Vatican News
Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.  (© The National Gallery, London)

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Vnebovzetja Device Marije

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo.

Raz 12,1-6

Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni.

Lk 1,39-56

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu.

Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

In Marija je rekla:
»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju,
kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
kajti velike reči mi je storil Mogočni,
njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
njim, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mišljenju svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.« Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončnega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: »Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu, velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je bila obvarovana trohnenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo in telesom  v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom«.

Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Starodavni mozaik v baziliki Marije Velike v Rimu prikazuje ta motiv (Dormitio). Prizor upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. V katoliški Cerkvi je bila dogma razglašena leta 1950. Vendar ima praznik svoje korenine že v prvih stoletjih življenja Cerkve.

Današnja Božja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovražnika premagala dokončno: »In to je veselje današnjega dne!«

Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno življenje združiti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o naši prihodnosti. Pravi nam, da bomo nekoč tudi mi poleg Jezusa v Božjem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko moč Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prinašajo luč dobrega.

Sveti Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem  življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: 'Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…'(1Kor 15, 21-24).

Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še 'zadnji sovražnik' - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku'.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, ponedeljek, 15. avgust 2016
V tistih dneh je Marija hitela naproti majhnemu mestu v bližini Jeruzalema, da bi srečala Elizabeto. Danes pa jo, nasprotno, kontempliramo na njeni poti naproti nebeškemu Jeruzalemu, da bi končno srečala obličje Očeta in ponovno videla obličje svojega Sina Jezusa. Mnogokrat v svojem zemeljskem življenju je prehodila hribovita področja, vse do zadnje, boleče postaje na Kalvariji, ki je združena s skrivnostjo Kristusovega trpljenja. Danes jo vidimo, kako prihaja na Božjo goro, »ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1) – kakor pravi knjiga Razodetja – in vidimo jo, kako prestopa prag nebeške domovine.

Bila je prva, ki je verjela v Božjega Sina, in je prva med nami, ki je vzeta v nebo z dušo in telesom. Prva je sprejela in vzela v naročje Jezusa, ko je bil še otrok, in je prva, ki so jo sprejele njegove roke, da bi jo vpeljale v Očetovo večno kraljestvo: »Mariji, ponižnemu in preprostemu dekletu iz odročne vasi na periferiji Rimskega cesarstva, prav zato, ker je sprejela in živela evangelij, Bog dovoli, da je v večnosti poleg Sinovega prestola.« Tako Gospod mogočne vrže s prestolov in poviša nizke (glej Lk 1,52).

Marijino vnebovzetje je velika skrivnost, ki zadeva vsakogar med nami, zadeva našo prihodnost. Marija namreč hodi pred nami po poti, po kateri so namenjeni tisti, ki so preko krsta svoje življenje povezali z Jezusom, kakor je Marija svoje življenje povezala z Njim. Današnji praznik nas vabi, da bi gledali v nebo, naznanja »nova nebesa in novo zemljo«, z zmago vstalega Kristusa nad smrtjo in dokončnim porazom zla. Zato radost ponižnega dekleta iz Galileje, izražena v Magnifikatu, postane hvalnica celotnega človeštva, ki se veseli, ko vidi Gospoda, kako se sklanja k vsem moškim in vsem ženskam, preprostim bitjem, da bi jih vzel s seboj v nebo.

Gospod se sklanja k ponižnim, da bi jih dvignil, kakor smo slišali v Magnifikatu, Marijini hvalnici. Le-ta nas navaja, da se spomnimo tudi na mnoge aktualne boleče situacije, posebej na tiste, v katerih so se znašle ženske, ki sta jih premagala teža življenja in drama nasilja, ženske, ki so sužnje objestnosti mogočnih, deklice, prisiljene v nečloveška dela, ženske, ki so s telesom in duhom prisiljene vdati se poželjivosti moških: »Da bi se zanje čim prej začelo življenje miru, pravičnosti, ljubezni, v pričakovanju dneva, ko bodo končno čutile, da jih oklepajo roke, ki jih ne ponižujejo, temveč jih z nežnostjo dvigujejo in vodijo po poti življenja, vse do neba.« Marija, ženska, dekle, ki je v svojem življenju veliko trpela, nas spominja na te ženske, ki prav tako veliko trpijo. Prosimo Gospoda, da bi jih On sam nesel v rokah po poti življenja in jih osvobodil tega suženjstva.

Obrnimo se z zaupanjem na Marijo, milo Kraljico nebes, in jo prosimo: »Podari nam dneve miru, bedi nad našo potjo, daj, da bomo videli tvojega Sina, polni nebeškega veselja.«

Sreda, 14. avgust 2019, 10:00