.
Ker smo namreč zadevo pred Bogom natančno in skrbno premislili, slišali mnenje predstojnika hrvaške province in njenih svetovalcev ter vprašali za svet tudi patre generalne asistente, z oblastjo, ki nam jo dajejo apostolska pisma in Družbine konstitucije – slovenski distrikt izločamo iz hrvaške province in ga povzdigujemo v neodvisno viceprovinco z imenom Slovenska viceprovinca. Pripadala bo slovanski asistenci z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki po Družbinem institutu pritičejo neodvisnim viceprovincam.
Rim, 31. julija 1969
Zelo očitno je, da je bila gorečnost med patri za delo in razvoj province takrat velika in da je v red vstopalo veliko novih članov.
Naj tu izpostavimo kakšnega slovenskega jezuita ob začetkih, čeprav namen te meditacije ni to, ampak imajo določeni patri v naši provinci prav poseben simboličen pomen. Tako lahko omenimo p. Miho Žužka, ki je bil motor priprave ustanovitve
in p. Pavla Berdena, ki je bil prvi provincial. Seveda so tudi vsi drugi, že prej formirani v Zagrebu, veliko prispevali. Lahko rečemo: Gospod, hvaležni smo ti lahko za te patre, ki so se pogumno odpravili na novo pot in iskali najbolje v danih okoliščinah. Ko gledamo njihova življenja nazaj, opazimo res velik pogum in veliko razdajanje za druge. Bili so tudi že od začetka zelo odprti za sodelovanje z laiki in za dialog z drugimi. Prednost nove province se je že kazala v večji svobodi pri izbiri novih apostolatov in novih pokoncilskih pristopov k ljudem. Postali so pionirji na mnogih področjih znotraj pastorale Cerkve. Hvala za njihovo srčnost, pogum in zaupanje v Božjo previdnost.
Izjemno pomembno vlogo so imeli naši bratje jezuiti, ki so bili nenadoma izpostavljeni samostojnemu materialnemu preživljanju province. Zagnali so se v delo in bili dobri oskrbovalci hiš, duhovni spremljevalci ter pričevalci redovnega življenja mnogim. Imeli so pomemben delež pri vzgoji novih jezuitov: Bratje jezuiti s p. Cerarjem, ki je bil njihov duhovni voditelj.
Po tem začetku, ki je bil poln zaupanja in vere, se je začel zelo ustvarjalen razvoj province. Razvijali so se številni apostolati, ustanavljale nove skupnosti, razvijalo se je misijonsko delo, nekateri so bili poslani v druge province ali v rimske hiše. Težko je vse opisati, še težje pa pokriti s slikovnim gradivom vse obsežno delo, vendar tu le nekaj stvari; nekaj sadov Svetega Duha v naši provinci, v katere ste vključeni številni naši sodelavci brez katerih teh apostolatov in del nebi bilo:
- pomoč škofom pri ustanavljanju novih župnij, še posebej v Mariboru;
- ljudski misijoni po Sloveniji in celo v drugih državah;
- duhovne vaje: dom duhovnih vaj s svojo razvejano dejavnostjo, dajanje duhovnih vaj klerikom in laikom po vsej Sloveniji in v tujini, služba spiritualov v semenišču, ljudski misijoni, strokovno poglabljanje in formacija voditeljev duhovnih vaj;
- družinski apostolat: priprava na zakon s Šolo za zakon in zakonskimi skupinami gibanja Najina pot 61 skupin, Šola za starše, družinski center Betanija, svetovanje zakoncem;
- socialni apostolat: pomoč beguncem v Jezuitski službi za begunce – JRS, bolnikom in ostarelim;
- mednarodno sodelovanje v rimskih inštitucijah: Radio Vatikan, papeška univerza Gregoriana, kolegij za bogoslovce vzhodnih krščanskih obredov Russicum, študijsko-raziskovalno središče intelektualcev in umetnikov za stike med vzhodnim in zahodnim krščanstvom Centro Aletti, mednarodni kolegij Gesù;
- v misijonih: več vzgojnih ustanov in župnij v Zambiji-Malawiju; Sarajevo, Albanija;
- projekt POTA;
- slovenski jezuiti v tujih provincah: Rusija-Kirgizistan, Japonska; stiki v provincah Italije, Hrvaške, Nemčije, Avstrije, Argentine;
- sodelovanje z laiki v poslanstvu: v župnijah in Duhovnem središču sv. Jožefa; združenja: Skupnost krščanskega življenja, zakonske skupine v gibanju Najina pot, Moške in ženske skupine, Skupine za razporočene, Rahelin vinograd oz. pomoč ženskam po splavu, Skupine za pomoč zasvojenim, Apostolat molitve, Društvo katoliških pedagogov Slovenije; molitvena družina za nove poklice;
- mladinski in vzgojni apostolat: delo s študenti (Jezuitski kolegij v Ljubljani ter Jezuitski kolegij Magis v Mariboru, revija Vzgoja, seminarji za učitelje in mladinske animatorje, študentske skupine in duhovna asistenca krajevnim skavtskim skupinam, začetek sodelovanja s Škofijo v Mariboru v smislu vodenja Univerzitetne župnije, psihoterapevtsko spremljanje in delavnice, asistenca pri zaupnem telefonu Samarijan;
- župnijski apostolat: vodenje 2 župnij v Ljubljani, 1 v Mariboru in 1 v Radljah na Koroškem; v preteklosti še Šmihel na Avstrijskem Koroškem; obnova in vodenje romarskega središča sv. Jožefa v Ljubljani (tudi nekaj razstav v njegovem okviru), gibanje Nazaret; asistenca v drugih župnijah, bolniška pastorala v Mariboru, spovedovanje v romarskih središčih). V okviru župnij prihaja do izraza nadaljnjo zakramentalno, vzgojno, karitativno in ustvarjalno delo (zbori, oratoriji, skavti, jaslice itd.);
- tisk: Založba Lipa, Knjižna zbirka oz. Založba Dravlje, informativni list Slovenski jezuiti, letopis ali Anuarij, publiciranje člankov v različnih revijah in monografijah; in drugi mediji: jezuitska spletna stran; Društvo VRNET, ki je dalo prvi zagon portalu www.rkc.si; slovenska oddaja na Radiu Vatikan, tonski studio AUDO in snemanje verskih slovesnosti, bilo tudi prevajanje filmov z versko tematiko;
- delo za nove duhovne poklice: delo promotorja za poklice, gostitev in duhovno spremljanje kandidatov v skupnostih, molitev.
Vse to je čudovito in tega se skupaj veselimo. Seveda pa ni prav, da bi tu pred Gospodom šli mimo preizkušenj, ki so velikokrat seme kasnejših milosti.
V teh 50- ih letih pa smo bili deležni tudi številnih preizkušenj; omejevanje dela s strani države, zapori in zasliševanja patrov, izzivi po drugem vatikanskem koncilu, kjer smo bili med prvimi, ki smo zagrizli v spremembe, izstopi naših sobratov iz duhovništva, kar je bilo in je še posebej boleče, različna pohujšanja, ki smo jih povzročili s svojim obnašanjem, ko nas je premagal greh, trenutki razdvojenosti in javnega prepira med nami, neuspehi pri delu, pomanjkanje poklicev v zadnjem obdobju, zavrnitve od ljudi in še bi se lahko spomnili. Danes je gotovo priložnost, da prosimo Gospoda in vse, ki smo vas kdaj prizadeli odpuščanja, prav tako pa drug drugega. Gospodova ljubezen in milost sta močnejši od vsega zla in naj nam dasta moči, da z močjo prvih patrov v novi provinci odrinemo naprej, v upanju in veri.
Tukaj smo, taki smo in vedno upamo na poboljšanje in zaupamo v božjo pomoč pri našem in vašem delu, dragi sodelavci, prijatelji in ostali kristjani.
Ob koncu pa še skupaj zmolimo Ignacijevo molitev
