Odmev duhovnikov na pismo, ki jim ga je napisal papež

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Don Tiziano Cantisani, župnik v Maratei (Italija)

V intervjuju z Andreo Monda don Tiziano najprej spomni, da smo v vsakodnevnih odnosih navajeni na hitre odgovore, medtem ko je pismo lepo prav zato, ker je zanj potreben čas – predvsem za tistega, ki ga piše, pa tudi za tistega, ki ga bere. Tako si je po njegovem mnenju tudi za branje pisma papeža Frančiška potrebno vzeti čas, ob njem premišljevati, oziroma ga »premlevati«.
Don Tiziano označi pismo za očetovsko. Ne gre za besedilo, ki »se spusti zviška«, ki opominja, ampak ga je napisala oseba, ki je živela in še vedno živi enako situacijo, kot tisti, ki jim je pismo namenjeno, torej duhovniki. Papeževe besede so očetovske, jasne, natančne in želijo pokazati pot, kako podariti življenje v služenju Bogu in Božjemu ljudstvu, vendar izhajajoč iz te podelitve. Pismo je don Tiziana nagovorilo tudi z vsebinskega vidika: poleg tematik, ki jih sveti oče pogosto omenja (veselje, mesto pastirja sredi ljudstva, nevarnosti pri poslanstvu), je tudi nekaj novosti. Med njimi so besede o bolečini, ki je ena izmed štirih osrednjih tematik celotnega dokumenta in jo je papež predstavil v novi luči: »Bolečina, ki pride v določenih trenutkih, se ne sme zapreti v potrtost, ampak se mora odpreti moči Svetega Duha,« povzame besede svetega očeta don Tiziano in nadaljuje: »Mi bolečino pogosto pripisujemo nečemu drugemu kot našim krhkostim; 

papež ima prav – včasih čutimo, da nismo izpolnili svojih dolžnosti ali smo preobremenjeni, vendar pa tega položaja ne soočamo vedno kot priložnost za srečanje z Gospodovo milostjo. Zelo me je nagovoril del pisma, kjer navaja Jobove besede in govori o našem poslanstvu ne kot o teoriji ali razumskem ali moralnem spoznanju tega, kar bi moralo biti, ampak kot o ljudeh, "ki so bili pogreznjeni v bolečino in jih je Gospod spremenil in preoblikoval, in zato lahko kot Job vzkliknejo: 'Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.' (42,5). Brez te osnovne izkušnje nas bodo vsi naši napori vodili na pot nezadovoljstva in skepse."«

V nadaljevanju se je don Tiziano zaustavil ob temi hvaležnosti. Nagovorilo ga je, da se papež duhovnikom zahvali za njihovo izbiro, ki gre proti toku in je v nasprotju s t.i. »plinasto« usmerjenostjo družbe. V preteklosti se mu je večkrat zgodilo nekaj nenavadnega: po tem, ko je papež rekel določeno stvar – oz. ko so nekateri mediji na svoj način poročali o tem, kaj naj bi rekel –, so k njemu prišli verniki in ga oštevali v skladu s papeževimi očitki ali nanj pritiskali s tematikami kot je npr. obhajilo za ločene. »Tukaj pa je papež, ki se zahvali. V družbi, kjer si vse dolžan storiti, je dejstvo, da se človek ustavi, da bi se zahvalil, nenavadno.«

Tretja točka, o kateri je razmišljal don Tiziano, je bil pogum. Tudi tukaj mu je papeževo pismo odprlo nove poti razumevanja: razmišljal je ob besedah, da ni pomembno, da bi bil človek pogumen, ampak da zaupa v nekoga, ki nas opogumlja. To je povezal s svojim življenjem in dejal, da sam v resnici ni imel poguma za odločitev za duhovništvo, ampak je bila njegova izbira sad postopnega procesa. Pogum se rodi iz prisotnosti, ki opogumlja. Papež to dobro razloži, ko govori o »prometejskih težnjah«, ko pogum postane skušnjava, drža vzvišenosti. Ni naključje, da navaja sv. Pavla, ki spozna, da je močan v slabotnosti, da je njegova edina moč Kristus, ki živi v njem.

Glede hvalnice, o kateri sveti oče spregovori ob koncu pisma, pa je don Tiziano povedal: »Nismo vedno sposobni hvaliti Boga; gotovo je lahko v lepih trenutkih, v težkih pa veliko težje. Vendar pa je evangelij jasen tudi glede tega: blagor vam, kadar vas bodo zasramovali … Mislim, da te štiri točke povezuje težišče, ki je izraženo v razmišljanju o bolečini, ki se odpre veselju in upanju vstajenja. Všeč mi je to preobračanje pomenov, ta paradoksalen pogled, hvaležen sem papežu Frančišku za to besedilo.«

Ob koncu pogovora pa je župnik v Maratei povedal, da ga zelo nagovarja, da sveti oče pogosto govori o Božjem ljudstvu: »Papež nam pravi, meni in vsakemu duhovniku, da nismo nikoli sami in da moramo po eni strani ohranjati trden odnos z Jezusom, po drugi strani pa tudi z Božjim ljudstvom. Pri tem je poglavitnega pomena molitev. Poleg tega nam papež pravi, da moramo zaupati ljudstvu. To je majhen preobrat. Predolgo je bilo ljudstvo navajeno, da mora slediti pastirju, zdaj mora rasti nova miselnost, nov način, kako se čutiti Cerkev. Potreben je čas! Drugi vatikanski koncil mora še obroditi sadove, tako je bilo po vseh velikih koncilih v preteklosti, čeprav pa to za nekatere morda predstavlja grožnjo. Pojem soodgovornosti, na primer, postavi v krizo idejo avtoritarnosti. Že v evangeliju beremo: "Med vami pa naj ne bo tako, ampak največji naj bo zadnji in služi …" Poslanstvo Cerkve je, kot je dobro zapisano na začetku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes), prav podeliti veselje, upanje, pa tudi žalost in tesnobo ljudi. Tega papeževega pisma ni mogoče razumeti brez poznavanja koncila.« 

Andrea Simone, stolni kaplan v Fabrianu (Italija)

Don Andrea je na začetku dejal, da je takoj, ko je slišal novico, da je papež Frančišek ob 160-letnici smrti svetega arškega župnika napisal pismo duhovnikom, pohitel na internet, da bi o tem izvedel več. Vendar pa ga novice, ki jih je prebral ali slišal, niso takoj navdušile, da bi ga spodbudile, da bi pismo tudi prebral. Natisnil ga je in za branje izkoristil poletni čas, pri čemer pove, da je bil navdušen nad štirimi poglavji (bolečina, hvaležnost, pogum in hvalnica), ki predstavljajo osnovo besedila. Razumel je, da mora brati papeževo pismo ne kot napisano duhovnikom v splošnem, ampak njemu osebno, njemu kot kaplanu katedrale v Fabrianu – lahko bi rekli da gre za škofijo »na periferiji«, ki pa ima vse značilnosti prestolnice. Ljubeča pozornost, spodbuda, razumevanje, ki jih ima papež do duhovnikov, je v njem nemudoma razblinila mračnjaštvo, ki ga poskuša družba, ki je nenaklonjena evangeljskim vrednotam, pripisati delu tihih in delavnih duhovnikov.

V nadaljevanju pogovora je don Andrea odgovoril na vprašanje, kako pomembno je, da duhovniki čutijo, da jih spremljajo pastirji – škofje in papež – ter kako dragoceno je duhovniško bratstvo, da se na poti ne izgubi poguma. Dejal je, da je včasih ob podobi duhovnika kot dobrega pastirja, ki dostojanstveno nosi na ramah edino ovco, ki se je izgubila iz staje, več kot ponosen zaradi svoje izbire. Vendar pa po njegovih besedah ne gre za podobo, za katero bi čutil, da je utelešena v tkivu sodobne družbe; duhovnik se mu zdi prej kot ribič, ki je upognjen nad svojim čolnom, utrujen po nočnem ribolovu, moker in rdeč od soli, ko v čoln vleče težko mrežo, v kateri bo našel raznorazne stvari – resnično, stvari vseh vrst –, razen morda tistega, kar je pričakoval. »Papež nam je pokazal ne le, da razume napor ribolova ter morebitne trenutne neuspehe, ampak tudi svojo veliko željo, da bi ti bi bil blizu, poleg tebe in se ti zahvalil za to, kar si storil in kar delaš pri svojem poslanstvu,« je še poudaril don Andrea ter nadaljeval: »Družba misli, da je naše duhovništvo služba, saj prejemamo denarni prispevek; vendar pa ne ve, da če ne bi šlo za poklicanost, oziroma za stremljenje v višave ter k drugemu, noben duhovnik ne bi vzdržal pri svojem poslanstvu. Ko vemo, da je Petrov naslednik "ribič" kakor On, da dobro pozna umetnost ribolova skupaj s svojimi žrtvami in razočaranji, ko ve, da "trg" ne nudi velikega zaslužka in da je zahtevan ulov skromen, nam to vliva veliko zaupanje, čutimo se razumljeni in predvsem nam je v spodbudo biti vedno na morju. Kakor papež poudari v enem izmed čudovitih odlomkov, je velik blagoslov, da duhovnik čuti, da ga podpirata duhovniško bratstvo in škofovo očetovstvo; posebej zato, da ne bi izkusil temeljne človeške samote, ampak občestvo kot milost za osebno življenje.«

Ob koncu pogovora pa je don Andrea povedal, da veliko razmišlja o papeževih priporočilih, predvsem glede odnosa do Božjega ljudstva ter pomena molitve: »Sočutje za bolečino drugih je neločljivo povezano z darom duhovniškega poklica, še posebej zakramenta sprave. Pri svojem duhovniškem poslanstvu skušam biti pogosto prisoten za spovedovanje, saj opažam – tako v osebni izkušnji, kot spovedanec, kot tudi pri podeljevanju zakramenta –, da želi biti vernik, poleg tega, da se kesa svoje krivde, tudi spremljan in podpiran na poti vstajenja iz svojega stanja. Nekdo od mladih mi je nekoč v spovednici rekel, da bo čutil, da mu je bilo odpuščeno le, če bo gotov, da bo spremljan in bo imel podporo.« Pri tem kaplan katedrale v Fabrianu omeni, da pogosto občuti veliko človeško nemoč pri duhovnem spremljanju mladih. Iz njih »bruhajo« njihovi veliki problemi in razočaranja, vendar pa tudi želijo, da si poleg njih, da z njimi jokaš in se veseliš. Župnijske skupnosti po njegovem mnenju ob sebi potrebujejo »očeta«, ki bi jim znal svetovati in jih razsvetljevati; še bolj pa potrebujejo zdravega in uravnovešenega prijatelja, ki nikogar ne obsoja, ampak hodi z njimi.   

Don Andrea nato še pove, da je večkrat prebral del pisma, v katerem papež govori o »hudičevem najdragocenejšem eliksirju«, kot poimenuje sladkobno otopelost. »Kadar dopustimo, da nas uklešči ta pregreha, se čutimo sami, obupani in sirote. Pomanjkanje duhovnikovega duhovnega življenja ne oslabi zgolj zmožnosti za katehezo, ampak njegovo človeškost; počutiš se ločen od telesa, paraliziran, nerodoviten, nesposoben in na nek način izdaš svojo poklicanost, saj tvoji župljani od tebe želijo le eno stvar: da si duhovnik med njimi; navsezadnje gre za izkušnjo, ki zori ob tem, ko hodiš ob družinah v svoji župniji, one so tvoje družine in ti si njihov duhovnik, njihov duhovni voditelj. Hvaležnost, ki jo moramo živeti in obhajati v hvalnici, kakor je nakazal ta dokument, je ista, kot jo v tem trenutku čutim za papeža, v daru, ki nam ga je poklonil s tem pismom; je spodbuda, da "ne bi nikoli popustili" na vsakdanji poti, nasvet, da bi imeli pogled uprt v Marijo. Vsakič, ko obiščem Sveto hišo v Loretu, premišljujem o besedi iz evangelija, ki je bila tam izrečena in je tudi zapisana: fiat mihi, stori z menoj, kot želiš. Hvala, Frančišek.« 

Juan Mardoque Aj Luis, duhovnik iz Gvatemale

»Čudovito je vedeti, da Kristusov namestnik, papež, razume duhovnike; da zna prepoznati, da v njih, kljub njihovim slabostim in omejenostim, Bog dela velike reči. Kljub temu, da nosimo ta zaklad v glinenih posodah, vemo, da s to glino On dela velike reči za človeštvo: On je tisti, ki nas podpira, On je tisti, ki nam stoji ob strani. Kljub grehom, ki so Cerkvi povzročili velike bolečine zaradi spolnih zlorab, ki so jih zagrešili nekateri duhovniki, je ta kriza čas prečiščevanja za Kristusovo nevesto, saj On želi, da bi bila sveta in brezmadežna. Pot, ki nam jo predlaga papež preko spreobrnjenja, transparentnosti in iskrenosti, bo spodbudila velike sadove svetosti v duhovnikih vsega sveta. Njegove besede nas odpirajo za upanje, da bi gledali našo zgodovino z očmi Boga, da bi bili prepričani, da je Gospod tisti, ki vodi svojo Cerkev.

S svojimi besedami hvaležnosti nam papež kaže veličino duhovništva v majhnosti človeškega bitja. Smo v Gospodovih rokah in On je tisti, ki piše zgodovino Cerkve, tudi z našimi omejenostmi. Vendar pa so ti naši grehi razlog za to, da bi nas spodbudili, da bi vstali in krenili po poti svetosti, ki smo jo mnogokrat izgubili zato, ker smo svoje oči usmerili v posvetnost življenja.

Prezbiterij je kraj, kjer smo poklicani svetu pokazati obličje občestva ter bratstva in samo iz tega občestva moremo zajemati vnemo za poslanstvo. Papež nas spominja, da se božje poslanstvo rodi iz trinitaričnega občestva in da smo poklicani pričevati to občestvo izhajajoč iz odnosov, ki jih živimo kot duhovniki, ter iz občestva s krajevnim škofom in z brati duhovniki. Tako bomo mogli pri poslanstvu ponuditi luč evangelija, ki razsvetljuje vsakega človeka. To poslanstvo velikokrat poteka v razširjenih župnijah, ki so zelo naseljene in revne z ekonomskega vidika, vendar pa imajo veliko človeško bogastvo, ki ga je zahodni svet izgubil. Duhovniki se angažiramo, soočamo tudi utrujenost, da bi podarili svojo pastirsko občutljivost mnogim ovcam, ki v Latinski Ameriki doživljajo križ in bolečino zaradi revščine, diskriminacije ter izključenosti na fizičnih in bivanjskih periferijah življenja. Bližina naših pastirjev nas spodbuja, da gremo naprej, da se ne prepuščamo osladnim sladkostim ter zavračamo potrtost, ki ne bo nikoli spremljevalka na poti pastirja, ki ima srce Kristusa, dobrega Pastirja.

Škofova bližina, duhovniško bratstvo, občestvo v vztrajni molitvi ter bližina Mariji, naši Materi, nam bodo pomagali ponuditi najlepše upanje, ki ga želi evangelij podariti svetu.
V župnijah na periferijah imajo osebe veliko razlogov za to, da je njihovo življenje zaznamovano z brezdeljem, obupom in žalostjo. Priče smo, da mnogo naših vernikov prizadene nasilje, revščina in raznovrstne družbene izključenosti; države, ki so zaznamovane s korupcijo v javni upravi, jim nudijo le malo priložnosti. Sredi te stvarnosti nas papež s svojim pismom spodbuja, da ne bi pozabili na bolečino naših ljudstev, da bi imeli občutljivo srce, da bi bili blizu tistim, ki trpijo, da bi pokazali Očetovo obličje; da bi jim dali čutiti, da v Gospodovih rokah nihče ni izključen ter bi občutili usmiljenje in sočutje Cerkve. Vendar pa moramo imeti srce pastirja in biti blizu tistim, ki trpijo. Papeževe besede so sapa svežega zraka, ki spodbuja naše pastirsko srce.«

Santosh Kumar Digal, duhovnik iz Indije (Odisha)

Pismo svetega očeta je »pomemben vir vere in bratske ljubezni, polno upanja in spodbud.« Po Digalovem mnenju papež upravičeno duhovnikom pravi, da pogosto »zapustijo vse«, da bi delovali v vsakdanjem življenju svojih skupnosti, ter podeli svojo izkušnjo: »V 19 letih duhovništva sem slišal, izkusil in videl, kako se duhovniki na oddaljenih in težko dostopnih krajih ali področjih angažirajo za raznovrstna pastoralna opravila: oznanjajo Božjo besedo v različnih situacijah in ljudem prinašajo upanje z ljubeznijo, v duhu služenja in prizadevanja, utrjujejo skupnosti, pomagajo revnim, pospešujejo človekove pravice, človeško dostojanstvo in socialno pravičnost, kljub številnim težavam in izzivom.
K temu, kar delajo, jih spodbuja Jezusova ljubezen in ljubezen oseb, ki potrebujejo prisotnost, podporo in soudeleženost duhovnikov v svojem življenju. To delajo brez hrupa in vse prenašajo s potrpežljivostjo, prizadevanjem in pogumom.

Papež ima prav, ko pravi, da obstajajo duhovniki, ki trpijo in prenašajo veliko bolečino zaradi napak, ki jih niso zagrešili. Včasih predstojniki duhovnikov, škofje in osebe, ki imajo druge vodstvene vloge, razumejo duhovnike in jih podpirajo v njihovih težavah. Vendar pa obstajajo tudi primeri, ko jih ne razumejo in duhovniki kljub temu še naprej vztrajajo v svojem poslanstvu ter so velikodušni pri apostolatu. Božja milost podpira duhovnike, ki "zvesto in velikodušno posvečajo svoje življenje v služenju drugim."
Osebno sem izkusil, da sem se v trenutkih nasprotovanj in težav v osebnem življenju ali pri pastoralnem delu, pogosto spomnil "lepih trenutkov" prvega klica v duhovništvo, ki so me spodbudili, da sem sledil Jezusu, kljub svojim omejenostim; z naklonjenostjo se spominjam oseb, ki so vplivale name in so hodile z menoj na poti formacije v semenišču ter pri pastorali, posebej svojih staršev in sorodnikov, vzgojiteljev v semenišču, škofov, prijateljev duhovnikov ter laikov iz različnih družbenih okolij. Njihova ljubezen in naklonjenost sta obogatili moje življenje in moje duhovniško prizadevanje, da bi se posvečal Jezusu in njegovemu poslanstvu.

Papeževo pismo vse duhovnike spominja, naj obnovijo duhovniško življenje in misijonarsko delo iz ljubezni do evangelija ter služijo drugim v zvestobi, z odprtim srcem, prinašajoč upanje in ljubezen trpečemu svetu, v katerem danes živimo. Družbenopolitični in ekonomski izzivi, s katerimi se moramo soočati, so vedno večji. Sredi tovrstnih kontekstov sveti oče bratsko spodbuja, naj nadaljujejo s pastoralnim življenjem iz ljubezni do Jezusa z gorečnostjo in močnim duhom.
Zahvaljujem se papežu Frančišku za to pomembno pismo duhovnikom, ki je prišlo v pravem trenutku. Resnično mi veliko pomeni. Prihaja iz njegovega srca in kaže njegovo veliko ljubezen do duhovnikov. Njegove besede nam prinašajo upanje, ljubezen in naklonjenost ter nas spominjajo, naj ostajamo trdni pri našem pastoralnem delu ter poslanstvu za Gospoda.«

Dominic Ngo Quang Tuyen, duhovnik iz Vietnama

»Papež v pismu govori kot prijatelj, učitelj in oče. Kot prijatelj se izraža z najiskrenejšimi besedami in poudari, da Jezus želi, da bi njegovi učenci znali biti njegovi prijatelji (»ne imenujem vas več služabnike … imenoval sem vas prijatelje«).
Kot učitelj podarja svojim duhovnikom priročnik za premagovanje težav, ki jih je doživel on sam in govori o izkušnjah drugih oseb, ki jih je srečal v svojem apostolskem življenju.
Kot oče spodbuja duhovnike, ki doživljajo težave in stiske. Izraža svoje veselje in spodbuja duhovnike, naj opravljajo svoje poslanstvo ter tudi podaljšajo to veselje vse do visoke starosti.«
Vietnamski duhovnik se ob tem sprašuje, kako naj odgovori na papeževo pismo ter dodaja svoj oseben odgovor. Takole zapiše:

»Mislim, da je to pismo namenjeno meni. Rad imam papeža in se mu zato zahvaljujem. Papeža prosim, naj moli zame, 71-letnega duhovnika, ki je poleg drugih preizkušenj 13 let preživel v zaporu, doživel sedem operacij srca … in zdaj opravlja poslanstvo kot župnik ter odgovorni za razne misijone; vesel, da lahko uresničuje odgovornost, ki mu jo je zaupala Konferenca katoliških škofov v Vietnamu za evangelizacijo njegove ljubljene države.
Navajen sem brati novice o papežu in njegove dokumente ter od blizu spremljati korake, ki jih uresničuje na svoji apostolski poti s posnemanjem Jezusa Kristusa ter izraženimi besedami, življenjskim slogom ter posebej preko veselja pri svojem poslanstvu.

Papežu želim reči: "Rad vas imam, sveti oče." Kakor eno izmed mnogih pričevanj, sem vaš pomemben nauk in dokumente prevedel v vietnamski jezik in jih prenesel svojemu ljubljenemu vietnamskemu ljudstvu. Sveti oče, moliva drug za drugega.«