Papež pošilja svojega delegata v Lurd za pastoralno skrb romarjev

Andrea Tornielli – Vatikan

Odločitev je na isti ravni, kot je bila tista leta 2017 za Medžugorje. Papež Frančišek ima še posebno skrb za romarje in želi, da središča marijanske pobožnosti postanejo »vedno bolj kraji molitve in krščanskega pričevanja glede na zahteve Božjega ljudstva«. To lahko preberemo v pismu, ki ga je papež poslal msgr. Antoineju Hérouardu, pomožnemu škofu škofije Lille ter mu je v njem sporočil odločitev, da ga imenuje delegata »ad nutum Sanctae Sedis« (to je na razpolago Svetemu sedežu) za lurško svetišče.

Papeževo pismo je bilo prebrano v tem pirenejskem središču, torej v kraju ene najbolj popularnih marijanskih prikazovanj v zgodovini, kaplanom in odgovornim upraviteljem tega svetišča. V četrtek, 6. junija, ob poldne pa ga je javno objavil nadškof Rino Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, dikasterija, ki je pred dvema letoma od papeža Frančiška prejel nalogo, da poveča veljavo pastorali svetišč. Kakor lahko razberemo iz pisma, je sam msgr. Fisichella v preteklih mesecih opravil poslanstvo »posebnega odposlanca« v svetišču, v katerega vsako leto pride na milijone romarjev z vsega sveta.

»Glede na preverjanje«, ki ga je opravil msgr. Fisichella, piše papež: »želim razumeti, katere načine še lahko sprejme lurško svetišče, poleg številnih že obstoječih načinov, da bi vedno bolj postalo kraj molitve in krščanskega pričevanja glede na zahteve Božjega ljudstva«.

Poslanstvo škofa Hérouarda, ki ne bo zapustil svojo funkcijo v škofiji Lille, bo omejeno samo na svetišče, medtem ko bo škofija Tarbes in Lurd še vedno ostala zaupana škofu Nicolasu Jeanu Renéju Brouwetu. Potrebno je omeniti tudi dejstvo, da imenovanje delegata ni za nedoločen čas, kot je to v primeru msgr. Hoserja za Medžugorje. To pomeni, da glede na namen, ne gre za stalno funkcijo ampak začasno, usmerjeno na pastoralno in duhovno skrb za romarje. Papež Frančišek, ki mu je zelo do te skrbi, želi s tem poudariti duhovni primat nad skušnjavo, da bi se preveč poudarjal upravljavski in finančni vidik in zato želi vedno bolj pospeševati tradicionalno ljudsko pobožnost po svetiščih.

V apostolski spodbudi »Veselje evangelija« je papež napisal, da »v ljudski pobožnosti lahko razberemo način, s katerim se je prejeta vera inkarnirala v neko kulturo in se še naprej posreduje«. Papež nadaljuje tako, da navaja dokument iz Aparecide, ki vsebuje zaključke srečanja latinskoameriških škofov, ki je potekalo v najpomembnejšem marijanskem svetišču Brazilije. Spominja na »bogastvo, ki ga Sveti Duh deli v ljudski pobožnosti s svojo zastonjsko pobudo« in zatrjuje, da je »skupna hoja proti svetiščem in udeležba pri drugih oblikah ljudske pobožnosti in ko se vzame s seboj tudi otroke ali povabi druge osebe, že samo po sebi dejanje evangelizacije. Ne bomo silili, niti želeli nadzorovati te misijonarske moči!«