Nadškof Alojzij Cvikl posvetil cerkev bl. A. M. Slomška v Košakih

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Spoštovani g. župnik Igor, dragi sobratje duhovniki, redovnice, redovniki, diakoni, liturgični sodelavci, dragi bratje in sestre!

V današnjem evangeliju se nam Bog predstavi kot življenje. On je Beseda življenja, ki jo lahko slišimo in otipamo (prim Jn 1, 1-3). Božji Sin je prišel, da bi nam pokazal pot v to življenje, ki ne pozna zatona in je večno. A. M. Slomšek je vse življenje bil tesno povezan z Bogom. Bog je bil zanj moč in veselje. Še posebej, ko je postal duhovnik in pozneje škof, se je ves izročil v Božje roke. »Vse k večji božji časti in zveličanje duš«, je bilo njegovo škofovsko geslo, ki lepo oriše njegov življenjski program: živeti tako, da bo vse življenje, ves trud in vsa prizadevanja Bogu v čas, ljudem pa v odrešenje in zveličanje.

Življenje blaženega A.M. Slomška je bilo izgorevanje za svoje vernike. Te je želel pripeljati na pot resničnega življenja, ki ga človek zaživi, ko zaživi oseben in resničen odnos z Bogom.

To se zgodi pri krstu, ko smo kristjani vcepljeni v skupnost z Jezusom ter prejmemo njegovega Duha, kar nam danes evangelij nazorno prikaže s priliko o trti in mladiki. Samo v Kristusa vcepljen vernik lahko prinaša ustrezne sadove, kot so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje…( prim. Gal 5,22.23).

Slomšek je z žalostjo gledal na kristjane, ki dar krsta niso razvijali in poglabljali z večjo vraščenostjo v Kristusa, zato jih je z takšno vnemo v svojih pridigah in katehezah spodbujal, da vero sprejmejo kot temelj svojega življenja na katerem bodo lahko potem gradili svoje življenje.

Za Slomška je bila vera luč, ki človeku osvetljuje pot in mu kaže končni cilj človekovega romanja. Zato se ni bal smrti, čeprav bolan in izmučen, je svoje poslanstvo opravljal z vso zavzetostjo do konca. Na smrt je gledal, kot na dokončno podaritev in izročitev Bogu, kot je zapisal v svoji oporoki: »Svojo neumrjočo dušo izročam Bogu in pobožnemu spominu svojih prijateljev in ovčic, svoje telo pa materi zemlji«.

Pred 20. leti smo v Mariboru doživeli, da je sedaj že sveti Janez Pavel II. v imenu Cerkve prepoznal Slomškovo vero in svetništvo, in ga je povzdignila med blažene, da bi tako mi Slovenci ne samo ohranili spomin na tega velikega moža vere in zaupanja v Boga, ampak da bi bil naš priprošnjik pri Bogu, da bi nas spodbujal, da bi naš pogled bil vedno usmerjen k Bogu, da bi ostali zvesti temu bogastvu vere in, da svoje življenje odživeli kot poslanstvo, vsak v svojem stanu. Slomšek nas spodbuja, da je »zvestoba v stanu  mati sreče«. Zato se priporočajmo blaženemu A.M. Slomški, ko bodo prišle preizkušnje in težave, ko sami ne bomo več videli poti naprej, ko se nam bo zdela naša pot težka in brezizhodna.

 Danes smo tukaj zbrani, da posvetimo to vašo cerkev,ki ima za zavetnika bl. A.M. Slomška, da postane svet prostor in kraj v katerem nas Bog zbira, da nas nagovori in da smo deležni njegovih nadnaravnih darov, ki smo jih deležni po zakramentih.  Ravno po tem se cerkev loči od vseh drugih prostorov. V cerkev stopamo z vero in spoštovanjem. Kot smo slišali v prvem berilu iz preroka Izaija.«Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva!«

Cerkev, kot stavba predstavlja tudi  živo Cerkev, ki ni narejena z rokami, ki ni delo človeških rok, predstavlja Cerkev, ki se je, kot Božje ljudstvo rodila na križu, iz Jezusove prebodene srčne strani. V Cerkvi imamo vsi dostop do Očeta. Nismo več tujci in priseljenci, temveč domačini,  v hiši, ki je zidana na temelju, katerega vogelni kamen je Jezus sam.

Ta zgradba pa ni mrtva in negibna stvar. V njej je življenje in stalna rast, ker se vanjo vzidavajo vedno novi člani. Tako ni navadna hiša, je Božji tempelj, v katerem biva Sv. Duh, ki ga  svojo prisotnostjo posvečuje. Biti del tega velikega in živega občestva je tisto, za kar je Jezus trpel in umrl na križu, da bi nas zbral v eno družino. V to družino smo vstopili po zakramentu sv. krsta. To življenje je življenje z drugimi in za druge. Svetišča, naše cerkve, so kraji, kjer vsak od nas lahko se sreča z našim Odrešenikom, ki je živi in delujoči Bog. Vstali Gospod ni med nami, da bi nas obsojal, ampak zato, da bi se srečal z nami, da bi nas našel v naši izgubljenosti, da bi nam razodel svojega Očeta, kot tistega, ki  nas želi ozdraviti in osvobodite iz vsega v kar smo se ujeli.

Naša svetišča so torej prostor, kjer Jezusov duh živi in deluje, ko nas osebno nagovarja, nas očiščuje in nas napravlja sposobne za drugačno življenje, v duhu evangelija katerega glavno vodilo je ljubezen. Gospod zbira in sprejema. Če bomo imeli to zavest, potem bomo cerkve doživljali, kot naš dom, kjer se vsak počuti sprejetega in doma. Danes je velika nevarnost, da nas vsakdanje delo, skrbi ib obveznosti, tako prevzamejo, da se čisto izgubimo v tem, kar je materialno in postanemo sužnji logike tega sveta.

Svetišča v katerih se zbiramo nas vabijo da vstopimo na pot, ki nas vodi k Bogu. Na tej poti začutimo bogastvo življenja z Bogom, ki osmisli vse naše delo in skrbi. Občestvo ni seštevek posameznikov, ampak je vez, ki nas druži, je ljubezen, ki nam pomaga preraščati razlike med nami. Moč, ki nas vodi naprej je božje življenje v nas, ki je neizmeren dar.

Ob dnevu posvetitve vaše nove se želim zahvaliti g. župniku Igorju, ki  ni izgubil upanja tudi v najtežjih trenutkih za jutri te cerkve, veroval je upal in si prizadeval, da se najde rešitev. Hvala tudi vsem sodelavcem, ki ste v najtežjem trenutku ostali tesno povezani med seboj in svojim župnikom, hvala vam ta vaš vzgled vaše vere in zaupanja v Boga in priprošnjo bl. A.M. Slomška.

Hvala tudi vsem dobrotnikom,ki ste materialno podrli gradnjo in reševanje te cerkve. Hvala tudi vsem vam, ki sooblikujete vsakodnevno življenje v tej cerkvi, jo združujete, čistite ni krasite in na ta način prispevate, da verniki lahko doživljajo, kot skupen dom.

Naj v tem novo posvečenem svetišču živi naš bl. A.M. Slomšek, bodite njegovi ambasadorji in vabite ljudi, da se mu priporočajo, bolj, ko se bo krepilo naše češčenje in zatekanje k njemu, in se bodo zgodili dogodki, ki jim pravimo čudeži in so potrebni, da bo lahko Slomšek pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Amen.