Papež Frančišek med obiskom Pietrelcine in San Giovanni Rotonda 17. marca 2018. Papež Frančišek med obiskom Pietrelcine in San Giovanni Rotonda 17. marca 2018. 

Duhovne misli papeža Frančiška za god sv. Patra Pija

Dragi bratje in sestre iz Pietrelcine in iz škofije Beneveneto, sv. Pija prištevate med najlepše in najsvetlejše like vašega naroda. Ta ponižni brat kapucin je svet presunil s svojim življenjem, ki je bilo v celoti posvečeno molitvi in potrpežljivemu poslušanju bratov in sester, na katerih trpljenje je kot zdravilo zlival Kristusovo ljubezen.

Govor med srečanjem z verniki v Pietrelcini, 17. marca 2018

Vesel sem, da se nahajam v tem kraju, kjer se je Francesco Forgione rodil in začel svoje dolgo in rodovitno človeško in duhovno življenje. V tej skupnosti se je kalil v svoji človeškosti, se naučil moliti in v ubogih prepoznavati Gospodovo meso, dokler ni dozorel v hoji za Kristusom in zaprosil za vstop h kapucinom ter tako postal p. Pij iz Pietrelcine. Tukaj je začel doživljati materinskost Cerkve in vedno bil njen vdani sin. Tukaj je veliko meditiral skrivnost Boga, ki nas je ljubil vse do darovanja samega sebe za nas (prim. Gal 2,20).

Danes se nahajamo na istem kraju, kjer je p. Pij bival septembra 1911, da bi se – kot je zapisal v pismu – »nadihal bolj zdravega zraka«. V tistem času je namreč živel v svojem rojstnem kraju zaradi zdravstvenih razlogov. To zanj ni bilo lahko obdobje. Notranje je zelo trpel in se bal, da bi padel v greh, ko se je čutil napadenega s strani demona. Z maloštevilnimi je lahko govoril, tako preko pisem kot v samem kraju: samo župniku Salvatoreju Pannullu je pokazal »skoraj vse«.

V teh strašnih trenutkih je p. Pij črpal življenjsko moč iz neprestane molitve in zaupanja, ki ga je znal polagati v Gospoda. Vse grde prikazni, ki mi jih demon polaga v misli, izginejo, ko se z zaupanjem izročim Jezusovim rokam,« je pisal provincialnemu ministru ter mu zaupal, da čuti, kako njegovo srce priteguje neka višja sila, preden se zjutraj z Gospodom združi v zakramentu. Zapiše: »Ta lakota in žeja sta vse prej kot poplačani, saj potem ko ga prejmem, rasteta vedno bolj.« P. Pij se je torej potopil v molitev, da bi vedno bolj sprejel božje načrte. Preko obhajanja svete maše, ki je predstavljala središče vsakega njegovega dne in izpolnjenost njegove duhovnosti, je dosegel visoko stopnjo združitve z Gospodom. V tem obdobju je od zgoraj prejel posebne mistične darove, ki so se najprej pokazali na njegovem telesu kot znamenja Kristusovega trpljenja.

Dragi bratje in sestre iz Pietrelcine in iz škofije Beneveneto, sv. Pija prištevate med najlepše in najsvetlejše like vašega naroda. Ta ponižni brat kapucin je svet presunil s svojim življenjem, ki je bilo v celoti posvečeno molitvi in potrpežljivemu poslušanju bratov in sester, na katerih trpljenje je kot zdravilo zlival Kristusovo ljubezen. S posnemanjem njegovega junaškega zgleda in njegovih kreposti, lahko tudi vi postanete orodja Božje ljubezni, Jezusove ljubezni do najslabotnejših. Če pomislimo še na njegovo brezpogojno zvestobo Cerkvi, lahko pričujete o občestvu, kajti samo občestvo snuje in gradi. Kraj, kjer se vse dni prepira, ne raste, se ne izgrajuje, straši ljudi. Je bolan in žalosten kraj, kraj pa, kjer se išče mir in se vsi imajo radi, si ne želi slabega; takšen kraj raste, se širi in postaja močan. Sveti oče je zbrane pozval, naj ne zapravljajo časa in moči za prepire, saj to ne pomaga rasti in hoditi. Med njimi naj vladata mir in občestvo. Želim vam, da bi to ozemlje lahko črpalo novo življenjsko moč iz nauka življenja p. Pija v nelahkem trenutku, kot je sedanji, ko prebivalstvo postopno upada in se stara, ker so mnogi mladi prisiljeni podati se drugam, da bi našli delo.« Sveti oče je ljudi spodbudil, naj molijo k Mariji, da bi mladi našli delo v domačih krajih, izpostavil pa je tudi pomembno vlogo ostarelih oseb, ki so modrost kraja. »Priprošnja vašega svetnika someščana naj podpira namene po združitvi moči, da bi tako ponudili mladim generacijam konkretne perspektive za prihodnost upanja. Naj ne manjka skrbne pozornosti, polne nežnosti do ostarelih, ki so dediščina naših skupnosti,« je poudaril.

Homilija med sveto mašo, San Giovanni Rotondo, 17. marec 2018

Molitev. Današnji evangelij nam predstavi Jezusa, ki moli. Iz njegovega srca privrejo te besede: »Hvalim te, Oče, Gospod neba in zemlje ...« (Mt 11,25) Za Jezusa je bila molitev spontana, ni bila nekaj kar bi bilo na izbiro: navado je imel, da se je umaknil na samotne kraje za molitev (prim. Mr 1,35); pogovor z Očetom je bil na prvem mestu. Apostoli so tako naravno odkrili, kako pomembna je molitev, dokler ga nekega dne niso prosili: »Gospod, nauči nas moliti.« (Lk 11,1) Če želimo posnemati Jezusa, tudi mi začnimo tam, kjer je začenjal On, to je pri molitvi.«

Lahko se vprašamo: ali mi kristjani dovolj molimo? Pogosto nam v trenutku, ko naj bi molili, pride na misel veliko izgovorov, toliko nujnih stvari, ki jih moramo narediti ... Včasih damo molitev na stran zaradi aktivizma, ki pa postane brezploden, ko pozabimo na »boljši del« (Lk 10,42) (kot je Jezus spomnil Marto), ko pozabimo, da brez Njega ne moremo ničesar storiti (prim. Jn 15,5) in tako opustimo molitev. Sv. Pij nam petdeset let po svojem odhodu v nebo pomaga, saj nam je v dediščino želel zapustiti molitev. Takole je priporočal: »Veliko molite, otroci moji, vedno molite, nikoli se ne naveličajte« (Besede na II. mednarodnem simpoziju molitvenih skupin, 5. maj 1966).

Jezus nam v evangeliju pokaže tudi, kako se moli. Najprej reče: »Hvalim te, Oče«; ne reče »potrebujem to in to,« ampak »hvalim te. Očeta se ne spozna, ne da bi se odprli hvaljenju, ne da bi posvetili čas samo Njemu, brez češčenja. Kako smo pozabili na molitev češčenja, na molitev hvaljenja. Ponovno moramo pričeti z njo. Vsakdo se lahko vpraša: kako jaz častim? Koliko jaz častim? Kdaj jaz hvalim Boga? Ponovno pričeti z molitvijo češčenja in hvaljenja. Oseben stik, biti sami z njim, biti v tišini pred Gospodom, je skrivnost, ki nam pomaga vedno bolj vstopati v občestvo z njim. Molitev se lahko rodi kot prošnja, tudi kot prva pomoč, vendar pa dozori v hvaljenju in češčenju. Molitev zori. Takrat postane resnično osebna, kakor za Jezusa, ki se potem svobodno pogovarja z Očetom: »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Mt 11,26). In tedaj, v svobodnem in zaupnem dialogu, se molitev napolni s celotnim življenjem ter ga prinese pred Boga.

Vprašajmo se torej: ali so naše molitve podobne Jezusovi ali pa so omejene na občasne klice na pomoč? Ali pa jih razumemo kot pomirjevala, ki jih moramo redno jemati, da bi nam pomagala pri stresu? Ne, molitev je dejanje ljubezni, je biti z Bogom in mu prinesti življenje sveta: je nepogrešljivo duhovno delo usmiljenja. In če mi ne izročamo bratov, situacij Gospodu, kdo jih bo? Kdo bo posredoval, kdo bo skrbel za to, da bo trkal na srce Boga, da bi odprl vrata usmiljenja človeštvu, ki potrebuje pomoč? Zato nam je p. Pij zapustil molitvene skupine. Njim je rekel: »Molitev, ta združena moč vseh dobrih duš, je tista, ki premika svet, ki prenavlja vesti, [...] ki ozdravlja bolne, ki posvečuje delo, ki plemeniti zdravstveno pomoč, ki daje moralno moč, [...] ki širi nasmeh in Božji blagoslov na vsakršno onemoglost in šibkost.« (Ibid.) Ohranimo te besede in se vprašajmo: Ali molim? In ko molim, znam hvaliti, častiti, prinašati življenje Bogu – svoje ter življenje vseh ljudi?

Druga beseda je majhnost. V evangeliju Jezus slavi Očeta, ker je skrivnosti svojega kraljestva razodel malim. Kdo so ti mali, ki znajo sprejeti Božje skrivnosti? Mali so tisti, ki potrebujejo velike, ki niso samozadostni, ki ne mislijo, da zadoščajo samim sebi. Mali so tisti, ki imajo ponižno in usmiljeno srce, ubogo in potrebno; ki čutijo potrebo po molitvi, po tem, da bi se izročili ter se pustili spremljati. Srce teh malih je kakor antena, ki prestreže Božji signal. Bog namreč išče stik z vsemi, vendar pa tisti, ki se ima za velikega, ustvarja velike motnje: ko smo polni samih sebe, ni prostora za Boga. Zato ima on raje male, se razodeva njim; pot do srečanja z Njim je pot ponižnosti, notranjega pomanjšanja, da se prepoznamo potrebni pomoči. Jezusova skrivnost, kakor vidimo v hostiji pri vsaki maši, je skrivnost majhnosti, ponižne ljubezni in jo je moč doumeti le, če postanemo majhni in se družimo z malimi.

In zdaj se lahko vprašamo: ali znamo iskati Boga tam, kjer se nahaja? Tukaj je posebno svetišče, v katerem je prisoten, saj se v njem nahajajo mnogi mali, ki jih je On izvolil. Sv. Pij ga je poimenoval »svetišče molitve in znanosti«, v katerem so vsi poklicani biti »zaloge ljubezni« za druge (Govor ob prvi obletnici otvoritve, 5. maj 1957): to je Hiša lajšanja trpljenja. V bolnem je Jezus in v ljubeči skrbi tistega, ki se sklanja nad rane bližnjega, je pot do srečanja z njim. Kdor skrbi za male, je na strani Boga in premaga kulturo škartiranja, ki daje, nasprotno, prednost mogočnim in ima uboge za nekoristne. Kdor daje prednost malim, oznanja prerokbo življenja proti prerokom smrti vseh časov. Tudi današnjih. Ki škartirajo ljudi, otroke, ostarele, ker ne služijo. V šoli so nas učili o zgodovini Špartancev. Vedno me je pretreslo, ko nam je učiteljica pripovedovala, da so otroke, ki so se rodili s hibo, vrgli z vrha gore – da ne bi bilo teh malih. Mi, otroci, smo govorili: Kakšna krutost! Bratje in sestre, mi delamo isto – še z večjo krutostjo, še bolj znanstveno! Kar ne služi, kar ni produktivno, se škartira. To je kultura škartiranja. Mali danes niso zaželeni. In zato je danes Jezus odrinjen.

Nazadnje tretja beseda, modrost. V prvem berilu Bog pravi: »Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo.« (Jer 9,22) Resnična modrost ni v tem, da imamo velike sposobnosti in resnična moč ni v jakosti. Moder ni tisti, ki se kaže močnega in močan ni tisti, ki na zlo odgovori z zlom. Edino modro in nepremagljivo orožje je dejavna ljubezen, ki jo navdihuje vera, saj ima moč, da razoroži sile zla. Sv. Pij se je vse življenje boril proti zlu in ga je premagal modro, kakor Jezus: s ponižnostjo, s pokorščino, s križem, tako da je izročal bolečino zaradi ljubezni. In to vsi občudujejo; vendar pa le redki delajo isto. Mnogi lepo govorijo, koliko pa jih posnema? Mnogi so pripravljeni dati »všeček« na strani velikih svetnikov, vendar pa kdo jih posnema? Krščansko življenje ni »všeč mi je«, ampak »darujem se«. Življenje diši, ko je podarjeno; postane pusto, ko ga imamo zase.

V prvem berilu Bog razloži tudi, kje zajeti življenjsko modrost: »Kdor se hoče ponašati, naj se ponaša [...] da pozna mene« (v. 23). Poznati Njega, to je srečati ga, kot Boga, ki rešuje in odpušča: to je pot modrosti. V evangeliju Jezus poudari: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni.« (Mt 11,28) Kdo izmed nas se more čutiti izključen iz tega povabila? Kdo more reči: »Ne potrebujem ga?« Sv. Pij je podaril svoje življenje in brezštevilna trpljenja za to, da bi bratje mogli srečati Gospoda. Odločilno sredstvo za tovrstno srečanje je bila spoved, zakrament sprave. Tam se začne in ponovno začne modro življenje, življenje, ki je ljubljeno ter mu je odpuščeno; tam se začne ozdravljenje srca. P. Pij je bil apostol spovednice. Tudi danes nas vabi tja ter nam pravi: »Kam greš? K Jezusu ali k svojim žalostim? Kam se vračaš? K njemu, ki te rešuje ali v svoje potrtosti, v svoja obžalovanja, v svoje grehe? Pridi, Gospod te čaka. Pogum, ni nobenega tako velikega razloga, ki bi te izključil iz njegovega usmiljenja«.

Molitvene skupine, bolni v Hiši lajšanja trpljenja, spovednica; tri vidna znamenja, ki nas spominjajo na trojno dragoceno zapuščino: molitev, majhnost in življenjsko modrost. Prosimo za milost, da bi jih gojili vsak dan.

Nedelja, 22. september 2019, 12:46