Molitev Očenaša v novi pravoslavni katedrali v Bukarešti.

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 17. nedeljo med letom

Origen pravi: »Jezus je naučil svoje kako moliti.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »To, da je Jezus učil svoje učence, naj se v molitvi obračajo na Boga kot Očeta, je istočasno privilegij in odgovornost.« Origen nadaljuje: »Preko evangelija bodo učenci opazovali Jezusov odnos z Bogom Očetom in bodo prišli do razumevanja, da so po Božjem Sinu Božji otroci in da so vse molitve k Očetu vedno preko Sina.«

1 Mz 18,20-32

Gospod je torej rekel: »Vpitje zoper Sódomo in Gomóro je zares veliko in njihov greh je res silno velik. Stopim dol, da vidim, ali so res delali tako, kot je slišati vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem.«

Krenila sta tedaj moža od tam in odšla proti Sódomi. Abraham pa je še stal pred Gospodom. Abraham se je približal in rekel: »Ali boš res pogubil pravičnega skupaj s krivičnim? Morebiti je v mestu petdeset pravičnih. Ali jih boš res pogubil in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? Naj bo daleč od tebe, da bi storil kaj takega, da bi usmrtil pravičnega skupaj s krivičnim, tako da bi se enako zgodilo pravičnemu kakor krivičnemu! Naj bo daleč od tebe! Ali ne bo sodnik vesoljne zemlje ravnal po pravici?« Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih v mestu, prizanesem vsemu kraju zaradi njih.«

Abraham pa je nadaljeval: »Glej, prosim, čeprav sem prah in pepel, drznil sem si govoriti z Gospodom. Morebiti jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih pokončal vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga pokončal, če jih tam najdem petinštirideset.« Pa je spet govoril s njim in rekel: »Morebiti se jih tam najde štirideset.« Odgovoril je: »Ne bom storil tega zaradi teh štiridesetih.« Pa je rekel: »Naj se prosim, Gospod ne srdi, če še govorim. Morebiti se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom storil tega, če jih tam najdem trideset.« Pa je rekel: »Glej, prosim, drznil sem si govoriti z Gospodom. Morebiti se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih pokončal zaradi teh dvajsetih.« Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če govorim še tokrat. Morebiti se jih tam najde deset.« Rekel je: »Ne bom jih pokončal zaradi teh desetih.«

Kol 2,12-14

S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.

Lk 11,1-13

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite:
Oče!
Posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi tvoje kraljestvo.
Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne
in odpústi nam naše grehe,
saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,
in ne vpelji nas v preizkušnjo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne delaj mi nadlege! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.

In jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Katerega očeta med vami bo sin prosil ribo in mu bo ta namesto ribe dal kačo? Ali ga bo prosil za jajce, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Prva Jezusova prošnja k Očetu je o tem, kdo je Bog, kakšno je njegovo ime in o tem, kar Bog počne, o njegovem vrhovnem kraljevanju. Jezus uči svoje učence, naj spoštujejo Božje ime kot sveto s tem, ko ga kličejo Oče na način, da bo med nami ostalo sveto v zaupanju, da bomo v njem zaradi Sina našli milost. Samo sveti lahko molijo: Pridi tvoje kraljestvo, saj zlobni, dokler so v svojem grehu, ne želijo Gospodove sodbe. Moliti naj se zgodi Božja volja tako na zemlji kot v nebesih, pomeni prositi za čisto in brezgrajno življenje, kakor je življenje svetih v nebesih, ki živijo svetost Božje navzočnosti.« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Pravzaprav moliti za Kraljestvo pomeni, moliti za nas same kot svete, ki prebivajo v Kraljestvu.«

Sv. Efrem Sirski pravi: »Moliti za kruh, pomeni moliti za sveto uboštvo in ne za bogastvo, saj samo tisti, ki to potrebujejo, za to prosijo. Ta prošnja vsebuje besedo epiousios, glede katere je veliko različnih razlag, ki pa vsekakor poudari, da gre za potreben in zadosten kruh.« Tertulijan pravi: »Ko prosimo za kruh, prosimo za Kristusa, ki je naš kruh, kajti Kristus je življenje in kruh je življenje in ni morda On rekel: 'Jaz sem kruh življenja?« Origen pravi: »Odpuščati grehe, je služiti Bogu, kakor nam je On služil z odpuščanjem grehov.«

Misli Benedikta XVI.

Medtem ko evangelist Matej uvaja Očenaš z majhno katehezo o molitvi na splošno, najdemo pri Luku Očenaš v drugi povezavi, namreč na Jezusovi poti v Jeruzalem. Evangelist luka uvaja Gospodovo molitev z naslednjo pripombo: Jezus je »nekoč na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: 'Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.'« (Lk 11,1). Okvir je torej srečanje z Jezusovo molitvijo, ki v učencih prebudi željo, da bi se od njega naučili moliti. To je zelo značilno za evangelista Luka, ki je Jezusovi molitvi odmeril poseben, zares poseben prostor. Celotno Jezusovo delovanje izvira iz njegove molitve, molitev nosi njegovo delovanje. Tako se bistveni dogodki njegove poti, v katerih se postopoma razkriva njegova skrivnost, javljajo kot dogodki molitve. Tako je pomenljivo, da postavi Luka Očenaš v povezavi z Jezusovo osebno molitvijo. Jezus nam s tem daje delež pri njegovi lastni molitvi, uvaja nas v notranji pogovor troedine ljubezni. Naše človeške stiske tako rekoč dvigne v Božje srce. To pa pomeni tudi, da so besede očenaša usmeritve v notranjo molitev, predstavljajo temelje naravnanosti našega bitja, hočejo nas oblikovati po Sinovi podobi. Pomen Očenaša sega onkraj sporočanja molitvenih besed. Očenaš hoče oblikovati naše bitje, nas uvajati v Jezusovo mišljenje (prim. Flp 2,5).

Današnji evangeljski odlomek torej predstavlja Jezusa, ki je malo stran od svojih učencev zbrano molil. Ko je končal, je eden od njih rekel: 'Gospod nauči nas moliti' (Lk 11,1). Jezus mu ni ne ugovarjal, niti ni izrekel nekih nenavadnih ali ezoteričnih obrazcev, ampak je z izredno preprostostjo dejal: 'Kadar pa vi molite, recite: »Oče... «. Očenaš jih je torej naučil tako (prim. Lk 11,2-4), da je izhajal iz svoje molitve, s katero se je obračal na Boga, svojega Očeta. Pred nami so prve besede Svetega pisma, ki se jih naučimo že kot otroci. Vtisnejo se nam v spomin, oblikujejo naše življenje ter nas spremljajo do zadnjega našega diha. Prav tako pa nam razodevajo, 'da mi še nismo na popoln način Božji otroci, ampak moramo postajati in sicer vedno bolj preko našega globljega občestva z Jezusom. S tem je to, da smo otroci, enako hoji za Kristusom'.

Ta molitev tudi vsebuje in izraža tako materialne kot duhovne človeške potrebe: 'Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe' (Lk 11,3-4). In ravno zaradi vsakodnevnih potreb in težav nas Jezus zelo odločno spodbuja: 'Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo' (Lk 11,9-10). To pa ne prosimo zaradi zadostitve lastni volji, temveč da ohranjamo budno naše prijateljstvo z Bogom, ki bo, kakor nadalje pravi evangelij: 'dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo!' (Lk 11,13). To so doživljali starodavni 'puščavski očetje', prav tako kontemplativci vseh časov, ki so po molitvi postajali Božji prijatelji, kakor na primer Abraham, ki je prosil Gospoda, naj zaradi tistih nekaj pravičnih prizanese mestu Sodomi (prim. 1Mz 18,23-32). Sveta Terezija Avilska je spodbujala so sestre z besedami: »Prositi moramo Boga, da nas za vedno reši iz vsake nevarnosti ter nas otme od vsakega zla. Naj bo še tako nepopolna naša želja, prizadevajmo si vztrajati v prošnji zanjo. Zakaj ne bi veliko prosili, saj se obračamo na Vsemogočnega«.

Vsakič ko molimo Očenaš, se naš glas spleta z glasom Cerkve, saj tisti, ki moli, ni nikoli sam. »Vsak vernik mora iskati in lahko najde v resnici ter bogastvu krščanske molitve, kakor jo uči Cerkev, lastno pot, lastni način molitve, da se torej pusti voditi Svetemu Duhu, ki ga vodi po Kristusu k Očetu« (prim. CD 44, O Meditaciji, 1990).

Misli papeža Frančiška

Angelus, 24. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje se začne s prizorom, ko Jezus sam moli na samem; in ko konča ga učenci prosijo: »Gospod, naúči nas moliti« (v. 1.); in On jim odgovori: »Kadar molite, recite: Oče! Oče… (v. 2). Ta beseda je 'skrivnost' Jezusove molitve, je ključ, ki nam ga je On sam dal, da bi mogli tudi mi vstopiti v ta odnos zaupnega pogovora z Očetom, ki ga je spremljal in podpiral vse njegovo življenje. Oče!«

Vzkliku 'Oče' Jezus doda dve prošnji: »Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo (v. 2). Jezusova molitev in torej krščanska molitev je predvsem dati prostor Bogu, da lahko v nas razodene svojo svetost, da tako napreduje njegovo kraljestvo, ko bo tako imel možnost izvajati v našem življenju svoje gospostvo ljubezni.

Še tri prošnje dopolnjujejo molitev, ki jo uči Jezus v Očenašu. Tri prošnje so, ki izražajo naše temeljne potrebe: kruh, odpuščanje in pomoč v skušnjavah (prim. vv. 3-4). Ne moremo živeti brez kruha, odpuščanja in Božje pomoči v skušnjavah. Kruh, za katerega Jezus pravi, naj prosimo, je tisti potrebni, ne odvečen; je kruh romarjev, ravno zadosten, ki se ga ne zbira in se ga ne meče proč in ki ne otežuje naš pohod. Odpuščanje je predvsem to, kar mi vsi prejmemo od Boga. Samo zavest, da smo grešniki, ki nam je bilo po brezmejnem božjem usmiljenju odpuščeno, nam daje sposobnost, da storimo konkretna dejanja bratske sprave. Če se nekdo ne čuti grešnika, ki mu je bilo odpuščeno, ne bo nikoli napravil dejanja odpuščanja ali sprave. Od tam se začne, od srca, ki se čuti grešnika, ki mu je bilo odpuščeno. Zadnja prošnja, 'ne zapusti nas v skušnjavi', pa izraža zavedanje naše pogojenosti, ki je vedno izpostavljena napadom zla in pokvarjenosti. Vsi vemo, kaj je to skušnjava.

Jezusov nauk o molitvi se nadaljuje z dvema prilikama, s katerima je On postavil za zgled držo nekega prijatelja do drugega prijatelja ter držo očeta do svojega sina (prim. vv. 5-12). Obe nas hočeta poučiti, naj imamo popolno zaupanje v Boga, ki je Oče. On bolje od nas pozna naše potrebe, a želi, da jih z drznostjo in vztrajnostjo prinašamo predenj, saj to je naš način soudeležbe pri njegovem delu zveličanja. Molitev je prvo in osnovno orodje tega 'dela'. Dobro prisluhnite, dobro poslušaje to: 'Molitev je prvo in osnovno orodje tega 'dela'' v naših rokah. Vztrajati z Bogom ne pomeni prepričati ga, temveč utrditi našo vero ter našo potrpežljivost, torej našo sposobnost, da se bojujemo z Bogom za stvari, ki so res pomembne in potrebne. V molitvi sva dva, Bog in jaz, ki se bojujeva za pomembne stvari.

Med temi je ena, velika, pomembna, o kateri danes govori Jezus v evangeliju, a ki je skoraj nikoli ne prosimo. To je Sveti Duh. »Dajte mi Svetega Duha!« Jezus pravi: »Če vi, ki ste zlobni, dajete dobre stvari vašim otrokom…, vam Oče ne bo dal Svetega Duha?« (prim. v. 13). Sveti Duh, prositi za Svetega Duha, da bo v nas prišel Sveti Duh. Toda, čemu je potreben Sveti Duh? Potreben je za dobro življenje, za življenje z modrostjo in ljubeznijo ter da spolnjujemo Božjo voljo. Kako lepa bi lahko bila ta teden naša molitev, če bo vsak od nas prosil Očeta: »Oče daj mi Svetega Duha! Oče, daj mi Svetega Duha!« Marija to dokazuje z vsem svojim bivanjem, saj jo je vso vodil Božji Duh. Naj nam pomaga moliti k Očetu združeni z Jezusom, da bi živeli, ne na sveten način, temveč po evangeliju pod vodstvom Svetega Duha.

Molitev Očenaša v novi pravoslavni katedrali v Bukarešti
Svetost, dragi brat, dragi bratje in sestre! Hočem izraziti svojo hvaležnost in svojo ganjenost, da sem v tem svetem svetišču, ki nas je zbral v enosti.

Jezus je poklical brata Andreja in Petra naj pustita mreže in skupaj postaneta ribiča ljudi (prim. Mr 1,16-17). Lastna poklicanost namreč ni popolna brez bratove. Danes hočemo povzdigniti skupaj drug ob drugem, »vreči skupaj« iz srca države skupno molitev Očenaša. V njem je vključena naša sinovska identiteta in danes na poseben način bratov, ki molijo drug ob drugem. Molitev Očenaš vsebuje gotovost, ki jo je dal Jezus svojim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18) in nam ponuja gotovost, da prejmemo in sprejmemo dar brata. Zato hočem podeliti nekaj besed v pripravi na molitev, ki jo bom zmolil za našo pot bratstva in da bo Romunija vedno lahko hiša vseh, dežela srečanj, vrt kjer cvetita sprava in občestvo.

Oče naš
Vsakič, ko rečemo »Oče naš«, zatrdimo, da beseda Oče ne more biti brez, da rečemo naš. Združeni v Jezusovi molitvi, se združimo v njegovi izkušnji ljubezni in priprošnji, ki nas vodi do tega, da rečemo: Moj Oče in vaš Oče, moj Bog in vaš Bog (prim. Jn 20,17). Je torej povabilo, da se »moj« spremeni v »naš« in da »naš« postane molitev. Oče, pomagaj nam, da bomo resno vzeli življenje brata in bo njegova zgodovina postala naša. Oče, pomagaj nam, da ne bomo sodili brata po njegovih dejanjih in omejenostih, ampak da ga bomo predvsem sprejeli kot tvojega sina. Pomagaj nam premagati skušnjavo, da se bi čutili starejši sinovi, ki zaradi tega, ker so v središču, pozabijo na dar drugega (prim. Lk 15,25-32).

Ki si v nebesih
Tebe, ki si v nebesih in ta nebesa zajemajo vse in kjer daješ, da sonce vzhaja tako nad dobrimi kot nad hudobnimi, nad pravičnimi in nad krivičnimi (prim. Mt 5,45), prosimo po tisti slogi, ki je na zemlji nismo znali ohranjati. To prosimo po priprošnji številnih bratov in sester v veri, ki skupaj prebivajo v tvojih nebesih, potem ko so verovali, ljubili in veliko pretrpeli, tudi v današnjih dneh samo zaradi tega, ker so kristjani.

Posvečeno bodi tvoje ime
Kakor oni, hočemo tudi mi posvečevati tvoje ime in ga postaviti v središče pred vsemi našimi interesi. Da bo tvoje ime, Gospod, in ne naše, nas zganilo in zbudilo v izvajanju dejavne ljubezni. Kolikokrat, ko molimo, se omejimo na prošnjo po darovih in naštevamo zahteve, pri tem pa pozabimo, da je prva stvar hvaliti tvoje ime, častiti tebe kot osebo, da te potem prepoznamo v osebi brata, ki si nam ga postavil poleg svojega živega odseva. Sredi tolikih stvari, ki minejo in za katerimi se ženemo, nam Oče pomagaj, da bomo iskali to, kar ostane: tvojo in bratovo navzočnost.

Pridi k nam tvoje kraljestvo
Pričakujemo, da pride tvoje kraljestvo. To prosimo in želimo, saj vidimo, da dinamika sveta tega ne da. Dinamike, ki jih usmerja denar, interesi, moč. Ko se znajdemo vedno bolj potopljene v nebrzdano potrošništvo, ki očara zaslepljujočim bleskom, ki zbledi, nam Oče pomagaj verjeti v to, kar prosimo, da se odpovemo udobnim gotovostim oblasti, varljivim zapeljevanjem posvetnosti, praznemu domišljanju, da smo samozadostni, dvoličnosti zaradi katere skrbimo za zunanji videz.

Zgodi se tvoja volja
Zgodi se tvoja, ne naša volja. »Božja volja je zveličanje vseh«. Oče potrebujemo razširitev obzorij, da ne bi krčili v svoje omejenosti tvojo usmiljeno zveličavno voljo, ki hoče vse objeti. Pomagaj nam Oče tako, da nam pošlješ kot na binkošti Svetega Duha, ki je avtor poguma in veselja, da nas potisne v oznanjanje vesele novice evangelija onkraj meja naših pripadnosti, jezikov, kultur in narodov.

Naš vsakdanji kruh
Vsak dan potrebujemo Njega, naš vsakdanji kruh. On je kruh življenja (prim. Jn 6,35.48), po katerem se čutimo ljubljene otroke in ki poteši vsako našo osamljenost in osirotelost. On je kruh služenja. S tem ko se razlomi, postane naš strežnik in zahteva, da služimo drug drugemu (prim. Jn 13,14). Oče, ko nas hraniš z vsakdanjim kruhom, povečaj v nas nostalgijo po bratu, potrebo po služiti mu. Ko prosimo za vsakdanji kruh, te prosimo za kruh spomina, milost, da utrdimo skupne korenine naše krščanske identitete, korenine, ki so nepogrešljive v času, v katerem človeštvo in še posebej mlade generacije tvegajo, da se bi čutile izkoreninjene med številnimi »tekočimi« situacijami, torej nesposobne utemeljiti bivanje. Kruh, za katerega prosimo, naj s svojo dolgo zgodovino, ki gre od sejanja do klasja, od pobiranja do mize, navdihuje v nas željo, da bomo potrpežljivi gojitelji občestva, ki se ne utrudijo sejati klice enosti, kvasiti dobro, delovati vedno ob bratu in sicer brez sumničenja in distance, brez prisiljenosti in brez standardizacije, v sobivanju spravljenih resničnosti.

Kruh, za katerega danes prosimo, je tudi kruh, ki ga mnogi vsak dan nimajo, medtem ko ga ima le peščica preveč. Očenaš ni molitev, ki pomirja, ampak je krik pred hudim pomanjkanjem ljubezni v današnjem času, pred individualizmom in ravnodušnostjo, ki skrunita tvoje ime, Oče. Pomagaj nam, da bomo imeli lakoto po podarjati se. Spomni nas vsakič ko molimo, da ne potrebujemo tega, da se konzerviramo, temveč, da se razdajamo; da si podeljujemo, ne pa zbiramo; da nasitimo druge, kot pa da napolnimo sebe, saj je blaginja takšna samo, če jo imajo vsi.

Odpusti nam naše dolge
Vsakič ko molimo, prosimo, da bi bili naši dolgovi odpuščeni. Za to je potreben pogum, saj se istočasno zavezujemo, da bomo odpuščali dolgove, ki jih imajo drugi do nas. Zaradi tega moramo najti moč, da iz srca odpustimo bratu (prim. Mt 18,35), kakor ti Oče, odpuščaš naše grehe, da pustimo za sabo preteklost in skupaj objamemo prihodnost. Oče, pomagaj, da ne bomo podlegli strahu; da ne bomo v odprtosti videli nevarnosti; da bomo imeli moč za odpuščanje in za hojo, pogum, da se ne bomo zadovoljili z »mirnim« življenjem in bomo vedno z jasnostjo in iskrenostjo iskali obličje brata.

Reši nas zla
In ko nas bo zlo, ki čepi pred vrati srca (prim. 1Mz 4,7), vpeljalo v to, da bi se zaprli sami vase; ko postane skušnjava, da bi se osamili, močnejša in bi vsebovala bistvo greha, ki je oddaljitev od tebe ter od našega bližnjega, nam Oče ponovno pomagaj. Spodbudi nas, da bomo v bratu iskali tisto podporo, ki si nam jo dal, da bi hodili po poti k tebi in bi imeli pogum skupaj reči: Oče naš. Amen.