Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 25. nedeljo med letom
Am 8,4-7
Poslušajte to vi, ki teptate siromaka,
pokončujete ubožce v deželi
in pravite: »Kdaj bo že mlaj mimo,
da bomo prodajali žito,
in sobota,
da bomo odprli žitnice;
da bomo zmanjšali škaf, zvišali šekel
in uporabili varljivo tehtnico;
da bomo za denar kupili reveže,
za par čevljev siromaka,
in presevek prodali za zrnje?«
Gospod je prisegel pri Jakobovem ponosu:
Nikoli ne bom pozabil vseh njihovih del.
1 Tim 2,1-8
Predvsem torej prosim: naj se opravljajo prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi, za kralje in za vse, ki so na oblasti, da bomo živeli mirno in tiho življenje v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu. To je dobro in všeč Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Eden je namreč Bog, eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času. Zato sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. Hočem torej, da moški molijo na vsakem kraju in povzdigujejo svete roke brez jeze in prepirljivosti.
Lk 16,1-13
Nato je govoril svojim učencem: »Bil je neki bogat človek, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj to slišim o tebi? Daj račun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me bodo sprejeli v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva.‹ Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto mer olja.‹ On pa mu je rekel: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Potem je rekel drugemu: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi svojo zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri krivičnem mamonu, kdo vam bo zaupal, kar je resnično? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
Razlaga cerkvenih očetov
Origen pravi: »Ena od razlag prilike o krivičnem oskrbniku skuša iz nje potegniti celosten pomen. Na osnovi takšne razlage nima oskrbnik na koncu več svojih grešnih pisem, ampak jih je po Svetem Duhu s pomočjo Kristusovega križa in milosti krsta ponovno napisal Bog. Zato ne pišite ponovno tega, kar je Bog izbrisal.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Če bomo uporabljali stvari tega sveta, ki niso naše, bomo sposobni si pridobivati stvari, ki ne minejo.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Če boš mamona razumno uporabljal, kar pomeni, da ga boš uporabljal za pridobivanje prijateljev, tedaj te bodo, ko boš vse porabil, ti prijatelji sprejeli v večne šotore. Izraz pridobiti si prijatelje s krivičnim mamonom, se brez dvoma nanaša na miloščino, ki smo jo komu brez razlike dali in s tem izpolnili Jezusovo spodbudo 'naj tisto, kar kdo ima, da v miloščino'.« Sv. Janez Krizostom zato pravi: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.«
Misli Benedikta XVI.
Na tematiko o pravilni uporabi zemeljskih dobrin je v teh nedeljah evangelist Luka na različne načine usmeril našo pozornost. S pripovedjo prilike o krivičnem, a dokaj zvitem oskrbniku, je Jezus poučeval svoje učence, kakšen je najboljši način uporabe denarja in materialnih dobrin, torej ta, da ga delimo z ubogimi ter si s tem pridobimo njihovo prijateljstvo za Nebeško kraljestvo. „Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom“ pravi Jezus, „da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade“ (Lk 16,9). Denar sam po sebi ni krivičen, vendar pa lahko bolj kakor katera koli stvar zapre človeka v slepo sebičnost. Gre torej zato, da izvajamo neke vrste 'spreobrnitev' ekonomskih dobrin. Namesto, da bi jih uporabljali samo za lastne potrebe, je potrebno misliti tudi na potrebe ubogih ter s tem posnemati Kristusa samega, ki je, kot piše sv. Pavel, „bil bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.“ (2Kor 8,9). Zdi se paradoksalno, saj nas Kristus ni obogatil s svojim bogastvom, temveč s svojim uboštvom, torej s svojo ljubeznijo, ki ga je gnala, da se nam je popolnoma dal.
Tukaj je možno odpreti široko in zapleteno področje razmišljanj o tematiki bogastva in uboštva, tudi na svetovnem nivoju, kjer se soočata dve ekonomski logiki in sicer logika dobička ter tista o pravični razdelitvi dobrin, ki pa si nista v nasprotju ena z drugo, dokler je njun odnos prav urejen. Katoliški družbeni nauk je vedno poudarjal, da je prednostna pravična razdelitev dobrin. Dobiček je seveda, do prave mere, potrebne za ekonomski razvoj, legitimen. Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Centesimus annus takole zapisal: „sodobna ekonomija podjetništva prinaša pozitivne vidike, katerih osnova je svoboda osebe, ki se izraža tudi na ekonomskem področju tako, kot na drugih področjih“ (št. 32). Kljub vsemu pa dodaja, da kapitalizem ni edini veljaven način ekonomskega organiziranja (prim. št. 35).
Kritični stanji lakote in ekologije vedno bolj jasno razkrivata, da prekomerna logika zaslužka povečuje nesorazmerje med bogatimi in revnimi ter povečuje uničujoče izkoriščanje planeta. Ko pa začne prevladovati logika delitve z drugimi ter logika solidarnosti, je mogoče to obrniti v smer pravičnega in trajnostnega razvoja.
Sveta Marija, ki v Magnifikatu naznanja, da je Gospod »lačne napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,53), naj kristjanom pomaga, da bodo z evangeljsko modrostjo ter velikodušno solidarnostjo uporabljali zemeljske dobrine ter naj navdihuje voditeljem in ekonomistom daljnoglede strategije, ki podpirajo pristen razvoj vseh ljudstev.
Misli papeža Frančiška
Jezus nas danes privede do premišljevanja o dveh nasprotnih življenjskih stilih: posvetnem ter evangeljskem. Posvetni duh ni Jezusov duh. Jezus to stori tako, da pove priliko o nezvestem in pokvarjenem oskrbniku, ki pa ga Jezus pohvali navkljub njegovi nepoštenosti (Lk 16,1-13).
Takoj je treba razjasniti, da ta oskrbnik ni predstavljen kot zgled, ki naj bi mu sledili, ampak kot zgled preudarnosti.« Ta človek je obtožen slabega upravljanja s posli svojega gospodarja. Preden pa je odstavljen, poskuša zvito pridobiti naklonjenost dolžnikov, tako da jim oprosti del dolga in si tako zagotovi prihodnost. Ko Jezus komentira to vedenje, pripomni: »Sinovi tega sveta so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.«
Na takšno posvetno zvitost smo poklicani odgovoriti s krščansko zvitostjo, ki je dar Svetega Duha. Gre za oddaljitev od duha in vrednot sveta, ki so zelo všeč hudiču, da bi živeli v skladu z evangelijem. Posvetnost, kako se izraža? Izraža se z držami pokvarjenosti, prevare, nadvladovanja, in predstavlja najbolj zgrešeno pot, pot greha. Ta je kakor veriga, eno vodi v drugo, četudi je na splošno po tej poti udobneje hoditi. Duh evangelija pa nasprotno zahteva resen in obvezujoč, a radosten, veselja poln življenjski stil, v katerem so vtisnjeni poštenost, spodobnost, spoštovanje do drugih in njihovega dostojanstva, čut za dolžnost: To je krščanska zvitost!
Pot življenja s seboj nujno prinese odločitev med dvema potema: med poštenostjo in nepoštenostjo, med zvestobo in nezvestobo, med sebičnostjo in altruizmom, med dobrim in zlim. Ne more se nihati med eno in drugo, kajti gibljeta se v drugačnih in nasprotnih logikah. Prerok Elija je izraelskemu ljudstvu, ki je hodil po teh dveh poteh, rekel, da »šepajo z obema nogama« (glej 1 Kr 18,21). Pomembno je odločiti se za smer, in potem, ko izberemo tisto pravo, hoditi z zagonom in odločnostjo, izročati se Gospodovi milosti in podpori njegovega Duha. Zaključek evangeljskega odlomka je močan in kategoričen: »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval.«
S tem nas Jezus danes spodbuja, da bi jasno izbrali med Njim in posvetnim duhom, med logiko pokvarjenosti, nadvladovanja in pohlepa ter logiko poštenosti, blagosti in medsebojne delitve. Nekateri se ob pokvarjenosti vedejo kakor ob drogi: mislijo, da jo bodo lahko uporabljali in nato opustili, kadar bodo hoteli. Začne se z majhnim: napitnina tu, podkupnina tam. Tako se izgubi lastno svobodo. Tudi pokvarjenost povzroči zasvojenost in vodi v revščino, izkoriščanje in trpljenje. Koliko žrtev zaradi te razširjene pokvarjenosti je danes v svetu! Kadar pa si prizadevamo slediti evangeljski logiki integritete, jasnine v namenih in vedenjih, bratstva, postanemo obrtniki pravičnosti in odpremo obzorja upanja in miru za človeštvo. V zastonjskosti in podarjanju nas samih bratom, služimo pravemu gospodarju: Bogu.
Naj nam Devica Marija pomaga v vsaki priložnosti in za katerokoli ceno izbrati pravo pot, najti pogum, da bi šli tudi proti toku, da bi le hodili za Jezusom in njegovim evangelijem.
