Išči

Vatican News
Sv. Terezija Deteta Jezusa (Avilska), devica in cerkvena učiteljica. Sv. Terezija Deteta Jezusa (Avilska), devica in cerkvena učiteljica. 

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Terezije Avilske

Terezija Jezusova ni imela akademske izobrazbe, vedno pa si je nabirala zaklad iz naukov teologov, učenjakov in duhovnih učiteljev. Kot pisateljica se je vedno omejevala na to, kar se osebno doživela ali videla v izkustvu drugih (prim. Predgovor k Pot popolnosti), to je na izkustvo. Terezija je znala navezati odnos duhovnega prijateljstva z mnogimi svetniki, zlasti s sv. Janezom od Križa. Obenem se je hranila z branjem cerkvenih očetov, sv. Hieronima, sv. Gregorija Velikega, sv. Avguština.

Kateheza, sreda, 2. februar 2011

Dragi bratje in sestre!
Med katehezami, ki sem jih namenil cerkvenim očetom in velikim teologom ter ženam iz srednjega veka, sem se zaustavil tudi pri nekaterih svetnikih in svetnicah, ki so bili zaradi odličnosti svojega nauka razglašeni za cerkvene učitelje. Danes pa začenjam kratko vrsto srečanj, s katerimi bom dopolnil predstavitev cerkvenih učiteljev. Prva bo svetnica, ki je dosegla enega vrhov krščanske duhovnosti vseh časov, sv. Terezija Avilska ali Jezusova.

Hrepenenje po mučeništvu
Rodila se je v Avili v Španiji leta 1515 pod imenom Teresa de Ahumada. v Avtobiografiji sama omenja nekaj podrobnosti iz svojega otroštva: rodila se je »krepostnim staršem, ki so se bali Boga,« v številni družini z devetimi brati in tremi sestrami. Še kot deklica, ko še ni imela devet let, je z navdušenjem prebirala življenja mučencev, ki so ji navdihnila hrepenenje po mučeništvu, tako da je zbežala zdoma, da bi umrla kot mučenka in prišla v nebesa (prim. Življenjepis 1,4). »Hočem videti Boga,« je rekla staršem. Nekaj let zatem je Terezija spregovorila o svojem otroškem branju in potrdila, da je tam našla resnico, ki povzema dve temeljni načeli: po eni strani »dejstvo, da vse, kar pripada svetu, mine,« in po drugi, da je samo Bog »za zmeraj, zmeraj, zmeraj.« Ta tema se spet pojavi v znameniti pesmi: »Nič naj te ne vznemirja, / nič naj te ne plaši; / vse mine, Bog se ne spremeni; / potrpljenje doseže vse; / kdor ima Boga, / mu ničesar ne manjka.« Pri dvanajstih letih je izgubila mater in zaprosila Devico Marijo, naj ji jo nadomesti (Življenjepis 1,7).

V boju proti boleznim
Če so jo v dobi odraščanja posvetne knjige navajale k raztresenosti posvetnega življenja, pa jo je izkustvo, ki si ga je pridobila kot učenka pri avguštinkah v samostanu sv. Marije od milosti v Avili in prebiranje duhovnih knjig, zlasti klasikov frančiškanske duhovnosti, učilo zbranosti in molitve. Pri dvajsetih letih je vstopila v karmeličanski samostan Učlovečenja prav tako v Avili. Kot redovnica si je nadela ime Terezija Jezusova. Tri leta zatem je hudo zbolela, tako da je bila štiri dni v komi, navidez mrtva (prim. Življenjepis 5,9). Tudi v boju proti svojim boleznim je svetnica videla spopad s slabostmi in upiranjem božjemu klicu: »Hotela sem živeti,« piše, »ker sem dobro razumela, da nisem živela, ampak sem se borila s senco smrti in nisem imela nikogar, ki bi mi dal življenje in niti sama si ga nisem znala dobiti, On pa, ki mi bi ga lahko dal, mi upravičeno ni pomagal, saj me je tolikokrat obrnil k sebi, pa sem ga zapustila« (Življenjepis 8,2). Leta 1543 se je oddaljila od domačih; oče je umrl, bratje pa se eden za drugim vsi emigrirali v Ameriko. V postu leta 1554 je Terezija pri 39 letih dospela do vrhunca boja z lastnimi slabostmi. Naključno odkritje kipa »hudo ranjenega Kristusa« je globoko zaznamovalo njeno življenje (prim. Življenjepis 9). Svetnica, ki je bila v tistem času globoko uglašena na Avguštinove Izpovedi, je takole opisala odločilni dan svojega mističnega izkustva: »Zgodilo se je … da sem iznenada začutila božjo navzočnost, da nikakor nisem mogla podvomiti, da je res v meni in da sem jaz povsem použita v njem« (prim. Življenjepis 10,1).

Prvi reformirani karmel
Vzporedno z zorenjem lastne notranjosti je svetnica začela konkretno razvijati ideal reforme karmeličanskega reda. leta 1562 je v Avili s podporo krajevnega škofa don Alvara de Mendoza ustanovila prvi reformirani karmel, kmalu zatem pa dobila tudi potrditev generalnega predstojnika reda Giovannija Battista Rossija. V letih, ki so sledila, je ustanavljala nove karmele, skupaj sedemnajst. Temeljno je bilo tudi srečanje s sv. Janezom od Križa, s katerim sta leta 1568 v Duruelu blizu Avile vzpostavila prvi samostan bosonogih karmeličanov. Leta 1580 je v Rimu za svoje reformirane karmeličane dosegla ustanovitev samostojne province, s čimer se je začel red bosonogih karmeličanov. Terezija je končala svoje zemeljsko življenje prav, ko se je ukvarjala z ustanavljanjem. Leta 1582, potem ko je vzpostavila karmel v Burgosu in se je vračala v Avilo, je na potovanju umrla v noči 15. oktobra v kraju Alba de Tormes, medtem ko je ponižno ponavljala dva stavka: »Slednjič umiram kot hči Cerkve,« in: »Zdaj je čas, moj Ženin, da se srečava.« Njeno življenje se je odvijalo v mejah Španije, a je izgorelo za vso Cerkev. Za blaženo jo je razglasil papež Pavel V. leta 1614, za svetnico Gregorij XV. leta 1622, za cerkveno učiteljico pa božji služabnik Pavel VI. leta 1970.

Knjiga življenja
Terezija Jezusova ni imela akademske izobrazbe, vedno pa si je nabirala zaklad iz naukov teologov, učenjakov in duhovnih učiteljev. Kot pisateljica se je vedno omejevala na to, kar se osebno doživela ali videla v izkustvu drugih (prim. Predgovor k Pot popolnosti), to je na izkustvo. Terezija je znala navezati odnos duhovnega prijateljstva z mnogimi svetniki, zlasti s sv. Janezom od Križa. Obenem se je hranila z branjem cerkvenih očetov, sv. Hieronima, sv. Gregorija Velikega, sv. Avguština. Med njenimi najpomembnejšimi deli moramo omeniti zlasti avtobiografijo z naslovom Knjiga življenja, ki jo sama imenuje tudi Knjiga Gospodovih usmiljenj. Napisala jo je v avilskem karmelu leta 1565 in podaja življenjsko in duhovno pot, da bi, kakor trdi sama Terezija, svojo dušo predložila razločevanju »učitelja duhovnih«, sv. Janezu Avilskemu. Namen knjige je poudariti navzočnost in delovanje usmiljenega Boga v njenem življenju. Zato delo pogosto podaja molitveni dialog z Gospodom. Branje te knjige preseneča, ker svetnica ne le pripoveduje, ampak skoraj podoživlja globoko izkustvo svojega odnosa z Bogom. Leta 1566 je Terezija napisala Pot popolnosti, ki jo je poimenovala tudi Opomini in nasveti, ki jih Terezija Jezusova daje svojim sestram. Knjiga je namenjena dvanajstim novinkam karmela sv. Jožefa v Avili. Njim Terezija predlaga intenziven program kontemplativnega življenja v službi Cerkve, kjer so temelj evangeljske kreposti in molitev. Med najdragocenejšimi odlomki je razlaga očenaša, ki je vzor vsake molitve. Najznamenitejše mistično delo sv. Terezije pa je Notranji grad, napisan leta 1577 v dobi njene polne zrelosti. Gre za pregled lastne poti duhovnega življenja in obenem začrtanje možnega odvijanja krščanskega življenja proti njegovi polnosti, to je svetosti, po delovanju Svetega Duha. Terezija se opira na zgradbo gradu s sedmimi sobanami, ki je podoba človekove notranjosti, obenem pa uvaja simbol sviloprejkine gosenice, ki se prerodi v metulja, da bi izrazila prehod od naravnega k nadnaravnemu. Svetnica se navdihuje pri Svetem pismu, zlasti v Visoki pesmi, za končni simbol zaročencev, ki ji za sedmo sobano omogoči opisati vrhunec krščanskega življenja v njegovih štirih vidikih: trinitaričnem, kristološkem, antropološkem in eklezialnem. Svoji dejavnosti ustanavljanja reformiranih karmelov posveti Knjigo ustanov, napisano med letoma 1673 in 1582, v kateri govori o življenju porajajoče se redovne skupnosti. Kot v avtobiografiji je tudi tukaj pripoved usmerjena zlasti k poudarjanju božjega delovanja pri ustanavljanju novih samostanov.

Evangeljske kreposti
Ni lahko v nekaj besedah povzeti globoke in razčlenjene terezijanske duhovnosti. Rad bi omenil vsaj nekaj ključnih točk. Najprej Terezija predlaga evangeljske kreposti kot temelj vsega krščanskega in človeškega življenja: še posebej odpoved dobrinam ali evangeljsko uboštvo, in to zadeva vse nas; medsebojno ljubezen kot temeljno prvino skupnostnega in družbenega življenja; ponižnost kot ljubezen do resnice; odločnost kot sad krščanske drznosti; teologalno upanje, ki ga opisuje kot žejo po živi vodi. Pri tem pa ne pozabi človeških kreposti: prijaznosti, resnicoljubnosti, skromnosti, vljudnosti, veselja, kulture. Na drugem mestu sv. Terezija predlaga globoko uglašenost z velikimi svetopisemskimi osebnostmi in živo poslušanje božje besede. Čuti se še posebej v sozvočju z nevesti iz Visoke pesmi in z apostolom Pavlom, poleg Kristusa v trpljenju in evharističnega Jezusa.

Svetnica potem poudarja, kako bistvena je molitev. Pravi, da moliti »pomeni družiti se v prijateljstvu, ker smo na ti z njim, za katerega vemo, da nas ljubi« (Življenjepis 8,5). Misel sv. Terezije sovpada z opredelitvijo, ki jo sv. Tomaž Akvinski da za teologalno ljubezen kot »amicitia quaedam hominis ad Deum«, nekakšno prijateljstvo človeka z Bogom, ki je kot prvi ponudil svoje prijateljstvo človeku.; pobuda prihaja od Boga (prim. Summa Theologiae II-ΙI, 23, 1). Molitev je življenje in se postopno razvija vštric z rastjo krščanskega življenja: začenja se z ustno molitvijo, gre skozi ponotranjenje preko meditacije in zbranosti, dokler ne dospe do ljubezenskega zedinjenja s Kristusom in s Presveto Trojico. Seveda ne gre za tak razvoj, kjer bi stopanje na višje stopnice pomenilo zapuščati predhodne vrste molitve, ampak je prej postopno poglabljanje odnosa z Bogom, ki objema vse življenje. Terezija tukaj nima toliko pedagogike molitve kot njeno pravo »mistagogijo«: bralca njenih del poučuje, kako naj moli, tako, da sama moli z njim; pogosto namreč prekine pripoved ali razlago, ko kar izbruhne v molitev.

Naslednja tema, ki je draga naši svetnici, je osrednje mesto Kristusove človeškosti. Za Terezijo je namreč krščansko življenje osebni odnos z Jezusom, ki doseže svoj višek v zedinjenju z njim po milosti, ljubezni n posnemanju. Od tod tudi pomen, ki ga pripisuje premišljevanju trpljenja in evharistije kot Kristusove navzočnosti v Cerkvi za življenje vsakega vernika in kot srce bogoslužja. Sv. Terezija živi brezpogojno ljubezen do Cerkve, kaže živ »sensus Ecclesiae« spričo pojavov razdeljenosti in sporov v Cerkvi njenega časa. Prenovi karmeličanski red z namenom, da bi bolje služil in bolje branil »sveto rimsko katoliško Cerkev,« in je pripravljena zanjo dati življenje (prim. Življenjepis 33,5).

Zadnji bistveni vidik terezijanskega nauka, ki ga želim poudariti, je popolnost kot iztezanje vsega krščanskega življenja in njen končni cilj. Svetnica ima zelo jasno predstavo o »polnosti« Kristusa, ki jo kristjan podoživlja. Ob koncu poti po Notranjem gradu, v zadnji »sobani« Terezija opiše tako polnost, ki se udejanji z bivanjem Trojice v edinosti s Kristusom prek skrivnosti njegove človeškosti.

Dragi bratje in sestre! Sv. Terezija Jezusova je prava učiteljica krščanskega življenja za vernike vseh časov. V naši družbi, ki ji pogosto manjka duhovnih vrednot, nas sv. Terezija poučuje, kako biti neutrujeni pričevalci Boga, njegove navzočnosti in njegovega delovanja; uči nas, kako zares začutiti tisto žejo po Bogu, ki obstaja v globini našega srca, tisto hrepenenje po gledanju Boga, iskanju Boga, pogovoru in prijateljstvu z njim. To prijateljstvo je potrebno vsem nam in dan za dnem ga moramo znova iskati. Zgled te globoko kontemplativne in učinkovito delavne svetnice naj tudi nas spodbudi, da vsak dan namenimo ustrezen čas molitvi, temu odpiranju za Boga, tej poti iskanja Boga, da bi ga videli, da bi našli njegovo prijateljstvo in tako resnično življenje. Resnično bi mnogi od nas morali reči: »Ne živim. Ne živim zares, ker ne živim bistva svojega življenja.« Zato čas molitve ni izgubljeni čas, pač pa je čas, v katerem se odpira pot življenja, se odpira pot, da se od Boga naučimo goreče ljubezni do njega, njegove Cerkve in dejansko ljubezni do bratov. Hvala.

Prevedel br. Miran Špelič

Ponedeljek, 14. oktober 2019, 17:16