Osrednja slovesnost ob 150. obletnici ustanovitve Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja

Pozdrav vrhovne predstojnice s. Klare Šimunović na začetku maše (slovenski prevod)

Prevzvišeni gospod kardinal, osebno in v imenu vseh Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja Vam izrekam iskreno dobrodošlico! Hvala Vam, da ste z veseljem sprejeli naše povabilo, da vodite to evharistično slovesnost ob sklepu jubilejnega leta naše kongregacije.

S posebno hvaležnostjo pozdravljam pastirja te krajevne Cerkve, mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla, in msgr. Stanislava Zoreta, ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference.

Vesele smo, da je ob tej pomembni obletnici z nami tudi msgr. Piero Coccia, nadškof metropolit iz Pesara in predsednik škofovske konference regije Marke v Italiji.

Prisrčno in s spoštovanjem pozdravljam vse navzoče nadškofe in škofe.

Iz srca pozdravljam generalne vikarje, vse duhovnike, vrhovne in provincialne predstojnice, vse vas, drage sestre in dragi povabljeni gostje.

Kot prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja s svojo službo, prevzvišeni gospod kardinal, zaobjemate redovništvo vsega sveta in Vam je znana karizmatična zgodovina in položaj mnogih redovniških skupnosti.

Naša kongregacija ima po skrivnostnem Božjem načrtu tu v Mariboru svoj milostni začetek.

Z globokim spoštovanjem, v ponižnosti in iskreni hvaležnosti smo danes zbrani v tem veličastnem Gospodovem svetišču, kjer počivajo zemeljski ostanki blaženega škofa Antona Martina Slomška. Čeprav se mu za časa njegovega življenja ni uresničila želja, da bi imel v Mariboru šolske sestre, pa moremo trditi, da je kongregacija nastala v duhu njegovega vzgojnega prizadevanja in da sestre poznajo tukaj kot Slomškove sestre. Verujemo, da imamo v njem mogočnega priprošnjika v nebesih.

V Mariboru je materna hiša naše kongregacije. Vojna in druge nevšečnosti so nam za več kot pol stoletja, to je tretjino dosedanjega življenja kongregacije, odtujile to dediščino. Sestre, ki jih je vodil evangeljski žar, da bi pomagale čim več revnim otrokom, mladim in družinam, in razširile svoje plodno apostolsko delovanje, so morale ravno takrat vse zapustiti ter se boriti za lastno življenje in za obstoj kongregacije.

Bogu hvala, v tem času je bila kongregacija že v izhodu, odprta za misijonsko poslanstvo. Ko so se sestre odpravile za izseljenci, se je ustanova razširila na druge celine. Karizma, ki jo je Bog zaupal materi Margareti, je počasi tkala niti življenja tudi v drugih krajevnih Cerkvah.

Navzočnost toliko sester na tej slovesnosti priča tudi danes o življenjski moči in razširjenosti kongregacije v različnih zemljepisnih in kulturnih okoljih, v katerih sestre apostolsko delujejo, posebno na vzgojnem področju.

Z velikim navdušenjem in radostjo se je praznovanje jubileja začelo lani v materni hiši.

Med jubilejnim letom so bili številni jubilejni dogodki na ravni provinc in regije, v skupnostih, župnijah in ustanovah, v katerih sestre delujejo. Iskreni izrazi hvaležnosti Bogu in močna znamenja medsebojne pripadnosti so se pretakali v veselo služenje sestram in bratom, h katerim smo poslane.

Posebno duhovno veselje so sestre doživljale v daru popolnega odpustka, ki smo ga preko Apostolske penitenciarije prejele od papeža Frančiška. Temu daru Božjega usmiljenja v naših samostanskih kapelah so se v velikem številu pridružili tudi drugi verniki in obnavljali občestvo z Bogom in drug z drugim.

Geslo jubilejnega leta Hvalite Gospoda, zahvaljujte se mu in mu služite v veliki ponižnosti! – je zraslo iz poldrugo stoletne skupne dediščine.

Tudi s to praznično evharistično slovesnostjo ob sklepu jubilejnega leta se želimo na poseben način zahvaliti Gospodu, ki je začel to delo – našo kongregacijo – in jo vodi že 150 let ter pri tem uporablja naše krhko človeško sodelovanje.

Hvaležne smo mu, ker je imel zaupanje v mater Margareto in sestre, ki so se ji pridružile ter popolnoma naslonjene na Njegovo previdnost pogumno šle naproti nemajhnim težavam.

V globoki hvaležnosti se danes spominjamo vseh pokojnih sester. Posebno priznanje izrekamo starejšim sestram, ki tudi v tej življenjski dobi, čeprav z oslabljenimi telesnimi močmi, s svojo predanostjo, molitvijo in žrtvijo veselo pričujejo o lepoti in vzvišenosti posvečenega življenja. Božjo velikodušnost do nas na poseben način prepoznavamo v daru vsakega novega poklica.

Hvaležnost dolgujemo tudi vsem tistim, ki so v Cerkvi opravljali Kristusovo vodstveno službo in kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti (1 Pt 4,10) stregli sestram v številnih priložnostih, posebno na začetkih, v ustanavljanju novih podružnic v raznih krajih in narodih.

V veselju, ker smo se v tako velikem številu zbrali v Božjem svetišču pri tej zahvalni daritvi, da v ponižnosti skupaj slavimo Gospoda, vse navzoče še enkrat prisrčno pozdravljam.

Prevzvišeni gospod kardinal, Vas in vse zbrane škofe in duhovnike vabim, da darujete to evharistično daritev za našo kongregacijo, da bi v njej vedno vladal pravi redovniški duh in da bi živele in delale v hvalo njegovega veličastva (Ef 1,12).